Vsak po svojih sposobnostih, vsakemu po njegovih potrebah

Letos mineva petsto let, odkar je Thomas More objavil Utopijo, uspešnico o idealni državi.

Objavljeno
11. avgust 2016 16.33
Jožica Grgič
Jožica Grgič
Utopija Thomasa Mora, enega­ od najbolj izstopajočih renesančnih humanistov, pravnikov, teologov, filozofov, pesnikov, zgodovinarjev, spada med najpomembnejša klasična dela politične misli. Z Machiavellijevim Vladarjem sta knjigi, ki sta postavili temelje moderne politične znanosti. Letos mineva petsto let od njene objave.

V delu avtor predstavlja idejo o izmišljenem otoku Utopija, na katerem je vzpostavljena idealna politična ureditev – brez zasebne lastnine, brez bogatih in revnih, vsi člani družbe imajo enake pravice in obveznosti glede na sposobnosti, vsakomur pripadajo dobrine po lastnih potrebah ...

Obglavljen

More se je šolal na Oxfordu, prijateljeval z Erazmom Rotterdamskim, ki mu je posvetil znamenito Hvalnico norosti, se čvrsto držal svojega katoliškega prepričanja ter zaradi njega izgubil glavo in postal mučenik in svetnik. Dokler je bil Henrik VIII. še zvest Rimu, je bil More lord kancler angleškega kraljestva, kar je bil najvišji državniški položaj za kraljem. Po sporu s kraljem zaradi njegove odcepitve od Rima in ustanovitve samostojne anglikanske cerkve je More odstopil s kanclerskega položaja, nakar so ga odpeljali v temnico in usmrtili.

Kanclerski položaj mu je omogočil, da se je dobro seznanil z družbenimi problemi, gospodarskim, političnim, pravosodnim živ­ljenjem. V njegovem življenju so se prepletale različne vloge: misleca-pisca in politika-državnika.

More je živel v času najmočnejšega razraščanja prvobitne akumulacije kapitala v Angliji, na ostankih fevdalne ureditve. Fevdalna posestva so spremenili v pašnike za ovce zaradi donosne zunanje trgovine z volno, zato je naraščalo število brezdomcev in revežev, zelo majhen sloj pa je vse bolj bogatel. To so bili začetki ­kapitalizma.

Morova idealna država zavzema celoten otok, ki po velikosti spominja na Anglijo in ima 54 prostranih mest. Prestolnica Amavrot leži v rajsko lepem, skoraj zaprtem zalivu v obliki polmeseca. Meščani živijo v skupnostih, vsi delajo po šest ur na dan, pri delu kolobarijo med mestom in vasjo, med rokodelstvom in poljedelstvom.

Mesto in vas

Vsako mesto obdaja zemljišče, ki ga obdelujejo njegovi prebivalci. Na poljih so hiše, v katerih živijo prebivalci, organizirani v hišno zadrugo. Zadruga šteje štirideset članov in dva sužnja. Trideset zadrug izbira voditelja. Vsaki dve leti se dvajset članov vrne v mesto, na njihovo mesto pa pridejo novi, ki jih izkušeni člani vpeljejo v kmečka opravila. Tako si je More zamislil odpravo nasprotij med mestom in vasjo. Konec srednjega veka so namreč evropska mesta zelo napredovala in se gospodarsko razvijala, podeželje pa je zaostajalo.

Ljudje v Utopiji shranjujejo pridelke v skupna skladišča, iz katerih vsak jemlje, kar potrebuje, zato trgovina ni potrebna. Tudi z drugimi državami ne trgujejo, ker je njihova ekonomija samozadostna.

Mesta in hiše v njih se med seboj ne razlikujejo, ljudje pa jih menjujejo vsakih deset let z žrebom. Tako se izognejo navezanosti na stvari in zasebno lastnino. Vsaka hiša ima vrt, v katerem meščani v svoje veliko veselje vzgajajo trto, sadje, zelenjavo in cvetje. Držav­ljani Utopije radi delajo. Skupina tridesetih družin vsako leto izbere sifogranta, voditelja, na čelu desetih sifograntov je nadvoditelj. Vseh dvesto sifograntov med seboj izbere vladarja. Edino vladarjeva oblast traja dosmrtno, vendar je tudi ta, tako kot nižji funkcionarji, odgovoren ljudstvu.

Delo in prosti čas

Z obdelovanjem zemlje se ukvarjajo vsi, kajti telesno delo krepi telo in duha. Vsak se izuči tudi nekega rokodelskega poklica. Vsaka družina sama zase izdeluje oblačila, ki so enaka na vsem otoku. Sifogranti pazijo, da nihče ne poseda v brezdelju in da ljudje ne pretiravajo z delom. Delajo tri ure pred kosilom in tri po dveurnem popoldanskem počitku. Po večerji se zabavajo po svoje, klepetajo, poslušajo glasbo ipd. Sicer pa v prostem času berejo knjige. Spijo po osem ur na noč. Zjutraj obiskujejo javna predavanja, na katerih so obvezno navzoči samo tisti, ki so določeni za znanost, a se jih zaradi radovednosti udeležujejo tudi drugi. Vsak posameznik kulturno in duhovno raste, saj je Morov ideal vsestransko razvita oseba.

Šestdnevni delovni teden zadostuje za pokritje vseh življenjskih potreb, mogoče je proizvesti celo presežke. Delati ni treba vsega petim odstotkom ljudi, na primer znanstvenikom, razen če ne upravičijo pričakovanj. Lahko pa znanstvenik postane tudi fizični delavec, če je koristno uporabil svoj čas in se učil.

Kosilo in večerja v lastnem domu nista prepovedana, vendar tega nihče ne počne, ker vsako izločevanje velja za nečastno. Bilo bi tudi nespametno izgubljati čas s pripravljanjem hrane, če imajo v skupnih obednicah obilo dobre hrane. Kuhajo ženske, ki se pri tem izmenjavajo. Vsako kosilo in večerja se začneta z branjem moralnega čtiva, toda kratkega, saj bi dolgovezenje zamorilo ljudi. Zatem starejši začnejo pogovor, a ne preveč resen in tudi ne brez duha.

Živali koljejo sužnji v klavnicah zunaj mesta. Mesarsko delo v človeku postopoma uničuje usmiljenje, zato to delo opravljajo sužnji, ki opravljajo tudi umazana in težka dela. In zakaj so sploh sužnji v deželi enakosti? To so težki kriminalci, kajti na otoku kaznujejo največje zločince s suženjstvom, ker prestopnik bolj koristi državi s svojim delom, kot če bi ga usmrtili. Utopija odkupuje tudi kriminalce iz sosednih držav, obsojene na smrt, in ti prostovoljno vstopijo v najemni odnos.

Vse za srečo

Na otoku Utopija je blaginja. Ustava jamči prosti čas in izobraževanje za vse. Glavno vprašanje držav­ljanov Utopije je, v čem je sreča. Sreča je v uživanju, vendar mora biti to razumno in častno. Življenjska radost in uživanje sta poglavitni cilj vsega delovanja. Tudi zato je tako pomembna enakomerna razporeditev dobrin. Razum nam govori, naj se v življenju izogibamo tegobam in se čim več veselimo ter pomagamo bližnjim. Posameznik nikakor ne sme segati po osebni sreči na račun drugih ljudi.

Državljani so strpni do različnih ver, diskriminirani pa so ateisti, ki sicer lahko zastopajo svoje stališče, ne morejo pa biti vključeni v vladanje. Po Moru namreč tisti, ki ne verjame v Boga ali posmrtno življenje, ne prizna nobene avtoritete niti načel zunaj sebe samega, zaradi česar mu drugi ne morejo zaupati.

More obširno govori o slepilu, ki vlada zunaj Utopije – o uživanju v pretiranem bogastvu, ki ga njegovi lastniki ne utegnejo uporabljati, ampak se naslajajo, ko ga opazujejo. V Utopiji denar ne obstaja, vsi izdelki človeškega dela so skupni in se delijo po potrebah.

Utopijo ljudje že od nastanka berejo različno. Mogoče jo je brati kot idealizirano nasprotje obstoječi družbi ali kot jedko satiro na račun Evrope v Morovem času. Pri opisovanju idealne države je izbral formo romana, da bi manj obremenjeno odpiral kontroverzna družbena in politična vprašanja. V njem glavni lik, pripovedovalec Rafael Hitlodej, opisuje ureditev imaginarne države onkraj morja, ki naj bi jo s kapitanom Amerigom Vespuccijem obiskal v pravkar odkriti Ameriki.

Rafael po vrnitvi v Antwerpen pripoveduje Thomasu Moru: »Zame, dragi More, je gotovo (da ti po pravici povem, kar mislim), da tam, kjer obstaja zasebna lastnina, kjer se vsi merijo z denarjem, ne moreta nikdar vladati pravica in napredek ... Edina pot, ki vodi k splošni blaginji, je uvedba lastninske enakosti ..., kjer so dobrine enakomerno porazdeljene ..., kjer so vsi bogati, čeprav nihče nima ničesar svojega.«

Thomas More, ali vsaj njegov knjižni jaz, Rafaelu z zadržkom odgovarja: »Nasprotno, jaz pa sem mnenja, da nikoli ne more biti srečnega življenja tam, kjer je vse skupno. Kako bi namreč moglo biti dovolj življenjskih potrebščin tam, kjer se vsakdo odteguje delu, ker ga pri delu ne spodbuja želja po lastnem dobičku in ker ga zanašanje na tuje delo napravlja lenega?«

Vizija ali satira?

Zaradi takega načina pisanja je včasih težko razločiti Morove s satiro prikrite zamere obstoječim ureditvam od njegove lastne ­idealne vizije.

Nad Morom so se in se še vedno navdušujejo na vseh straneh – utopični socialisti Gracchus Babeuf, Henri de Saint-Simon, Charles Fourier, Robert Owen itd., katoliška cerkev, boljševiki in Lenin. Boljševiki so v njem videli borca za osvoboditev proletariata, za brezrazredno družbo, katoliška cerkev pa borca proti protestantskim heretikom. Marksisti so mu zamerili le to, da ni povedal, kako ustvariti idealno družbo, recimo z revolucijo. Večina humanistov, tudi Erazem Rotterdamski, je menila, da je to naloga prosvetljenega vladarja, enako so mislili predstavniki razsvetljenstva v 18. stoletju.

Morove knjige vsekakor ne gre brati kot politični, akcijski program, čeprav da jasno vedeti, da je cilj vladarjev in politike razcvet lastne države in s tem zadovoljstvo državljanov.