Tiskane izdaje
Več razlogov je, zakaj danes brati star in lani ponatisnjen roman Vinka Bitenca Sončne pege. Ker govori o prvi svetovni vojni (ni veliko slovenskih romanov na to temo), ker je bila julija lani avtorjeva 120. obletnica rojstva in ker se zgodba začne prav v januarskih dneh 1916. Torej natanko pred sto leti.
A najprej kdo je pisatelj Vinko Bitenc. O njem lahko danes preberemo malo. Da je bil rojen leta 1895 v Šentvidu pri Ljubljani, da se je posvetil pisateljevanju, pesnjenju in dramatiki v slovenskem jeziku. Po osnovni šoli in klasični gimnaziji je na ljubljanskem konservatoriju študiral dramsko igro in režijo.
Pred drugo svetovno vojno je pisal v otroške liste Zvonček, Mlado jutro, Mladi Slovenec, Grudo, Vrtec in Naš dan, ki ga je tudi urejal. Po vojni je sodeloval pri različnih revijah in pisal tudi radijske igre.
Med njegovimi deli sta najbolj znani lirična pravljica Zlati čeveljčki (o deklici, ki si je želela poslati kraljična) ter roman za odrasle Solnčne pege. Znan je bil tudi bralcem esperantskih revij in cenjen med evropskimi esperantisti. Govoril je več tujih jezikov.
Povojna odrinjenost
Urednica tokratne izdaje romana Marjeta Žebovec (tudi samozaložnica) je v zajetni spremni besedi popisala njegovo literarno delo in razgibano življenjsko zgodbo. Bitenc je že kot otrok prišel v stik s pisanjem in kot mladi režiser pripravljal družinske predstave. Do druge svetovne vojne je bilo njegovo življenje tesno povezano z literaturo (več je začel objavljati v tridesetih letih, pesmi in pripovedi za otroke so dopolnjevala dela za mlade odrasle, nekaj jih je tudi dramatiziral in uprizoril).
Med vojno je sprva preživljala družino njegova žena, ki je imela trgovino z mešanim blagom, ko so jo Nemci zaprli, so Bitenca zaradi znanja nemščine zaposlili na kranjski občini na oddelku za živilske karte. Ko so se pojavile tatvine teh kart (ilegalci), so krivdo zvalili nanj in Nemci so ga zaprli. Ta dogodek je začrtal njegovo življenje.
Družina se je najprej izselila na Dunaj (spet služba na občini), kjer je uživala bogastvo kulturne metropole, a Vinko Bitenc je tudi tam ohranil »močno domoljubje in narodni ponos«. Ko so se po vojni vrnili v Slovenijo, so doživeli razočaranje. Oblast jim je na lažno ovadbo, češ da je bil sodelavec okupatorja, odvzela hišo, družina se je po več selitvah naselila v Mariboru, kjer je bil Bitenc odrinjen od literarnega življenja, njegovega pisanja ni objavil nihče.
Hči, koncertna pevka Marija Bitenc Samec, si je že v času njegovega življenja prizadevala za rehabilitacijo in to ji je tudi uspelo; vrnili so mu status književnika, dodelili pokojnino, kasneje pa vrnili hišo z denacionalizacijo, a njegovega imena praktično ni bilo več zaslediti v nobenem kulturnem krogu. Samo za primer, kot piše Žebovčeva, v Vodnikovi pratiki iz leta 1936 Bitenčevo ime stoji ob eminentnih slovenskih pisateljih, kot sta France Bevk ali Juš Kozak. Vinko Bitenc je umrl leta 1956 in je pokopan v Šentvidu pri Ljubljani.
Zgodba vojaka na tujih tleh
Sončne pege so roman, ki je izšel leta 1934 pri Vodnikovi družbi in menda naletel na dober sprejem bralcev. Deloma naj bi šlo za avtobiografsko zgodbo (tudi Bitenc je bil tako kot glavni junak Stanko Polajnar poslan v poljski Lublin kot pripadnik avstro-ogrske vojske, a zaradi srčne napake ni bil na bojišču, temveč v uradih).
Zgodba se začne v prvih januarskih dneh leta 1916 in konča po koncu vojne, pred fresko zgodovine pa se dogaja intimna zgodba vojaka na tujih tleh, ki hrepeni po ljubezni in domovini, se zaplete s poljskim dekletom Honorato Krasinsko, čeprav ga doma čaka Francka.
Roman govori tudi o razmerjih med vojaki, življenju na tujem, odnosih med narodi, posebej do Slovanov, veri in različnih zamislih človeka, kako se rešiti, pa tudi o nesrečnih naključjih, ki usmerijo junakovo življenje. Sprva se zdi, da vsi skupaj drvijo v propad, avtor je do povojnega časa namreč zelo kritičen (»Kali sebičnosti, koristolovja in razbrzdanosti so prepredle svet kakor še nikoli«), a se vse skupaj vseeno obrne v pozitiven konec.
Zanimivo so oblikovani značaji junakov, ki ne pokleknejo pred družbeno zapovedanimi normami, temveč se v kriznih situacijah (nekateri) izkažejo kot močni ljudje z močno voljo; tu posebej izstopa Honorata.
Zanimiv je tudi naslov romana, rabin namreč v prvem delu romana vidi postopno umiranje sveta kot posledico sončnih peg. »Ko bo bolezen sonca dosegla vrhunec, takrat šele bodo pege polagoma spet izginjale. Še leta in leta bo hudo na svetu, hujše, kakor je zdaj ...« Zato sončni žarki na koncu romana puščajo upanje: sončna luč je svetlejša, močnejša in lepša, in krogi, ki jih rišejo žarki po tleh, skoraj brez madežev.
V knjigi je tudi enajst kratkih zgodb o vojni in nekaj primerov poezije. V prvih spet srečamo Honorato, v drugih pa (spet) ljubezen, hrepenenje, domovino, sonce, padlega vojaka ... Bitenčeva knjiga ima tudi tokrat isto naslovnico kot ob prvi izdaji.
