Tiskane izdaje
Letošnji vileniški nagrajenec Jáchym Topol (1962), četrti češki po vrsti za Janom Skáclom, Milanom Kundero in Libuše Monikovo, je z obsežnim romanesknim prvencem Sestra (1994), napisanim v treh mesecih, s to noro, svobodno, divjo knjigo, napisano v nebrzdanem, inovativnem jeziku, neizprosno nastavil ogledalo (češki) tranzicijski družbi.
Sestra velja za najboljši roman devetdesetih let. Njegove teme so zgodovinski demoni 20. stoletja, individualno in družbeno zlo, destruktivni in negativistični pojavi sedanje civilizacije, razpad etičnih in družbenih vrednot, razdiralni procesi v človeški psihi. Fikcija občasno prehaja v fantastiko, utopično. Njegov stil je eksploziven, brutalen in poetičen, udaren in preudaren. V slovenščino imamo prevedene romane Sestra, Angel, Hladna dežela.
Čestitam. Kaj pisatelju pomenijo nagrade?
Veselje, zadrego in odgovornost, pretehta pa veselje.
Skupaj z Ludvíkom Vaculíkom pravite, da pisati knjige ni čisto normalna stvar. Kdo in kaj pa je sploh normalno?
Normalni so najbrž navadni, spodobni ljudje, ki nikomur ne delajo škode in skrbijo, da svet teče naprej. Prijazni so do svojih otrok in se trudijo, da ne bi nikomur težili, niti sebi. Mislim, da so v večini! Seveda pa ima skoraj vsakdo pravico do kakšne psihiatrične diagnoze. Ste opazili, bolj ko je družba bogata in življenje v njej udobno, več je nevroz in vseh mogočih gurujev, ki ustanavljajo in širijo svoje sekte.
Ko sem pred veliko leti prvič stopil v zahodno knjigarno, me je fasciniralo število priročnikov o tem, kako lepše in bolj veselo živeti. Vse te imamo že dolgo prevedene tudi pri nas in za povrhu še kup svojih. Najbrž se nismo rodili zato, da bi mirno živeli. To je vseživljenjski boj in najbrž je čisto zadosti, da nas življenje občasno osrečuje.
Je pisatelj, umetnik, še vedno ali spet vest naroda?
Mislim, da je pisatelj popolnoma svoboden, če živi v svobodi. Lahko je na primer osamljen ribič ali se razkazuje na televiziji in skuša biti zavest ali vest naroda. Kakor kdo hoče! V svobodnih časih tudi ni preveč pomemben in zanj se zanima vedno manjša skupina knjižnih moljev. Ravno zdaj vidimo v Ukrajini, da so pisatelji resnično pomembni in jih tam jemljejo neizmerno resno.
Jurij Andruhovič, sijajni ukrajinski pisatelj, je prav pred kratkim govoril o tem. Kako jih imajo v trenutku ogroženosti bralci v čislih, kako velikanski pomen imajo svobodno pisane ukrajinske knjige, seveda pa tudi časopisi. Kot povsod, kjer je narod – in s tem tudi njegov jezik – ogrožen.
Po glavi se vam podijo zgodbe, pravite. Ne dajo vam miru, dokler jih ne vržete na papir (računalnik). Od kod se jemljejo?
Zgodbe najbrž polzijo iz spomina in domišljije, potem pa pride najvažnejše, namreč delo, poskus, da bi vse to spravil v razumljiv, pregleden red. To poletje, ko sem mislil, da bom pisal, ampak mi v bistvu ne gre, me to neznosno mori. Iščem distanco in mir … pisateljeva svoboda mora biti tudi v tem, da ne piše. Niti slučajno nočem biti stroj, ki mora redno izdajati knjige, potem z njimi potovati po svetu, govoriti o njih itd. Najprej sem bil navdušen, sploh nisem pričakoval, da bojo moje knjige izdajali v dvajsetih do petindvajsetih državah.
Iz Češkoslovaške sem, petindvajset let sem živel za bodečo žico, s katero je bila obdana naša dežela, zato je bilo potem fascinantno, da sem potoval za svojimi knjigami v New York, Berlin, Ljubljano, pa tudi recimo v Mongolijo … Zdaj se že prav trudim, da bi obdržal svojo energijo, mir in čas. Poleg tega sem hitro ugotovil, da mi je pisateljski profesionalizem tuj. Bil sem namreč delavec, urednik, kaj pa vem ... kar naprej moraš pač otipavati življenje.
Kakšen je pri vas delež avtobiografskih prvin? Je sploh mogoče pisati popolnoma neavtobiografsko?
Izogibam se avtobiografskosti, seveda pa vsakdo črpa iz sebe, čeprav piše roman iz pradavnine. Nikakor pa ne pišem dnevnikov, ljudi okrog sebe ne uporabljam za modele, v mojih tekstih se nihče ne bo prepoznal.
Svoje knjige ponavadi pišete zdoma, v tujini. Ena je nastala v Ameriki, druga v Franciji, dve na Nizozemskem, katera morda v Nemčiji. Za pisanje potrebujete popolno koncentracijo in mir, to vam omogoči bivanje na samem, kar pa, paradoksalno, najdete v tujini, ko recimo prejmete delovno štipendijo.
Točno tako. Ampak zdaj hodim v službo, imam čudovito družino, zato me mika, da bi se dokončno požvižgal na pisanje. Še eno knjigo bom napisal, si zmeraj rečem, še zadnjo. Ne morem si pomagati, nočem cviliti ali biti nostalgičen, ampak v času mejlov in mobilcev smo na udaru čisto drugačnega sveta. Ne morem in ne morem se privaditi nanj. Po drugi strani pa, dobil sem tako sijajno in slavno nagrado, kot je vilenica! To mi je precej dvignilo zaupanje vase. Bomo videli. Nočem biti suženj pisanja. Bomo videli.
V nekaterih vaših romanih so glavni junaki otroci (Nočno delo, Grgrat katran, morda Občutljivi človek?). Brata, starejši skrbi za mlajšega. Otroštvo za vas ni samo priprava na čas odraslosti, temveč samostojno, pomembno, najpomembnejše obdobje človekovega življenja?
Ja. Na vsakem koraku se srečujemo s svojim otroštvom, kar naprej prihaja na površje. V tem nisem sam. Poleg tega priznam svoj pisateljski trik: če pišeš skozi oči otroka, si lahko dovoliš določeno mero fantazmagorije, svet je čuden, negotov.
Arheolog naše družbe ste in hkrati vizionar. Vaše videnje ni preveč optimistično, recimo v drami Pot v Bugulmo, romanu Grgrat katran. Se strinjate? Kaj nas čaka, kaj vidite?
V prihodnosti ne vidim nič določnega niti preveč katastrofičnega, mislim, da se bo svet še naprej vrtel, in to bolj ali manj enako. Kolikokrat so ljudje napovedali konec sveta, splezali na streho, stegnili roke proti nebu v pričakovanju konca … pa vidite, še vedno smo tukaj. Kaj storiti? V tej obupni vročini sem pisal tale intervju [intervju je nastal na začetku avgusta] in ravno v tem trenutku je prišel sosed z dvema krampoma, češ da morava izkopati kamne, da bo lahko traktor peljal po poti.
Tako sem zdaj dve uri izkopaval skale. V bistvu sem občutil pravo blaženost, uspelo mi je, da nisem mislil na nič. Zdi se mi, da bi to lahko bilo simbol tega, kako se kljub vsemu nekam premikamo … Zdaj imam žal hrbet poln injekcij, zaradi hloda, ki smo ga pred kratkim nalagali na tovornjak, imam preščipnjen živec. Upam, da se tole s hrbtom ne bo poslabšalo, saj se potem sploh ne bi več kaj dosti premikal …
Živimo v kaotičnem svetu. Je apokalipsa za vas realna perspektiva naše dirke v prihodnost, kot nakazujete v Sestri in Bugulmi?
Ne, nekako bo že, vedno je tako. Vsaj mislim. Kdaj pa svet ni bil kaotičen? Mogoče v zaporniški celici. Apokalipsa? Na našem koncu sveta je apokalipsa že bila, s tem mislim svetovno vojno in komunizem, mi smo v neverjetno srečnem obdobju. Ampak človeku je najbrž prirojeno, da ni nikoli popolnoma zadovoljen. Da imaš kar naprej skale na poti in se mučiš z njimi, to je normalno, a ne.
Svet vaših knjig je pretežno neharmoničen. Je harmonija sploh možna?
V knjigi, če to ni učbenik dobrega življenja, harmonija prav gotovo ni možna. Tako seme so v nas zasejali že stari Grki. In jaz niti približno nisem budist.
Je ljubezen (v duhovnem smislu) še vedno mogoča rešitev (kot v Sestri) ali smo se že pregloboko pogreznili?
Ljubezen je nekaj najboljšega in največjega, ni pa to nujno ravno najbolj posrečena rešitev. Lahko pa hrepenimo po njej. Če obstaja, jo obvarujmo. To vsi prav prizadevno počnemo, a ne? Pa karkoli že počnemo.
Vsaka vaša knjiga ima bolj ali manj izrazit politični kontekst, odzivate se na konkretne dogodke. Se imate za političnega človeka ali se temu preprosto ne da izogniti?
Temu se ne da izogniti. Kvečjemu, če gremo naravnost v demenco, bog nas obvarji. Nikoli nisem vstopil v praktično politiko niti tega ne nameravam. Gotovo pa si želim napisati knjigo, v katero mi ne bi vdrla nacizem in komunizem, ti šibi božji. In seveda premišljujem, kako se zlo danes razrašča po svetu. Zlo se zmeraj tudi politično organizira.
Se da politično dogajanje v današnji Evropi sploh še jemati resno ali je boljše, da ga opazujemo z distanco in ironijo?
Tega ne moremo več opazovati brez ironije, kar pa ne pomeni, da to politično dogajanje ni hudičevo resno. Stalno je, vsak dan.
Vzemimo Hladno deželo. Se danes lahko izognemo komercializaciji vsega, tudi nematerialnega, se lahko izognemo potrošniškemu hlastanju, se lahko spoštljivo, s pieteto, vedemo do preteklosti in nas ne vodi zgolj pragmatičnost?
Ne vem, najbrž je mogoče ohraniti določeno mero okusa.
V romanu, ki ga zdaj pišete, se vračate na češko podeželje. Je to tudi vrnitev k naravi? Vrnitev h koreninam, začetkom? Ustvarjalna sinteza?
Odraščal sem v skrivni skavtski organizaciji, v gozdnem rodu, in torej od malega navdušeno raziskujem gozdove, pokrajino, vsako leto jo kam mahnem in spim pod milim nebom. Nazadnje pred kakšnimi štirinajstimi dnevi, ko sem na skavtskem taborjenju obiskal hčer.
Posrečilo se mi je tudi prepešačiti del zasneženih Spitsbergov, dvakrat sem bil na Grenlandiji in spet se odpravljam na Arktiko. To je popolna narava, brez ljudi. Samo skale, voda, živalske kosti. To je najboljši počitek, kar ga poznam. Res moram paziti na hrbet, ki se najbrž najbolj uničuje pri pisanju knjig, verjemite mi.
