Vilenica 2015: Literatura – odziv na miselno brezdomstvo

V okviru mednarodnega literarnega festivala Vilenica je včerajšnja tradicionalna okrogla miza Srednjeevropske pobude ponudila razprave, intonirane z naslovom Odzven prostora. Tokratni gostje so bili Aleksander Hemon, Órfhlaith Foyle in Blerina Rogova Gaxha.

Okrogla miza Srednjeevropske pobude, na kateri so v preteklih letih povabljeni pisatelji pretehtavali vse tisto, iz česar je vileniška prireditev pravzaprav izšla, namreč spraševanja o načinih dojemanja srednjeevropskosti in pretehtavanja »integracijskega principa različnosti«, ki ga je kot nemara najpomembnejše izhodišče v prvih letih prireditve intoniral Veno Taufer, pobudnik in prvi programski vodja te prireditve, je letos spet zavila v univerzalnejše vode.

Moderator Boštjan Narat je paneliste, bosansko-ameriškega pisatelja Aleksandra Hemona, irsko avtorico Órfhlaith Foyle in kosovsko pesnico in publicistko Blerino Rogova Gaxha, usmeril v premislek o razlikah med prostorom intimnega in javnega, med zasebnim in spektakelskim. V svojem izzivu za premislek je zapisal, da je prostor literature izvorno intimen, gre za osebno izkušnjo, literatura je po njegovem mnenju zavezana poglobljeni refleksiji in s tem sferi privatnega, »onkraj spektakla«.

Govorica javnega prostora se od govorice intimnega življenja bistveno razlikuje, trdi Narat, različni sta tudi časovni dimenziji, »čas v javnem prostoru teče po principu spektakla, hrupnosti in hipnosti«, literatura pa je »odgovor na sodobno razpršenost duha, na miselno brezdomstvo, ki ga povzroča naravnanost na spektakel«.

Biti ves čas med intimnim in javnim, je o pisateljski zagati navrgel Hemon, je nekaj paradoksalnega, nikdar si ni mislil, da bo zmeraj del javnega prostora, je pa res, je dodal, da med osebnim in javnim pravzaprav ni jasne meje. Dvojnost zasebnega in javnega je Hemon interpretiral z ugotovitvijo, da se ne more strinjati s stališčem, ki razlaga, da jezik pripada vsem in da ni le pisateljev; po njegovem mnenju je to zgolj utvara, paradoks literature je treba iskati v tem, da pisatelj javno sprejme v svoj svet in ga po preoblikovanju po svoji meri (literatura je pač prostor jezika) iz svoje pisateljske delavnice vrne očem javnosti.

Blerina Rogova Gaxha je k temu pripomnila, da pisatelji z objavo zmeraj izgubijo prostor zasebnosti, to sicer lahko obžalujejo, a kaj naj naredijo drugega, če pa bralce pač potrebujejo? Njen pogled na sodobnost in na pisatelja »v deželi na repu Evrope«, kjer so morali po drugi svetovni vojni prevzeti vlogo narodnih učiteljev in se je to začelo počasi raztapljati šele po padcu režima, je jasen: po eni strani preobloženost z informacijami, številni mediji, nenehna komunikacija in različna družbena omrežja povečujejo učinkovitost življenja, po drugi pa umanjka poetični občutek zanj.

Órfhlaith Foyle se je v svojih razmišljanjih o prostoru posvetila premisleku o prostoru literature, ki ga mora pisatelj, iskren in avtonomen posameznik, oblikovati domišljeno, če naj bralec zgodbi verjame (»Za pisatelja pa je prostor avtorska resnica«), a tudi ohranjati zavedanje, da je ne glede na tematiko zapisanega zunajliterarni svet dugačen, najpogosteje slabši.