Tiskane izdaje
Knjiga Zeitoun (UMco, prevod Helena Marko) prinaša zgodbo o človeku, ki je hkrati doživel dve katastrofi: orkan Katrina, ki je leta 2005 zadel jug ZDA, in posledice bušistične protiteroristične obsesije. Avtor Dave Eggers se je lotil zgodbe v žanru literarnega novinarstva, njegov izdelek se zdi verodostojno poročilo o dogajanju. A zgodba ima zanimiv preobrat, ki se je zgodil post festum.
Pisatelj in novinar Dave Eggers prikaže tragedijo, ki jo povzroči tropsko neurje, na majhnem človeku, sleherniku, skratka, širša perspektiva ogroženega mesta se zoži na eno družino. Oče družine, Abdulrahman Zeitoun, je sirskega porekla, njegova žena pa »čistokrvna« Američanka, ki se je spreobrnila v islam. Eggers ju naslika kot delavna in poštena državljana, ki skupaj vodita slikopleskarsko in gradbeno podjetje. »Kathy in Zeitoun sta delala več kot katerakoli oseba, ki sta jo poznala.
Njuno delo in skrbi se niso nikoli nehale,« beremo v knjigi. Kathy ima za sabo ponesrečen zakon, iz katerega ima sina, skupaj imata še tri hčere. Skratka, vztrajno uresničujeta svoje ameriške sanje. Rahla motnja je le negativen odnos, ki ga čutita kot ameriška državljana muslimanske vere, a zadeva ostaja v ozadju.
Pripoved je razdeljena na dva dela: atmosferski del, ko se mestu približuje orkan, ko napetost narašča, a vsaj naslovnemu junaku ni jasno, kakšna katastrofa prihaja, in drugi del, ki se zdi kot uresničitev najstrašnejše nočne more. Najprej se začne zgodba o orkanu. Poročila na radiu in televiziji so vedno bolj preteča, oblast povečuje stopnjo orkana, dokler naenkrat ni najvišje, pete stopnje, začne se množična evakuacija mesta, ki se ji pridruži tudi Kathy z otroki.
Zeitoun, človek s priimkom, ki zveni dokaj domače, se ne ustraši neurja, odločen je, da bo ostal v mestu in varoval svojo lastnino. Pravzaprav ne pričakuje, da bo zelo hudo, v New Orleansu so vajeni neurij. Dramatična napetost narašča, najprej pada hud dež, potem se zadeve na videz umirijo, nato pa se Zeitoun zbudi sredi vesoljnega potopa – voda je vsenaokrog. Protipoplavni nasipi so popustili. To se je zgodilo v torek, 30. avgusta 2005.
Višja sila
Tudi takrat Zeitouna ne zgrabi panika. S kanujem, ki ga je kupil iz druge roke za drobiž, pluje po mestu, rešuje ljudi, hrani zapuščene pse, celo prostitutko pelje na delo, razdeljuje pitno vodo, ponoči si na strehi hiše postavi šotor, na žaru si speče meso iz zamrzovalne skrinje. Kljub dramatični situaciji Zeitoun in pripoved ohranita neko mirnost, nič ju ne zmoti. Tudi govorice, da so mestu zavladale tolpe, ne, in tudi to ne, da je voda vedno bolj smrdljiva, grozeča, toksična. Zeitoun se v nekem trenutku zave, da je z razlogom ostal v mestu. »Čutil se je primoranega ostati, kot da bi mu to narekovalo nekaj močnejšega od njega, neka posebna sila. Ljudje so ga potrebovali,« beremo v knjigi. Božja volja, skratka. Kathy se medtem nastani pri družini v Baton Rougu in kasneje pri prijateljici v Phoenixu.
Aretacija brez pojasnila
Teden dni po naravni kataklizmi se začne še človeška. V Zeitounovo hišo plane skupina moških in ga aretira brez pojasnila. Zaprejo ga v najbolj varovano ječo, ne dovolijo mu zdravniškega pregleda, ki ga potrebuje, nima možnosti, da bi poklical družino, nima možnosti obrambe, podvržen je ponižujočim pregledom, zaprt v kletko kot žival. Družina ne ve, kaj je z njim, deležna je le medijskih poročil o dogajanju v New Orleansu, ki so polna pretiravanja, paranoje in potvarjanja.
Ko Zeitounu končno uspe sporočiti ženi, kje je, oblasti za njegovo izpustitev zahtevajo enormno varščino, dokumentov pa mu nočejo vrniti, ker naj bi bili dokazno gradivo. Njegova zaporniška agonija je trajala 23 dni. Ko ga naposled izpustijo, je shujšan in star, a še vedno prepričan, da je Bog nekako povezan s preizkušnjo, ki jo je pravkar preživel. Posttravmatski sindrom trpi predvsem njegova žena.
Mirno in detajlirano
Eggers, ki je najbolj znan po knjigi Srce parajoče delo opotekajočega se genija, ki je prevedena v slovenščino, se loti zadeve žurnalistično, poročevalsko, zelo stvarno in brez olepševanja. Pripoveduje detajlirano, dnevi so zabeleženi natančno. Ton pripovedi je miren, tudi v najbolj dramatičnih trenutkih.
Tekoče dogajanje ves čas meša s flashbacki, s katerimi pojasnjuje Abdulrahmanovo in Kathyjino življenjsko zgodbo med orkanom Katrina. Pri njej je to zgodba o tem, kako je postala muslimanka, pri njem pa zgodba, kako je preživel mladost v Siriji in prišel v ZDA. Knjiga je napisana tretjeosebno, s stališča vsevednega pripovedovalca. Očitno je, da je pisatelj zelo naklonjen Zeitounoma in da je to Abdulrahmanova in Kathyjina verzija dogajanja. Eggers tega ne taji: pisatelj ju je spoznal s pomočjo organizacije Voice of Witness in knjiga je nastala na podlagi intervjujev z njima.
Zeitounov napad na ženo
Kot omenjeno, se Eggersova zgodba o Katrini na polovici sprevrže v zgodbo o nezaupanju do ameriških muslimanov. Pisatelj namreč namiguje, da je bil v ozadju aretacije ameriški boj proti terorizmu, bušistična protiislamistična paranoja, čeprav ljudje, ki so bili vpleteni v aretacijo, trdijo, da je to bila samo zmeda ob poplavi.
Ena od dilem knjige je torej, zakaj se je sploh zgodila aretacija, še bolj zanimiva dilema pa je, ali je Eggers v celoti dojel Zeitounov značaj. Knjiga opisuje Zeitouna kot mirnega in strpnega človeka, produktivnega in konstruktivnega člana skupnosti brez temnega madeža, njegov odnos s Kathy je zgleden, ona je njegova čustvena opora.
Toda njun odnos se zaplete, česar knjiga, ki je izšla leta 2009, ne opisuje. Leta 2012 sta se zakonca Zeitoun ločila, vzrok pa je bil med drugim to, da jo je on tepel. V zaporu naj bi nekemu sozaporniku celo naročil njen umor, a ga zaradi tega dejanja kasneje niso obsodili, ker priča ni bila verodostojna. To postavlja pod vprašaj Zeitounov značaj in meče čudno luč na celotno knjigo.
Lahko pa razumemo njegovo obnašanje tudi kot posttravmatski sindrom, kajti Kathy je na sodišču povedala, da je njen mož po Katrini postal veliko bolj agresiven in radikalen. Ampak zlorabljal jo je menda tudi že prej. Nekaterim se zdi, da bi jim moral Eggers dati še kak odgovor o Zeitounu, a se je zavil v molk.
Kakorkoli, Zeitoun je bil prodajna uspešnica, na naslovnici beremo, da je bil knjiga leta po izboru časnikov The Guardian, The New Yorker, San Francisco Chronicle, Chicago Tribune, The Huffington Post itd., dobil je tudi ameriško knjižno nagrado (American Book Award). Kljub kasnejšim preobratom je intrigantno branje, ki postavi na ogled enega od obrazov ameriške demokracije.
