Vlade pod nadzorom korporacij in bank

Arundhati Roy: Indijska pisateljica in aktivistka neutrudno kritizira neokolonializem, imperializem zahodnih sil in kapitalizem.

Wed, 20.01.2016, 10:00

Arundhati Roy je ena najbolj znanih indijskih pisateljic in aktivistk. Kariero je začela s pisanjem scenarijev za filme, njen prvi in edini roman Bog majhnih stvari pa ji je prinesel svetovno slavo. Je velika kritičarka neokolonializma, imperializma zahodnih sil in kapitalizma.

V številnih esejih, ki jih objavlja tudi v zahodnem tisku, največ v Guardianu, se kritično ukvarja z zunanjo politiko Združenih držav Amerike. V njih se osredotoča na ekonomsko neenakost in družbeno nepravičnost, svoje zapise pogosto povezuje z lastnimi izkušnjami. Kritična je tudi do Evrope.

»Medtem ko je Evropa zase razvijala ideje svobode in enakosti, je kolonizirala druge države, ubijala njihovo prebivalstvo in ga zasužnjevala. Uničena so bila celotna ljudstva. Belgijci so v Kongu ubili deset milijonov ljudi, medtem ko so Nemci v Južni Afriki iztrebljali ljudstvo Herero. Genocidi so bili namenjeni pridobivanju surovin za industrijsko revolucijo, ki je ustvarila kapitalizem in proizvedla materialni presežek vrednosti. Ta kapitalizem je ustvaril našo današnjo krizo, tako ekonomsko kot ekološko,« je dejala Arundhati Roy v enem od intervjujev.

Grozljivka, imenovana kapitalizem

Zelo kritična je tudi do razmer v Indiji, kjer živi, kadar ne potuje, in kjer ima sto najbogatejših ljudi premoženje enako četrtini BDP. V knjigi Grozljivka, imenovana kapitalizem iz leta 2014, pri nas jo je lani v prevodu Ane Kralj izdala založba /*cf., govori o korporacijah, vojski in državi, ki nasilno okupirajo tujo zemljo v Indiji, enako se po njenem mnenju dogaja v Afriki in na Bližnjem vzhodu. Že od velike gospodarske krize je znano, da je eden od najpomembnejših načinov rasti ameriške ekonomije proizvodnja orožja in izvoz vojn v druge države, meni Arundhati Roy.

»Model ameriške ekonomije, zapakiran v škatlo z etiketo demokracija, je pripeljal do tega, da ima v ZDA štiristo najbogatejših ljudi skupaj toliko denarja, kolikor ga ima polovica prebivalstva. Tisoči ljudi ostajajo brez dela in svojih hiš, medtem ko država korporacijam podarja milijarde dolarjev.«

Korporacije imajo lahko vse

Nobenemu posamezniku in korporaciji ne bi smelo biti dovoljeno nagrmaditi tolikšnega bogastva. Korporacije z velikanskim profitom lahko imajo vse: medije, univerze, rudnike, industrijo orožja, bolnišnice, nevladne organizacije ... Lahko kupujejo sodnike, novinarje, politike, založbe, televizijske postaje, knjigarne in celo aktiviste. Takšen monopol se mora končati, pravi Arundhati Roy.

Najbogatejši človek Indije Mukesh Ambani ima premoženje, vredno 20 milijard dolarjev. Ima večinski delež v Reliance Industries Limited (RIL), ki vključuje petrokemikalije, nafto, plin, poliestrska vlakna, hrano, srednje šole, biološke raziskave, hrambo matičnih celic, televizijske kanale, širokopasovni internet. RIL je ena od številnih korporacij, ki obvladujejo Indijo. Nekatere druge so Tata, Jindal, Vedanta, Mittal, Infosys, Essar.

Njihova dirka za rastjo se je razširila v Evropo, srednjo Azijo, Afriko in Latinsko Ameriko, njihove mreže so razpete nad zemljo in pod njo. Obdobje privatizacije dobesedno vsega je iz indijskega gospodarstva naredilo eno od najhitreje rastočih gospodarstev na svetu. Eden od glavnih izvoznih proizvodov so rudnine. Nove indijske megakorporacije so se prebile do ventila, s katerim vlečejo denar iz globoke notranjosti Zemlje. To je uresničitev sanj vsakega poslovnega človeka, pravi Arundhati Roy – imeti možnost prodati tisto, česar jim ni treba kupiti.

Rudarjenje sreče

Glavni rudarski konglomerati so vzeli pod okrilje umetnost − film, umetniške instalacije, množico književnih festivalov. Družba Vedanta, ki v iskanju boksita minira srce domovine starodavnega ljudstva Dongria Kond, sponzorira Ustvarjanje sreče, filmsko tekmovanje za študente, ki so jih najeli za snemanje filmov o trajnostnem razvoju. Vedantina ključna beseda je rudarjenje sreče.

Jindal Group izdaja časopis za sodobno umetnost in podpira nekatere najpomembnejše indijske umetnike, ki seveda delajo z nerjavečim jeklom. Tata Steel in Rio Tinto sta bila med glavnimi sponzorji književnega festivala v Jaipurju. Številni najboljši svetovni pisatelji so se zbrali, da so razpravljali o književnosti, ljubezni, politiki. Seveda ni bilo govora o vlogi sponzorjev festivala, o vojni v gozdovih osrednje Indije proti vsem, ki se upirajo izselitvi zaradi korporacij, kot je Tata.

Kdo od nas, grešnikov, bo prvi vrgel kamen, se sprašuje Arundhati Roy. Jaz, ki živim od honorarjev korporativne založbe, ne. In nadaljuje: Vsi gledamo Tata Sky, brskamo po internetu prek Tata Photona, se vozimo v taksijih Tata, spimo v hotelih Tata, pijemo čaj iz porcelanastih skodelic Tata, kupujemo knjige Tata v knjigarnah Tata ...

Arundhati Roy se v knjigi osredotoča na Indijo, vendar so pravila kapitalistične igre povsod enaka, tudi tam, kjer velika večina ljudi ne živi v tako strahotni revščini kot v Indiji. Vlade tako v Indiji kot v Evropi so po njenem pod nadzorom tujih bank in multinacionalnih korporacij.

»Napredovanje« na tuj račun

Pisateljica in aktivistka je prepričana, da se bliža konec kapitalizma, da se bo zgodil popoln kolaps ali pa bodo nastale militarizirane cone, v katerih bodo lahko bogati živeli samo s stražarji, da bi se postavili po robu vsakemu uporu, bodisi mirnemu bodisi militantnemu ali terorističnemu. Takšne bitke v Indiji že potekajo, v gozdovih osrednje Indije in na številnih ruralnih območjih.

Rudarske družbe ter graditelji jezov in poti izganjajo številne ljudi z njihovih domov. Ti ljudje niso del potrošniške kulture, zahodne ideje o civilizaciji in napredku. Bojujejo se za svojo zemljo in posel, nočejo biti okradeni, da bi nekdo nekje daleč »napredoval« na njihov račun.

V Indiji je več milijonov interno razseljenih ljudi in zdaj postavljajo svoja življenja na kocko in se borijo. Na tisoče so jih pobili ali vrgli v zapore. To je boj dveh imaginacij, boj za redefiniranje pomena civilizacije ali pomena sreče ali pomena zadovoljstva. To mora svet videti, dokler se gladina vode niža in dokler preostale rudnine odnašajo, kajti sicer bomo zašli v krizo, iz katere ne bo vrnitve, opozarja Arundhati Roy. Ljudje, ki so pro­izvedli krizo, ne morejo biti tisti, ki bi lahko našli rešitev iz nje.

Ne kapitalizem ne komunizem

Zato moramo biti pozorni na tiste z drugačno imaginacijo − zunaj kapitalističnih kakor tudi komunističnih okvirov. Kmalu bomo morali priznati, da ti ljudje, kot so milijoni staroselcev, ki se upirajo odvzemu svoje zemlje in uničenju svojega okolja, ljudje, ki še vedno poznajo skrivnosti trajnostnega življenja, niso relikti preteklosti, ampak vodniki za našo ­prihodnost.

Svet po prepričanju Arundhati­ Roy potrebuje nove ideje, novo definicijo pomena besede napredek, novo definicijo svobode, enakosti, civilizacije in sreče na Zemlji. Privatizacija zdravstva in izobraževanja, naravnih virov in osnovne infrastrukture je nekaj tako napačnega in tako v nasprotju z vsem, kar bi lahko postavilo interes ljudi in življenjskega okolja v središče državne politike.

Prijavi sovražni govor