Veronika Simoniti: Odstranjevanje odvečnih nanosov

Za Delovo nagrado kresnik se poteguje z romanom Kameno seme.

Objavljeno
16. junij 2015 12.17
Valentina Plahuta Simčič, kultura
Valentina Plahuta Simčič, kultura

Veronika Simoniti se je uvrstila v ožji izbor za kresnika z romanesknim prvencem, kar ni posebno presenečenje, saj je že z dvema zbirkama kratke proze pokazala, da gre z njo računati. Je romanistka, prevajalka iz italijanščine in francoščine. Dvanajst let je bila »na svobodi«, v nekem trenutku pa je ugotovila, da tako ne bo šlo naprej. Zdaj je redno zaposlena, prevajanje in pisateljevanje pa sta njeni najljubši prostočasni dejavnosti.

Menda je bila med pisanjem romana ena vaših ključnih ugotovitev, da morate tudi daljšo prozno formo pisati z disciplino kratke zgodbe.

Ko sem začela pisati roman, sem si domišljala, da prostor in čas, v nasprotju s kratko zgodbo, nista omejena, da imam čisto svobodo. Potem sem uvidela, da mi stvari uhajajo iz rok, da roman čezmerno narašča. Naj uporabim kiparsko metaforo, včasih sem namreč kiparila: če je glina premokra, se ne prime dobro ogrodja. Biti mora ravno prav konsistentna, na koncu pa je treba z modelirko odstraniti odvečne nanose.

To sem poskušala storiti tudi z romanom – zadnja verzija je od predzadnje krajša kar za osemdeset strani. Torej si tudi pri romanu omejen, zato je dobro, če ga ustvarjaš z določeno disciplino v strukturiranju in izrazu ter z mislijo na bralca. Hkrati sem si še vedno jemala toliko svobode, da sem nekatere stvari do konca puščala odprte.

Torej je načrt za pisanje romana hkrati bil in ga ni bilo?

Tako nekako. Osnovni načrt sem imela, kam natančno me bo odneslo, pa nisem vedela. To je tisto, kar je res privlačno pri pisanju romana, kar mu daje poseben mik, namreč, da se situacije in liki, ki jih nastaviš, začnejo obnašati po svoje. Odgovor, kaj se bo zgodilo, pride včasih sredi noči, ob stavku, mimogrede slišanem na ulici, ob prebrani novici v časopisu …

Je inspiracija za roman Kameno seme dejansko dopustovanje na Hrvaškem?

Ja. Vse skupaj se je začelo, ko mi je urednik Litere Orlando Uršič predlagal, naj za njihovo založbo napišem roman. Ker sem nekaj že imela v mislih, sem privolila. Odločilen impulz je dalo romanu dopustovanje na hrvaškem otoku. Od daleč sem namreč dan za dnem opazovala tri ženske, ki so bile sočasno z mano v tem kraju. Bile so osnova za oblikovanje ženskih likov, seveda pa sem jih po­vsem fikcijsko predelala.

Te ženske so potegnile za sabo še druge like, najprej so izza njih stopili njihovi moški partnerji, potem se je spletla mreža ljudi in odnosov. Ko je bil roman napisan do treh četrtin, sem ugotovila, da se je mreža nekoliko preveč razrasla. Kot rečeno, sem potem besedilo skrajšala in spravila v obvladljive okvire.

Najbolj fascinantna se zdi struktura romana, to, kako se zgodbe likov prepletajo, kako se menjavajo perspektive, kako čudovit mozaik nastane iz njih. Je ta struktura nastala po načrtu ali spontano?

Sprva spontano. Posamezna poglavja sem do neke mere zasnovala kot kratke zgodbe, vsakemu liku pa sem morala dati svoj glas, zato so poglavja pisana z zornega kota vsakokrat novega protagonista. Ti so se sami od sebe prepletli v ­odnose, v mrežo.

Kako ste sploh pisali roman?

Uršič mi je dal idejo, da bi lahko pisala zjutraj, preden grem v službo, saj sicer nimam časa. To sem res počela – dve leti sem vstajala ob petih in pisala. Bilo je naporno, a sem zdržala. Ugotovila sem, da je pravzaprav čudovito, da že zjutraj narediš nekaj zase. Dve leti sem ostala na otoku, na morju, nisem ga zapustila, dokler knjiga ni bila končana.

Od kod vaše zanimanje za mediteranski prostor? Ne samo v romanu, tudi v kratkih zgodbah radi postavite dogajanje v Mediteran.

Morda mi je Mediteran blizu že po formaciji, ker sem romanistka, morda, ker se mi zdi praprostor zgodb in mitov, prostor, od koder vse izhaja in ki je mešanica evropskega, arabskega in vzhodnjaškega. V Kamenem semenu me je še posebej navdihoval kontrast med idiličnim okoljem in dejstvom, da so dopustniki prišli vanj s svojimi travmami in da se med njimi dogajajo številni trki.

Poseben zasuk doživi roman na koncu, ko se izkaže, da obstaja prvoosebna pripovedovalka, ki je bila kot deklica malce obstranska priča dogajanju.

Ta zasuk poudarja glavno komponento romana, spraševanje o resničnosti. Pred očmi sem imela Velázquezove Las Meninas z zrcalnim portretiranjem, ki postavlja pod vprašaj, koga pravzaprav slika slikar. Tako nekako sem videla stvari.

Kako je potekalo vaše literarno zorenje? So bile kratke zgodbe ključne?

Ta forma mi je res pisana na kožo. Uživam, ko moram s čim manj sredstvi povedati čim več, ustvariti atmosfero, zaplet, napetost in tako naprej. Morda mi kratka zgodba ustreza tudi zato, ker sem ­redkobeseden človek.

Kaj pa natečaji, dosegli ste nekaj lepih uspehov?

Priznam, da mi anonimni natečaji predstavljajo velik izziv. Ker žirija ne ve, kdo je avtor, razen če te seveda ne prepozna po slogu, lahko verjetno bolj objektivno presodi, ali je zgodba dobra ali ne. Zdijo se mi dober filter, dober način vrednotenja. Izbori na takih natečajih, najprej na radijskih za pravljico in potem Literaturina nagrada za kratko zgodbo pred petnajstimi leti, so me opogumili, da sem sploh začela objavljati.

Kratka zgodba danes izgublja veljavo, med drugim na Slovenskem ni več nagrade, fabule.

Da ni več te nagrade, je velika škoda. Današnji čas naj bi bil naklonjen kratki formi, saj imajo ljudje bolj malo časa za branje, morda le toliko, da na primer med vožnjo v službo z metrojem preberejo eno zgodbo. A kljub temu očitno prevladuje zanimanje za roman, ki je še zelo živ, čeprav so mu že davno napovedali smrt.

Kakšna se vam zdi slovenska pisateljska scena, sploh če jo primerjate z italijansko?

Zelo živahna. Zdi se mi, da so naši pisatelji zelo kakovostni, mirno se lahko postavimo ob bok italijanski literaturi. Sicer pa v njej opažam veliko komercializacijo, poenostavljanje v fabulaciji in jeziku, čeprav moramo Italijanom priznati, da imajo tudi svetovne literarne in intelektualne vrhove, kot so denimo Umberto Eco, Claudio Magris in Alessandro Piperno.

Vam je pomembnejše pisateljevanje ali prevajanje?

Težko se odločim. V obeh uživam, razlika je v tem, da ima avtor v nasprotju s prevajalcem seveda veliko več svobode, skorajda norčevske svobode, ki pa ga lahko pripelje v nepredvidljive in težavne zaplete. Prevajalec lahko računa s povsem drugačnimi presenečenji; za predlogo ima besedilo, ki je 'sveto', predstavlja mu avtoriteto, lotiti se ga mora s spoštovanjem.

Tako pri pisanju kakor pri prevajanju pa doživljam to, čemur pravim palimpsestni občutek: pri prvem odkrivam plasti, ki se kažejo pod zasnovo moje pripovedi in so lahko vir za nove povezave in metafore, pri drugem prepisujem, preplastim besedilo iz tujega v svoj jezik.

Katere avtorje najraje prevajate?

Všeč so mi avtorji, ki imajo jasno, koncizno pisavo, recimo Italo Calvino ali Diego Marani. Romanska forma mentis in način izražanja sta namreč precej drugačna od slovenskih, tam lahko na primer nekaj abstraktnega zbudi določeno čustvo, v slovenščini pa pri tem potrebujemo konkretno osebo, ki se ji ta sprememba zgodi. Prav zaradi takih razlik po mojem romanski avtorji niso enostavni za slovenskega prevajalca.

Pričakovanja za kresni večer?

Nominacija za kresnika, najprej deseterica in potem peterica, me je zelo presenetila in razveselila. Na Rožniku bom zaradi medijske izpostavljenosti verjetno tudi malo napeta. Nekatere kresniške kolege sem že prebrala, druge še bom, sem pa v odlični družbi, tako da je že to veliko priznanje.

Nova knjiga že nastaja?

V mislih ja, in sicer je tega več: tri novele, ki bi jih lahko združila v knjigo, roman v obrisih, napisanih pa imam tudi že deset kratkih zgodb, ki bojo mogoče nekoč dobile družbo drugih v novi zbirki.