Tiskane izdaje
Vlado Šestan se je rodil na Ptuju leta 1925 materi Slovenki z Dolenjskega in očetu Hrvatu iz Istre. Med drugo svetovno vojno je bil partizanski kurir, po osvoboditvi pa je kot skojevec še dve leti ostal v Trstu, kjer se je zavzemal za priključitev Trsta Jugoslaviji. Leta 1951 so ga zaradi nadarjenosti in zanimanja za svetovno dogajanje v Beogradu izbrali za diplomatsko službo.
Po ustanovitvi jugoslovanske ambasade na Kitajskem leta 1955 so ga poslali v Peking, kjer je služboval pet let, štiri leta kot sekretar veleposlaništva in zadnje leto kot odpravnik poslov. Takrat se je s pomočjo kitajskega učitelja naučil pogovorne kitajščine in občasno prevajal za ambasado. Ob delu se je intenzivno ukvarjal s kitajsko kulturo, literaturo, religijo in filozofijo.
Vzpon na sveto goro Taishan s sinom indijskega veleposlanika ga je navdihnil za literarno delo Spisi o tajšanskem romarju (Didakta, 1995). Pripoved je napisana v slogu sestavljanke iz starih kitajskih dokumentov, v kateri se avtor sam predstavi kot pisar Sai, ki te dokumente pregleduje, ureja in na koncu izlušči iz njih pretresljivo zgodbo. Slovenski etnografski muzej hrani Šestanove dokumente s fotografijami in kratkimi filmi o življenju na Kitajskem v času burnih političnih sprememb (od gibanja »Naj cveti sto cvetov« do »Velikega skoka naprej«).
Po vrnitvi iz Kitajske je Šestan ostal v diplomatski službi, sodeloval je tudi s takratnim zunanjim ministrom Kočo Popovićem, obenem pa se je še naprej posvečal študiju azijskih kultur, tudi poglabljanju znanja na področju indijskih filozofij in religij. Vrh njegove diplomatske kariere sta bili službi jugoslovanskega veleposlanika v Pakistanu in Burmi.
Med letoma 1969–1973, v času največjega razmaha jugoslovanske politike neuvrščenosti, je bil Šestan vodja diplomatskega protokola pri predsedniku Titu in je na njegovih številnih obiskih v tujini srečal vrsto pomembnih svetovnih voditeljev. Po upokojitvi leta 1985 je živel večinoma v Beogradu z rednimi obiski v Ljubljani, kjer je s predavanji in organizacijo debatnih srečanj spodbujal razvoj slovenske sinologije ter nasploh proučevanje azijskih kultur in filozofij.
Poleg knjige o tajšanskem romarju je Šestan napisal več esejističnih in literarnih besedil, med njimi pripoved o potovanju s čolnom po reki Lijiang, lirično prozo Hči reke, ki je nastala na podlagi njegovih doživetij na potovanju po južni Kitajski. V Šestanovih proznih in esejističnih besedilih je prisotno tudi izrazito filozofsko razmišljanje, pri čemer so ga še posebej zanimala »večna vprašanja« človeškega bivanja in sveta, neločljivo povezana s tistim, kar presega naše okvire prostora in časa, ali – kot bi rekel sam – s tistim, kar izraža stara pesniška beseda trashumanar. Med daljšim obiskom v Vancouvru se je spoprijateljil z enim največjih sodobnih kitajskih pesnikov Lo Fujem in s kitajsko sodelavko Pan Yan prevedel njegove pesmi v slovenščino (Apokalipsa, 2010).
Vlado Šestan je bil eden od ustanoviteljev Slovenskega orientalističnega društva, ki je bilo zametek slovenske sinologije. To društvo je organiziralo tedne kitajske kulture in tečaje kitajščine, društvena dejavnost pa je kasneje prerasla v redni študij kitajskega jezika in kulture na Filozofski fakulteti. Šestan je veliko prispeval k ustanovitvi in razvoju slovenske sinologije, bil je tudi častni član sinološkega društva Yuan.
Za njegovo delo mu bomo trajno hvaležni, spominjamo se ga kot vrlega, vsestransko izobraženega in ustvarjalnega človeka, kot pravega svetovljana, ki se je vse življenje zavzemal za vzpostavljanje vezi med ljudmi in kulturami, še posebej med zahodnim svetom in Kitajsko.
