Tiskane izdaje
Z demence oziroma Alzheimerjeve bolezni kot prototipa vseh demenc namreč do danes nismo odgrnili tančice temne skrivnosti, ki bi pojasnila, kaj točno bolezen povzroča in kako se boriti proti njej. Izgubljenost in negotovost, ki spremljata izgubo spomina, se pojavita tudi ob postopnem izbrisu življenjskih zgodb tistih, ki so se potopili v brezno te nepremagljive bolezni.
Ravno izguba osebne zgodovine ali zgodbe priča o tem, da je demenca kot pojav diametralno nasprotna od literature, ki znotraj književnih del vsebuje večno željo po dosegu nesmrtnosti, s tem pa iztrganje spomina pozabi. Literarna dela, ki se ukvarjajo s spominom bodisi izgubo tega, sicer opazimo že zgodaj v zgodovini književnosti, vendar je prav ob višanju življenjske dobe in s tem večjem številu ljudi, obolelih za to boleznijo, opazno tudi večje zanimanje za demenco, kar je vidno tudi na področju literature.
Tematiko demence najdemo v poeziji, v posameznih pesmih ali pesemskih ciklih, ki so bodisi posvečeni usihanju spomina bodisi neposredno spregovorijo o stanju bolezni, znotraj dramskih del, še bolj vidna pa je v proznem ustvarjanju, kjer se demenca pojavlja kot osrednji motiv. To je opazno v pisanju memoarov, katerih funkcija je prav ohranitev spomina, ter ustvarjanju fikcije, ki lahko v prepletu resničnosti in domišljije opiše tematiko demence celo bolj izčrpno od resničnosti same.
Slovenci in demenca
Na slovenskem literarnem področju lahko to tematiko posredno zasledimo že leta 1975 v dramskem ustvarjanju Pavla Lužana ter njegovi groteski Srebrne nitke, v kateri postavi v »dom za onemogle« neimenovane starce. V dramskem tekstu, ki sestoji iz treh dejanj, se tematika staranja prepleta s človeškimi odnosi, ki v sebi še nosijo tipične človeške strasti. Telesna nemoč starcev se tako prepleta z željo po življenju, v katerem avtor posredno spregovori tudi o pozabljanju in demenci, ki pa je ne postavi za osrednji motiv drame. Podobno je opaziti v komediji Čaj za dve, ki jo je leta 2003 napisal Tone Partljič. Ta v igri starosti in življenja v domu upokojencev opiše usodo dveh upokojenk, ki »čakata na smrt v čakalnici smrti«, ob tem pa se ob mešanju igre resničnosti ter optimizma in pesimizma pojavlja tudi motiv pozabe.
Demenca kot osrednji motiv je veliko bolj neposredno opazna v sodobnem slovenskem proznem ustvarjanju ter delih za mladino in otroke. Del s to tematiko sicer ni veliko, saj se je aktivno ukvarjanje, s tem pa spoznavanje demence, začelo relativno pozno, vendar je ob večjem zavedanju o tej bolezni zaslediti tudi porast del, ki jo tematizirajo. V prozni produkciji opazimo tematiko demence predvsem v romanu Aleksandre Kocmut Čisto sam na svetu (2013).
To je prvi slovenski roman, ki se ukvarja z Alzheimerjevo boleznijo, katerega največja odlika je prav to, da ob bolezni postopno prikazuje mentalno in fizično propadanje starejšega človeka – gospoda x, ob vsevednem pripovedovalcu pa avtorica, ki je zgodbo delno priredila po spominih na svojega očeta, zelo uspešno premeša glediščne točke, ki poleg pogleda prek zunanjosti in bolnikovih svojcev realistično ujamejo tudi pogled iz njegovih oči »[...] resničnost, v katero se je takole zbujal gospod x, ni bila več tista prava. Bila je posmeha vreden izrodek resničnosti, [...] vse skupaj le slab ponaredek«. Zgodba, ki prikazuje stopnjevanje bolezni ter strah glavnega junaka (»Le tega se včasih bojim, kaj bo z mano zdaj, ko so mi vsi pomrli, ko sem čisto sam na svetu«), ob tem pa trpljenje njegove družine, se konča z neizbežno, zadnjo stopnjo demence (»Zdravila nimajo več nobenega smisla, bolezen je preveč napredovala. Torej, si je rekel gospod x, torej, nekdo bo umrl, revež, le kdo bo, upam, da ne moja mama«), ki jo bo odrešila šele smrt v domu upokojencev.
Pregljeva Kronika pozabljanja
Ta je tudi glavni dogajalni prostor romana Kronika pozabljanja (2014) avtorja Sebastijana Preglja, v katerem upodablja junaka, ki se v starosti spopada s spominom. Upokojeni pravnik, ki se še relativno dobro zaveda samega sebe, je ob povpraševanju svoje preteklosti spravljen z minevanjem in bližino smrti. Roman ob družbeni kritiki in vzporedni prisotnosti demence, ki otežuje resničnost (»Čas stoji, stojijo kazalci vseh ur. Zvoki in besede obvisijo v zraku, slike so zamrznjene; ptica, ki je letela mimo okna, je videti, kot bi bila fotografija, ki jo je nekdo prislonil ob šipo [...]«), prikaže tudi lepšo stran staranja. Ta se v prepletu resničnosti in domišljije (»Vse okrog mene je ujeto v brezčasju, moje telo pa še naprej deluje kot ne bi bil od tega sveta. Oči vidijo in ušesa slišijo, čeprav ni dosti videti in slišati.«) postavi prav iz junaka, saj starost sprejme kot nov začetek, v katerega vstopi človeška toplina, kot tudi zavedanje o pomoči drugim in medgeneracijski solidarnosti.
Sebastijan Pregelj ob izmuzljivosti resnice v romanu prav tako izpostavlja eno temeljnih značilnosti bolnikov z demenco – vračanje na začetek njihovih zgodb. Roman, ki se začne ob junakovem opisovanju lastnega pogreba, ob njegovem bivanju v domu za ostarele prinese prelomnice, ki ga odpeljejo v otroštvo, kjer se zgodba krožno poveže s starostjo. (»Preden si se rodil, si bil zvezda na nebu, zaslišim očetov glas [...]. Na licu začutim njegovo toplo dlan. Rad te imam, šepne. Ti tudi mene? Prikimam.«) Če je cikličnost časa delno značilna tudi za roman Čisto sam na svetu, ki se konča s posredovanjem življenjske zgodbe gospoda x na njegovega vnuka kot nosilca njegovega spomina, Pregelj z optimizmom (»Spet sem otrok. Nobenih vprašanj, nobenih bremen, samo občutek, da je vse vredu. Stiskam se k mami. Stiskam se k očetu,«) smrti kot novim začetkom tudi pozabi odvzema strah.
V otroški literaturi
Ta je eden glavnih elementov ob pojavu demence, ki ga doživijo bolniki, še bolj pa njihovi svojci, ki so pred boleznijo nemočni. Vlogo posrednika in seznanitve z njo v tem primeru lahko prevzame literatura, kar je dobro vidno predvsem v mladinskem in otroškem leposlovju. Tematiko demence v ustvarjanju za otroke in mladino tako uporablja Katarina Kesič Dimic v delih Kradljivka spominov (2011) ter Človek, ne spomni se (2011).
Soočanje z demenco prek otroškega zrenja vidimo tudi v knjigi Človek, ne spomni se, v kateri se Špelca ob bolezni babice zave resnice (»Konec koncev je to še vedno njena babica in rada jo ima prav tako kot prej. Vedela je, da ima tudi njena babica njo. Čeprav je ni več nosila v svojem spominu, ampak v svojem srcu.«) Na podoben, otrokom prijazen način se prek ilustracij iz živalskega sveta spopada z demenco tudi Lela B. Njatin, ki v Zakaj je babica jezna (2011) prikaže manj prijetne plati življenja dementnih svojcev, kjer zgodba poteka, dokler babica Meda »[...] na koncu ne pade v molk in se izgubi v belini snega«.
Vse naštete otroške in mladinske knjige lahko štejemo tudi kot didaktična besedila, ob katerih razložimo pojav demence. Ta je težko razložljiva in pušča za sabo temne sence nepoznavanja, kot ugotavlja v svojem delu Adijo, grem domov (2012) tudi avtorica Neva Železnik. V delu, ki ga sicer ne moremo šteti med leposlovje, saj je strukturirano tudi kot priročnik spoznavanja s to boleznijo, opisuje boj matere z demenco, ob tem pa zelo kritično opiše nerazumevanje bolezni s strani javnosti. S tem prikazuje, kako malo vemo o bolezni in kako zelo je tematika demence, z njo pa tudi starosti, odrinjena iz sodobnega sveta. Z drugimi knjigami jo povezujejo osebne zgodbe ljudi, ki jim je demenca ukradla spomin, ob tem pa velikokrat tudi človeško identiteto. Smoter teh zgodb je tako prav shranitev in negovanje spomina kot nosilca človeških izkušenj, vedenja in znanja.
Prav tu lahko svoje poslanstvo, z močjo iztrganja spomina pozabi, opravi literatura, ki prek zgodb omogoča, da se zavedanje o demenci širi, da se spregovori o starosti in tabuiziranih plateh staranja, ob tem pa poskrbi, da osebnih zgodb in življenja ljudi ne zagrne pozaba kot poslednji poraz vsega človeškega.
