Tiskane izdaje
Ena glavnih zvezd Slovenskega knjižnega sejma je bil filozof Jacques Rancière, eno najprepoznavnejših imen francoske filozofske scene. Predavanje je posvetil pomenu umetnosti zadnjih dveh stoletij in pol, za izhodišče pa vzel svojo knjigo Aisthesis v slovenščini, ki je nedavno izšla pri zavodu Maska.
Po predavanju je v pogovoru s filozofom Rokom Benčinom prav ukvarjanje z estetiko izpostavil kot jedro svojega filozofskega naprezanja ter se pošalil, da sta za njegovo političnofilozofsko knjigo Nerazumevanje, s katero je doživel mednarodni uspeh, »kriva« slovenska filozofa Rado Riha in Jelica Šumič Riha, ki sta ga pred leti povabila v Ljubljano na simpozij.
A včerajšnje predavanje vendarle kaže na močno vez med Rancièrovo politično mislijo in njegovim razumevanjem umetnosti. Predaval je namreč na temo estetskega režima umetnosti, ki mu je posvetil knjigo Aisthesis in katerega rojstvo umešča v drugo polovico 18. stoletja.
Če grobo povzamemo, je za ta režim umetnosti značilno, da za razliko od prejšnjih režimov – etičnega in reprezentacijskega – odpravlja hierarhije (na primer med umetniškimi zvrstmi, slikarskimi motivi, med tako imenovano elitno in plebejsko umetnostjo) ter na različnih ravneh predvidi enakost ljudi. To je Rancière v svoji knjigi utemeljil na številnih precej netipičnih primerih umetnosti zadnjih 250 let.
Na sliki Mali berači Bartoloméja Estebana Murilla iz 17. stoletja je za filozofa bistveno, da slikar na platnu upodobi motiv iz vsakdanjega življenja: beraška dečka v razcapanih oblačilih, ki sproščeno grizljata sadje. Takšen motiv z otroki degradiranega sloja pri banalnem opravilu tako postane legitimni del slikarskega zanimanja, s tem pa tudi ruši meje sprejemljivega, ljudi senzibilizira za določene teme in družbene probleme, nevidni ljudje postanejo vidni.
Sledeč podobni logiki po njegovem pantomima, ples Isadore Duncan pa tudi telo Charlieja Chaplina razširjajo možnosti giba in gibanja. Rancière podobno v estetskem režimu umetnosti, ki ga imenuje tudi estetska revolucija, pozdravlja ukinjanje delitve na visoko umetnost in zabavo (entertainment).
Primerov tovrstnih umetniških intervencij je na predavanju seveda podal še več, povezuje pa jih filozofova ideja, da estetski režim umetnosti, ki pripada modernizmu, prinaša družbeno emancipacijo in prispeva k realnim družbenim spremembam. Ti dokaj obrobni ali vsaj nenavadni primeri vseh zvrsti in celo uporabnih umetnosti (arhitektura, oblikovanje in oglaševanje), ki jih je v predavanju afirmiral Rancière, so prinesli številne drobne družbene premike.
Prav na podlagi teh malih revolucij v umetnosti so bila avantgardna gibanja, ki jim Rancière sicer ne posveča pretirane pozornosti, sploh mogoča. Danes se na temo Rancièrove filozofije začenja dvodnevni simpozij v organizaciji Slovenskega društva za estetiko in zavoda Maska ter knjigarne Azil.
Zlate hruške so podeljene
Praznik zlatih hrušk je prinesel nove dobitnike priznanja za kakovostne otroške knjige, ki ga že peto leto zapored organizirata Mestna knjižnica Ljubljana in slovenska sekcija IBBY. Včeraj popoldne so na knjižnem sejmu podelili priznanja zlata hruška 2015 Založbi Mladinska knjiga za izvirno slovensko mladinsko poučno knjigo Ferdinand Avguštin Hallerstein: Slovenec v prepovedanem mestu, ki jo je napisala in ilustrirala Huiqin Wang, prevedla pa Natalija Toplišek.
Zlato hruško so podelili tudi za prevedeno mladinsko leposlovno knjigo, namenili so jo knjigi Barjanski otrok, ki jo je napisala Siobhan Dowd, prevedla pa Tina Mahkota. Knjigo je izdala Založba Zala. Tretja hruška je šla v roke Založbi Miš za izvirno slovensko mladinsko leposlovno knjigo Anton!, ki sta jo ustvarila Lucija in Damijan Stepančič.
Jelka Gazvoda, direktorica Mestne knjižnice Ljubljana, je povedala, da so izbirali med 960 knjigami in »obrali« 129 najboljših, torej zlatih hrušk. V zadnjih letih opažajo, da je na terenu, torej v številnih slovenskih knjižnicah, vse več potreb po vrednotenju otroške literature, saj je produkcija teh del iz leta v leto večja. Dodala je, da se je v zadnjih letih kakovost slikanic zvišala.
Strip je večno mlad
V Debatni kavarni so spregovorili tudi o stripu, saj na letošnji knjižni sejem vabita tudi Mustrova stripovska junaka na Branje na višini. Pogovor Strip je večno mlad je pripravila založba Družina, povezovalka Barbara Kastelec pa je gostila striparja in ilustratorja Damijana Stepančiča ter igralca in pisca Gregorja Čušina.
O večnosti stripa sta spregovorila z zornega kota njunega sodelovanja pri nastajanju stripa o nagajivem mulcu v otroški reviji Mavrica, ki jo izdaja Družina. Namen stripa je vzgojni, ob hkratni želji, da bi bil stripovski junak človeški in resničen. Večnost stripa je tudi v večnosti njegovih likov, ki praviloma ne ostarijo, po drugi strani pa vedno znova pritegnejo mlade generacije bralcev.
Tudi v prvem modernem in hkrati najstarejšem stripu The Katzenjammer Kids, ki še vedno izhaja, so vsi večno mladi že 118 let. Medtem ko Čušin piše scenarije za njun strip, ga upodablja Stepančič, ki, kot je povedal, zadnje čase spet čedalje pogosteje bere stripe.
Poudaril je, da je prednost stripa predvsem v tem, da lahko podaja zgodbe tako, kot jih ne more noben drug umetniški slog, in da je pri stripu pomembno predvsem tisto, kar je med sličicami. Sicer se ima tako za striparja kot ilustratorja, vendar je poudaril, da se na risarski sceni vse pogosteje pojavlja nekaj vmesnega, kar je med klasično ilustracijo in klasičnim stripom.
Čeprav v otroški reviji riše hudomušen strip Mulc, je poudaril, da je strip postal tudi zelo resen in odgovoren medij, ki vzpostavi intimen odnos z bralcem. Sam že več kot leto dni riše strip po resnični zgodbi afganistanskega desetletnika, ki so mu starši dali v roke denar in ga poslali na varno proti Evropi. Zgodba njegovega potovanja in kako je pristal v Sloveniji in Ljubljani je zdaj še toliko bolj aktualna, kajti dogodki so poskrbeli, da so tisoči migrantov postali tudi del našega vsakdana. Sklenil je, da stripar mora imeti stališče, če želi biti verodostojen.
»Delamo kot Nemci
»Pri razvoju blagovne znamke literature je treba razmišljati večplastno, govoriti bi morali o blagovni znamki Slovenije,« je dejal Aleš Novak, direktor Javne agencije za knjigo. Vsi prisotni so se strinjali, da ima Slovenija težave s samopodobo. Smo namreč država na sredini, ločnica, ki povezuje Balkan z Evropo. »Nimamo dovolj izrazite samozavesti, lahko bi rekli, da delamo kot Nemci in uživamo kot Srbi,« je dejal pisatelj in urednik Andrej Blatnik in dodal, da smo v tujini zanimivi prav kot bivša država Jugoslavija.
Marketing igra ključno vlogo pri prodoru knjige v svet, vendar se oblikovanje blagovne znamke začne z idejo. »Treba bi bilo izbrati temo, ki bi povezovala večji del naše literature in države kot celote. Projekta se ne sme pustiti zgolj v rokah marketinga, temveč je treba tesno sodelovati tudi z avtorji,« je dejala Maja Hawlina, soustanoviteljica kreativnega studia Poper. Frankfurtski knjižni sejem bo dobra priložnost za to.
