Tiskane izdaje
Devet križev in več, šest desetletij redovništva oziroma misijonarstva na Japonskem je za Vladimirjem Kosom, lanskim dobitnikom nagrade Prešernovega sklada, o katerem smo lani pisali kot o »največjem pesniku« v emigraciji. Te dni je obiskal domovino.
Življenjske okoliščine so vas v turbulentnem času vojne vodile na različne konce sveta.
Najprej je bil za to kriv študij, na Irsko sem prišel ravno zaradi študija in seveda da bi se pripravil na misijonsko službo na Japonskem. Irci imajo staro misijonarsko tradicijo in spominjam se, da so mi svetovali učenje japonščine na Japonskem in ne v Evropi, saj bi se naučil naglasa, ki ga Japonci ne sprejemajo. To je bil odličen nasvet. Za učenje japonščine je treba precej potrpežljivosti, po letu in pol sem na primer popolnoma in brez dvoma razumel japonski stavek v celoti. Potem lahko nadaljuješ še z večjim veseljem.
Zakaj ste izbrali ravno Japonsko in ne na primer, kakor laiki gojimo stereotip, Afrike ali Južne Amerike?
Malce sem razmišljal tudi o Afriki, še bolj o življenju med Eskimi, a potem je v meni prevladalo navdušenje nad Japonsko, ki je prvič po drugi svetovni vojni postala svobodna in ni bila v oklepu tajne policije. Ta je misijonarje največkrat imela za špijone in jih skoraj vsakodnevno zasliševala. Takrat je Japonska svobodno zadihala in se odprla, misijonarjev pa ni bilo dovolj.
Vrhovni predstojnik naše družbe je tiste, ki so imeli nekaj talenta za jezike in bili relativno zdravi, pozival, naj se prijavijo za misijonarsko službo na Japonskem. In sem se javil, čeprav takrat nisem vedel tako rekoč nič o Japonski. Dežela je bila zame pravo odkritje, kmalu sem videl, da z angleščino ne bom prišel daleč, še posebej ne pri večinskem prebivalstvu. Tudi če znajo angleško, je njihova izgovorjava komajda razumljiva.
Vaš urnik je bil zapolnjen s profesuro in misijonskim delom, časa za pisanje niste imeli na pretek.
Res je, najprej sem poučeval jezike, predstojnika pa sem prosil, da bi živel na obrobju Tokia, tam sem lahko skrbel za zavetišče. Tja sem namreč prišel leta 1956, ko so bile vsepovsod še vidne vojne ruševine, brezdomskih otrok pa je bilo ogromno, nekateri so bili z materami – vojna je vzela očete –, nekateri brez staršev, in jaz sem si želel živeti med njimi. Dopoldne sem zato delal na fakulteti, popoldne sem hodil k ljudem, h katerim sem bil povabljen oziroma so prosili za podporo. Takrat še nisem znal dobro japonsko, oni pa so bili pripravljeni sprejeti le nekoga, ki ga je kdo priporočil. Zaupanje sem si pridobil počasi. Starejši jezuit, ki je osnoval zavetišče na periferiji, me je še nekaj časa usmerjal, predvsem pa mi je v stikih z domačini priporočil potrpežljivost.
Pozneje, po nekaj letih, sem na univerzi prevzel stolico za filozofijo, na kateri je študij potekal v angleščini. Čas teče hitro, pri enainsedemdesetih bi se moral upokojiti, a so mi dodali še pet let, ker takrat niso našli nikogar, ki bi nadaljeval delo. Ob popoldnevih nisem le obiskoval pomoči potrebnih, ampak tudi morebitne dobrotnike. Zbiranje denarja je šlo počasi, a ker je to bila pomoč otrokom, je kljub ubožnemu povojnemu času zadeva le stekla.
Kako so vas sprejeli sicer?
K njim sem prihajal s priporočili, sčasoma pa se je pokazalo, da je bil nasvet predstojnika, naj ne hodim sam, ampak v spremstvu starejše Japonke, njegove tajnice, koristen. Avtomobila nisem imel, prevažal sem se z avtobusi, vlaki ali pa šel naokrog kar peš, a ko so me videli v spremstvu prave Japonke, ki sem ji še danes hvaležen za pomoč, je nezaupljivost izginila. Ne smem pozabiti, da je imel tajničin oče vpliv in politične povezave in nam je, jezuitom, tujcem torej, priskrbel neposredno državno podporo. Naša sirotišnica je sčasoma postala vzor za podobne institucije.
Na fakulteti ste predavali v angleščini, kdaj pa ste začeli govoriti japonsko?
Kot sem vam povedal, sem prvi stavek popolnoma razumel po letu in pol učenja, in potrpežljivo sem nadaljeval. Je pa res, da so Japonci izredno vljudni in ti ne povejo, da govoriš narobe. Zdaj, po vseh teh letih, mi pa že povejo, da temu ali onemu rečejo malce drugače. Se jim zahvalim in obljubim, da si bom zapomnil. Prepričan sem, da je pravo misijonsko delo mogoče le, če se naučiš jezika prebivalstva, na Japonskem to velja še posebej.
Pojdiva k vašemu pesništvu. Biografski podatki govorijo, da ste se na Irskem spoznali z modernim pesništvom. Kako ste ohranjali stik z literaturo na Japonskem?
Zdelo se mi je, da je haiku nekaj, kar se da ustvariti. Vsako leto japonski dvor razpiše tekmovanje za najboljši haiku na določeno temo, na primer oblaki, sneg, zlato, dragulj ... Prvo leto sem svoj haiku, napisan v japonščini in angleščini, poslal brez uspeha, naslednje leto sem doživel čast, da so mi poslali pismo, mi v njem razložili, da sem skoraj prišel v finalno izbrano deseterico in da naj ne izgubim poguma. No, v letih, ki so sledila, nisem več pošiljal, gojim prepričanje, da moraš biti za pisanje pravih haikujev pač Japonec. Pogosto poslušam sobotno uro in več trajajočo oddajo na japonskem državnem radiu, posvečeno haikuju, in vidim, da se tudi domačinom le redko posreči umetniško dovršen haiku, tak, ki bi na edinstven način razkrival resnico, veliko laže se je lotiti tanke, kratke pesmi.
Biografi se strinjajo, da ste se na Irskem ustvarjalno soočili z modernistično poezijo, kar je imelo imenitne posledice za vaš pesniški opus.
Moj vstop v angleško govoreči prostor, pa čeprav na Irskem, je bil poseben: meni je določena poezija preprosto ugajala, čeprav nisem vedel, da je modernistična, in sem se veselil poskušanja tudi v slovenskem jeziku. Ravno v tistem času so me iz Buenos Airesa povabili k sodelovanju z revijo Meddobje. Starejši ljudje tistega, kar sem takrat pisal, dostikrat niso dobro razumeli, pričakovali so slovensko poezijo po starem vzorcu, uredniki in souredniki revije pa so bili toliko napredni, da so moje pesmi vseeno objavili, čeprav je bilo slišati glasove, da se mi je zmešalo, nekateri so vedeli povedati, da sem norec, no, svoboda mnenja je obveljala. Jaz pa sem nadaljeval.
Koga ste takrat z užitkom brali?
Ezra Pound ni bil najbolj po moji meri, najbolj očaran sem bil nad tistim, kar je počel T. S. Eliot, predvsem zaradi načina doživljanja, ugajala mi je njegova pisava, ki daje možnost izražanja misli in čustev, a je hkrati izrazito poetična, vsaj tako sem to poezijo takrat čutil. Ni mi bilo žal in sem kar nadaljeval, ne da bi sploh pomislil, da bom svoje pesmi kdaj objavil. Na začetku se tako ali tako ni dalo objaviti ničesar, a jaz sem pisal ne glede na to, pisati pač moram, ker čutim potrebo po tovrstnem izražanju. Tako enostavna je ta zgodovina mojega pisanja.
V domovini niste mogli objavljati. Prebral sem, da ste bili v stikih z Zorkom Simčičem. Še s kom?
S pesnikom Nikolajem Jeločnikom, ki je bil nekaj časa urednik ali sourednik argentinske revije, a se osebno nisva poznala, vsekakor z urednikom Meddobja Francetom Papežem, drugih, s katerimi sem bil v pisemskih stikih, se ne spominjam več vseh. S Simčičem sva se poznala že od dijaških let v Mariboru, če se prav spominjam, sva tudi trenirala skupaj, on tek, jaz pa troskok.
O sodobni slovenski literaturi pa na Japonskem niste vedeli kaj veliko?
Ne, nič, vedel sem le za tisto, o čemer so mi poročali iz Argentine in o čemer sem lahko bral v Meddobju, z domovino pa nisem imel stikov. Mi je pa Simčič poslal slovar slovenskega jezika in z njim sem si pomagal, ko sem bil v dvomih o pravilni rabi kake besede. Nekdo iz Argentine mi je poslal latinsko-slovensko ali slovensko-latinski slovar, se ne spomnim več dobro, kdo, a ni mi preostalo drugega, kot da sem se pogosto zatekal po pomoč k angleškemu slovarju. Slovenskih knjig na Japonskem ni bilo dobiti, tudi naša univerzitetna knjižnica, ki je slovela kot odlična, takega gradiva seveda ni imela.
Kako ste se počutili, ko ste po desetletjih sredi devetdesetih prvič prišli v Slovenijo?
Priti na prehod na Ljubelju in slišati slovensko govorico, to se mi je zdelo odlično, slišati domačo govorico, to je bilo doživetje. Po letih japonščine in angleščine in precej redko italijanščine ali nemščine je to nekaj fantastičnega. A vrnitev na Japonsko ni nič neobičajnega, v trenutku, ko stopim z letala, se pač prilagodim, tu ni težav.
Prilagodili ste se tudi na japonsko okolje, običaje, kulinariko.
Surovih rib, priznam, sem se kar bal, doma jih nismo jedli nikdar, ribe mi niso dišale, in ko sem slišal, da jih Japonci jedo surove, sem se kar križal. Pol leta se mi je uspelo izogibati izredno vljudnim povabilom, nekega 3. januarja, ko Japonci vabijo v goste tiste, ki jih hočejo posebej počastiti, pa me je japonski profesor angleščine povabil k sebi: sredi velike sobe je bila ovalna miza, sredi mize na tanke rezine razrezan metrski kos tuna, oblikovan kot gora Fudži. Mislil sem, da me bo kap.
Tolažilo me je, ko sem videl okrog tuna precej stekleničk piva, in mislil sem si, da me bo nekaj stekleničk spravilo v omedlevico in ne bom več čutil okusa ribe. Tolmač mi je razložil, kako naj se lotim ribe s paličicami, dodam grižljaju še japonski hren vasabi in sojino omako. Zaprl sem oči, dal ribo v usta in doživel nekaj najbolj čudovitega. Od tistega trenutka imam surove ribe najraje, še posebej sašimi.
Ves čas na Japonskem ste pisali, a brez misli na zbirko in izdajo knjige?
Res je, nekoč je sicer prišla ponudba za zbirko od Meddobja, a se tega dela nisem lotil takoj. Pišem pa že od nekdaj, že od tretjega razreda osnovne šole, čutim potrebo po pisanju, o objavah pa niti nisem posebej premišljal. Rad sem bral, pošiljke iz Argentine so potovale do mene mesec dni in več, precej sem bral v angleščini, še največ detektivske romane, večino časa pa sem tako ali tako posvečal študiju oziroma pripravam na predavanja.
Poezije ne spremljate?
Morda ni hvale vredno, a pesmi drugih večinoma ne berem. Nočem pasti pod vpliv sicer odličnih misli in čustev drugih pesnikov.
Vas je lanska nagrada Prešernovega sklada presenetila?
Vesel sem bil, najprej pa začuden, na kaj takega nisem nikdar pomislil. Zanimivo je bilo opazovati odzive na Japonskem, kjer le redki vedo, da pišem pesmi. Nenadoma, ko se je novica pojavila v angleščini na spletu, so me spraševali, ali sem jaz tisti, ki piše pesmi, nagrada je v njihovih očeh imela velik pomen. No, življenje teče naprej.
Vseh vaših pesmi ni več mogoče dobiti, tistih, na primer, ki so vam jih zaplenili v taborišču Gonars.
Italijani, fašisti so mi zvezek s pesmimi zaplenili, jemali so vse, kar so lahko. V taborišču sem se spoznal s pesnikom Pavlom Golio, nisem vedel, da piše, on pa za mene je, in ko sem mu povedal, da pišem pesmi, mi je svetoval, naj nadaljujem. Pozneje sem slišal, da je bil v Gonarsu še neki znani pesnik, a ga nisem spoznal.
Morda France Balantič?
Ne vem. V taborišču od pičle hrane precej otopiš in pisanje pesmi je bilo nekakšna rešitev.
