Tiskane izdaje
Zvezdniški gost letošnje Fabule, Cees Nooteboom, slovi kot ugleden nizozemski pisatelj. Je pa tudi strasten popotnik, ki obiskuje – grobove. Haažan je s soprogo fotografinjo Simone Sassen podpisal monografijo o grobovih pisateljev in mislecev Tumbas, izbor fotografij je na ogled v Galeriji Fotografija.
Gospod Nooteboom, zakaj grobovi? Od kod zamisel za grobove, lahko bi rekel kar obsedenost z njimi?
Cees Nooteboom: Na to je preprosto odgovoriti. Še preden sem te stvari počel z ženo, pred skoraj štiridesetimi leti, sem potoval in delal z drugim fotografom. On je zmeraj hotel iti gledat in fotografirat nogometne stadione, jaz pa pokopališča. Na pokopališčih, veste, je vedno veliko videti, tam je marsikaj, na ogled in v premislek so na primer družinske in druge povezave, nagrobniki razkrivajo veliko, včasih povsem nehote.
Od nekdaj me zanima vse, kar je povezano z literaturo. Nekoč sva bila s Simone na pariškem pokopališču Père-Lachaise ob grobu Marcela Prousta in takrat se je začelo. Prosil sem jo, da fotografira grob oziroma nagrobnik, in je to tudi naredila. Potem je šlo naprej, na istem pokopališču so še grobovi Honoréja de Balzaca, Gérarda de Nervala in mnogih drugih.
Od nekdaj veliko potujeva in včasih na poti po kaki državi vprašava, kdo od pisateljev ali filozofov je kje pokopan, ali pa se napotiva naravnost h grobu, ki naju zanima. Če grem v Čile, vnaprej vem, da bom obiskal grob Pabla Nerude, na primer. Tako delujeva že dolgo. Ker jaz ne znam fotografirati, Simone pa ne piše, sva odlična kombinacija.
Prebral sem nekaj predstavitev in ocen vajine monografije. Nespregledljiva so opažanja, da o grobnih rečeh pišete z neprikritim veseljem, nenavadno zabavno, včasih celo z elegantno dovtipnostjo, ne pa s posebej resnobnim tonom.
Cees Nooteboom: Ja, seveda, le zakaj ne? Rekel bom nekaj, kar se vam bo najbrž zdelo neumno, a mi je vseeno: ko stojim pred grobom, je zelo jasno, da je nekdo tam notri pokopan – in to nisem jaz. On ali ona, kdorkoli že je, je notri, jaz sem zunaj. To je nespremenljivo dejstvo, dobra novica, tako rekoč.
Simone Sassen: Zmeraj, ko na potovanju obiščem pokopališče in posamezne grobove, opus tam pokopanega že dobro poznam. Poleg tega največkrat poznam tudi njegovo biografijo, zato se zdi, kot da si se oglasil pri prijatelju. In ker poznaš tisto, kar so pisatelji napisali, je razlika med literaturo in grobom včasih prav očitna. Ta razlika je več kot zanimiva.
Kaj grobovi govorijo pozornemu opazovalcu?
Cees Nooteboom: Nekateri pisatelji počivajo v grobovih, ki jim nikakor ne ustrezajo. Jaz v Gustavu Flaubertu vidim revolucionarnega pisatelja, v svojem času je počel nekaj popolnoma novega, njegov grob pa je grob, kot ga običajno pričakuješ pri predstavniku francoske buržoazije. Potem imate na primer grob Marcela Duchampa, vsi bi se strinjali, da je bil zelo moderen duh, na njegovem grobu v Rouenu piše 'Pravzaprav smrt zmeraj pride po druge'. Ko sem to prebral, sem se res moral smejati, pomislite, on je tam notri oziroma tam spodaj, napis pa pravi, da se to dogaja le drugim, ha! In vendar je smrt prišla tudi ponj, tudi njemu se je zgodilo.
Verjemite, na grobovih vidite marsikaj, kar vam da misliti. Zmeraj se mi dogaja isto: sicer ne fotografirava ljudi na pokopališčih, temu se res poskušava izogniti, a ko grem na primer na grob Jamesa Joycea v Zürichu – mimogrede, prav lepo, srečno, pomirjeno in sproščeno sedi tisti kip –, je tam zmeraj precej obiskovalcev ... in jasno mi je, da imamo vsi nekaj skupnega, namreč da smo prišli tja zaradi Jamesa Joycea in verjetno tudi zato, ker smo brali njegove knjige in jih cenimo. Zato se mi zdi – pa čeprav je slišati sumljivo ceneno – upravičeno reči, da Joycea ni v grobu, ampak je v svojih knjigah. Lahko pa pripomnim, da je to eden od najlepših pisateljskih grobov, tisti kip je res čudovit.
Gospa Sassen, kako se lotite posameznega prizorišča? Kakšno opremo uporabljate?
Simone Sassen: Fotografiram z analognim fotoaparatom, s starim dobrim nikonom, na črno-beli film.
Cees Nooteboom: Prelistajte knjigo, videli boste, da fotografije dajejo vtis, kot da bi bili posamezni grobovi izolirani, a v resnici ni tako, Simone se mora zmeraj zelo potruditi, da se izogne drugim ljudem na pokopališčih in najde kot, ki grob ustrezno predstavi. Od začetka tega dolgotrajnega projekta imava pravila, ki se jih strogo drživa: ničesar, kar najdeva na grobu ali v bližini, ne odstraniva, ničesar tudi ne dodava, da bi bila fotografija zanimivejša. Včasih se čemu seveda ne da izogniti, italijanski nobelovec Eugenio Montale je na primer v Firencah pokopan v grobu, kjer je na steni ob njegovi plošči še niz drugih.
Simone Sassen: S fotografskega stališča okoliščine na pokopališčih ali izbranih grobovih po navadi niso najboljše, največkrat nimam časa čakati na primerno svetlobo, ker se nama mudi ...
Cees Nooteboom: Tudi ni časa ali volje, da bi potočila solzo. Ravno za vogalom, če tako rečem, čisto blizu Joyceovega groba, je pokopan Elias Canetti, o katerem je znano, da nikakor ni hotel umreti, o smrti je govoril kot o nepovabljeni gostji, dejstvo, da bo nekoč moral umreti, ga je, kot so poročali, neznansko jezilo. Na nagrobnik je s posnetkom njegovega rokopisa vklesano njegovo ime in prav dobro lahko vidite, da gre za jezno pisavo, za pisavo precej odrezavega človeka.
Ja, na pokopališčih, grobnicah ali grobovih imate zmeraj kaj videti, nikdar ni žalostno, tam se da marsikaj interpretirati. Vzemimo na primer grob François-Renéja de Chateaubrianda na otočku Ile du Grand Bé pred St. Malojem: na njem enostavno ni imena. Blizu je tablica, na kateri piše Francozi, tukaj je grob slavnega francoskega pisatelja, a ne piše, katerega. Ko sva bila tam in je Simone iskala najboljši kot za fotografiranje, sem imel čas spraševati naključne obiskovalce, ali vedo, kdo sploh je pokopan na tem mestu.
Večinoma so zatrjevali, da vedo, prepričano so kimali, češ, kaj sprašujem neumnosti, a ko sem večkrat ponovil vprašanje, kdo natančno je tam pokopan, se je izkazalo, da ne vedo. Nekdo mi je odgovoril, da tega noče povedati, nekdo drug je navrgel Guy de Maupassant. Toliko o nečimrnosti. In ničevosti. To je prava kazen.
Imate seznam treh najodličnejših, najzanimivejših, najbolj navdihujočih grobov?
Cees Nooteboom: Oh, seveda, vsekakor. S tem, hočem reči s knjigo, je bilo tako, da sva bila še na potovanjih, ko so založniki vprašali, kdaj nameravava vendar dokončati zadevo. Povedal sem jim, da morava še v Rusijo na Puškinov grob, pa na Švedsko na Strindbergovega ... pa so me prekinili in rekli, da je triinosemdeset enot povsem dovolj, sicer knjiga enostavno ne bo več mogoča. Prenehajte, so svetovali, a seveda tega nasveta nisva upoštevala, še kar potujeva, se je pa vmes knjiga res končala, izšla in je zdaj že nekaj let v prodaji.
Pred časom so se v Italiji domislili nove, spremenjene izdaje tega naslova, še zmeraj pa ima Simonine fotografije in zraven moja besedila, le malce drugače je narejena in gre zelo dobro med bralce. To je dobro tako za naju kot za poezijo, veste, moja besedila se ukvarjajo predvsem s poezijo, čeprav občasno zavijem tudi drugam.
No, priznajmo si, da Wittgenstein ni daleč od pesništva. V knjigo sem seveda vključil tudi besedila o nizozemskih pesnikih in pisateljih, o katerih slovenski bralec najbrž ne ve nič, a podobno bi bilo, če bi Francoz videl Slovenca ob grobu slovenskega pisatelja. Nisem si mogel kaj, da ne bi v knjigo uvrstil še svojega izbora najboljših nizozemskih peres.
