Tiskane izdaje
Pred kratkim je zavod Maska izdala prevod knjige Cvetličarna v Hiši cvetja Lazarja Džamića, srbskega bobnarja, novinarja in zadnje čase internetnega strokovnjaka za marketing, ki živi in dela v Londonu. Delo je prevedel Branko Gradišnik, ki ima na vesti tudi prevode nekaj Alanov Fordov v slovenščino. Vendar je po nekaj izidih to usahnilo. Prav tako strip ni bil popularen ne v Italiji ne v drugih državah, v katerih so ga prevedli. Nihče pa ga ni prevedel v angleščino.
Zgodba o uspešnosti stripa je tako nadrealistična, kot je nadrealističen strip italijanskih avtorjev, ki se dogaja večinoma v New Yorku nerodnim tajnim agentom, resnično popularen pa je bil le v Jugoslaviji. V bistvu je bil ta strip več kot popularen, pravi Džamić, saj je Alan Ford del našega kulturnega tkiva – našega simbolnega »genoma« –, enako kot sta to Nikola Tesla ali Ivo Andrić. Na predstavitvi v Ljubljani je povedal, da je knjiga našla njega. Začelo se je z nekaj zapisi o tem stripu na blogu, kar se je razvleklo v več zapisov o njem, in nazadnje je sklenil, da bo te svoje misli izdal na starinskem nosilcu informacij – v knjigi. Kot nekaj linearnega, ki popelje od začetka proti koncu in nima sto dodatnih možnih povezav.
Alan Ford je tudi emigriral
Mnogi, ki so zapustili območje nekdanje Jugoslavije, ko so se razplamtele vojne vihre, so tudi fizično vzeli s sabo stripe Alana Forda. Tankovske granate padajo na mesto. Sovrag se približuje, v stanovanju pa možakar panično baše v nahrbtnik dokumente, hlebec kruha, Gavrilovićevo pašteto, kaseto skupine Šarlo Akrobata in prvih dvajset zvezkov Alana Forda ...
Iz prve epizode Alana Forda v slovenščini.
V uvodniku h knjigi Cvetličarna v Hiši cvetja je urednica Amelia Kraigher zapisala, da je bil »italijanski strip Alan Ford zunaj domovine popularen samo v nekdanji SFRJ, kjer je kot fenomen popularne kulture presegel vsa pričakovanja in postal kulten: danes se zdi, kot bi bil ustvarjen naravnost za jugoslovansko tržišče«. Avtor Max Bunker je Džamiću pojasnil, da »se mi je zaplet stripa Alan Ford dolgo potikal po glavi. Osnovna inspiracija je bila italijanska commedia dell'arte. Moj cilj je bil zgraditi skupino neučinkovitih nerod in jo potisniti v vohunski svet.«
Živeti v nadrealizmu
Džamić pravi, da skoraj nihče na svetu ne pozna Alana Forda. Da je bil ta satirični in groteskni strip iz nekega nadrealističnega sveta tako uspešen pri nas, se je treba zahvaliti nadrealizmu, ki seveda ni bil umetniška smer, temveč način življenja. Vsakdo je poznal kakšnega Alana Forda, nerodnega in naivnega plavolasega lepotca. Ni ga med nami, ki ne bi poznal kakšnega tečneža Boba Rocka ter kradljivega Sira Oliverja, človeka stotih bolezni Jeremijo, egoističnega Šefa, mojstra za vse Grunfa ter ultimativno skopega Številko ena.
Pa to še ni vse. Tak identifikacijski postopek bi bil premalo, če ne bi bralci zlahka primerjali bizarnih stripovskih zgodb z našo resničnostjo. Ni zanemarljivo, da je Alan Ford satirična kritika kapitalizma in vsakega drugega skorumpiranega in nekompetentnega režima. Tako je ta strip govoril tudi o naši policiji, naših sodnikih in naših politikih.
Je ta strip še aktualen?
Mitja Velikonja, profesor s Fakultete za družbene vede, kulturolog in strokovnjak za balkanske študije, je v spremni besedi h knjigi Cvetličarna v Hiši cvetja zapisal:
Seveda pa je za velik uspeh stripa odgovoren njegov prevajalec in prireditelj Nenad Brixy, ki je pri zagrebškem Vjesniku poskrbel, da je začel izdajati strip. Avtorju knjige je njegov sin Davor Brixy, ki je po očetovi smrti prevajal Alana Forda, povedal, da je on poskrbel za transkreacijo. Stripa ni le prevedel, »ker bi to bilo neuporabno; tako sem se tudi sam boril z uredništvom za to svobodo, za nadaljevanje očetovega načina dela. Če je bilo v izvirniku nekaj dolgočasno ali neumno oziroma če goli prevod ne bi nič pomenil, sem skušal to malo popraviti in izboljšati in sem se boril z uredništvom, ki je ugovarjalo, da prevodi niso natančni. Kot veste, tudi v stripu piše – prevod in priredba.«
Hitler, Tito, Brežnjev
Podobna usoda je doletela tudi številne kljukaste križe, kot da bi bil Magnus obseden z njimi in uniformami. Tako so jih morali vse retuširati, doprsni kip Hitlerja, ki ga je imel Grunf med staro šaro, pa so retuširali v kip cesarja Franca Jožefa II. Sicer pa Brixy pri izdajanju Alana Forda ni imel težav, saj je strip na splošno zasmehoval kapitalizem in Američane. Težava je lahko nastala le, če je bil kak zasmehovan lik podoben Rusom ali bognedaj Brežnjevu. Urbana legenda je tudi, da naj bi v eni od (prepovedanih) epizod nastopil lik tovariša Tita. Davor Brixy pravi, da so pri Vjesniku izdali vse epizode Alana Forda, in dodaja, da gre mogoče za zamenjavo s parodijo stripa Alan Ford, ki je nekaj časa izhajala v Mladini.
Strip Alan Ford je krepko zaznamoval kar nekaj generacij, ki so odraščale v nekdanji Jugoslaviji, in postal del njihovega kulturnega spomina, ki se ga mnogi spominjamo z nostalgijo. Ta nostalgija ne pomeni obnove Jugoslavije kot političnega konstrukta, temveč spomin na mladost, na novi val, Alana Forda in absurdnost našega takratnega vsakdanjika.
