Tiskane izdaje
Sončnega in vetrovnega četrtka se vozimo po cesti mimo Bleda, fotograf po navodilih Tadeja Goloba zavije na desno in že vstopamo v Bohinjsko Belo, eno najbolj slikovitih vasic na tistem koncu. »Vidita, tule na desni je to pokopališče, ki je omenjeno v prvem poglavju knjige,« pravi Golob.
Potem zapeljemo na dovozno pot hiše v Bohinjski Beli. »Hm, vidim, da je doma tudi Dušan,« pravi Golob, ko s pogledom ošvrkne avto pred hišo. V tej hiši je bil od oktobra 2016, ko sta začela pogovore za knjigo, pogost gost.
Z Mileno sta se intenzivno dobivala vsaj enkrat na teden, vmes mu je po žanrski uspešnici Jezero, ki je bila prodana v pet tisoč izvodih, uspelo dokončati še politično biografijo nekdanje premierke Alenke Bratušek, ki je izšla pred dobrim tednom.
Ko pritisne na zvonec, Milena priteče po stopnicah z razširjenimi rokami in nas z nalezljivo energijo vodi do velike dnevne sobe.
Po hiši diši po sveže pečenih projah, cvrtju iz koruzne moke in mladega sira. »Pridite sem, v kuhinji bomo, prav tu, kjer je nastajala ta knjiga,« pravi Milena. Z Dušanom postavita na mizo pecivo, kajmak, mladi sir, voda za kavo vre v džezvi ... »Šest žličk kave usuj, Dušan,« zakliče in nato upre oči v nas.
Iskra med Dušanom Jovanovićem in Mileno Zupančič se je vnela pri predstavi Tramvaj Poželenje. Foto: Jure Eržen/Delo
Kako je Golob
Kako sta se našla Milena Zupančič in Tadej Golob, zakaj je prav on postal njen »spovednik«, vprašam. Bilo je leto 1998, ko je bil Golob del odprave mladih plezalcev pod vodstvom Toneta Škarje na Daulagiri. Ko je zjutraj s kolegom čakal na avtobus za Pokaro, ki je izhodišče za vzpon na Daulagiri, in je med vsemi plezalci zagledal – Mileno Zupančič, ni mogel verjeti svojim očem.
»Obrnil sem se h kolegu in mu rekel, daj poglej tja, saj menda nisva preveč spila včeraj, ne?« se smeje ob spominih. Milena je bila res v Nepalu, in to kot ambasadorka Unicefa. Med obveznostmi in projekti so imeli teden dni prosto – in se je, impulzivna in kot vedno željna izzivov, odločila, da se bo pridružila slovenski odpravi. »Si me predstavljate med izkušenimi plezalci? Takoj ko se je začel prvi resen klanec, sem si rekla, tokrat se pa ne boš izmazala, Milena, kaj ti je bilo tega treba, kako boš šla sama nazaj?«
Tu so se še enkrat pokazale njena gorenjska trma, vztrajnost in življenjska sila, ki je prisotna skozi vso knjigo. »To je Milena, od tod izhaja tudi naslov knjige Kot bi Luna padla na Zemljo,« pravi Golob. »Pri nekaterih naslovih takoj veš, da so pravi. In pri tem sem vedel. Njena prisotnost tukaj je tako pretresljiva, 'kot da bi Luna priletela na Zemljo'.«
Življenjska strast
V knjigi so opisana njena filmska in gledališka srečanja z najbolj plodovitimi ustvarjalci tega prostora, njeno otroštvo v tesnem stiku z naravo, njena strast do potovanj, sploh do Latinske Amerike, njena strast do vsega šamanskega, ja, tudi do šlogarije, se smeje Milena. »Knjiga je Tadejeva, on je vodil zgodbo,« pravi Milena. »Bil je neverjetno potrpežljiv poslušalec, govorila sva sproščeno, tako kot se pogovarjamo zdaj, nisem mislila na občinstvo, na bralce. Oba pa sva si bila edina, da to ne bo knjiga kronološko nanizanih dogodkov.«
Glede na serijo Golobovih biografij – od Zorana Predina, Gorana Dragića, Petra Vilfana, nazadnje Alenke Bratušek –, v čem je bil proces dela z Mileno drugačen, ga vprašam. »Predvsem veselje do življenja, ki se čuti iz vsakega njenega stavka. Še bolj se mi je razkrilo tisto, kar sem že prej slutil – da je Milena topla, čustvena, popolnoma nenarejena oseba. Tisto, česar pa nisem vedel, je pronicalo po kapljicah.
Maša, njena hči, v enem od poglavij pravi: 'Nikoli se ni razgaljala pred javnostjo. Svoje delo že, pri osebnih rečeh pa se je znala obvladati, znala je postaviti zid. Ure in ure lahko razpravlja o tem filmu, o oni predstavi, tem sodelovanju … o svoji intimi pa ne. Ne samo z javnostjo, tudi z nami v družinskem krogu ne.' [...] Ampak, seveda, hočeš nočeš, na več kot štiristo straneh pride na dan tudi intima,« pravi Tadej in zarotniško pogleda Mileno.
»A da ne bo pomote, ne na pogrošen način, nobenih pikantnosti ni, o tem naj pišejo tisti, ki nimajo kaj povedati,« poudari Milena.
Foto: Jure Eržen/Delo
»Mož in žena, mož in žena ...«
Ko rečeš Milena Zupančič, ne moreš mimo drhtečih besed »Mož in žena, mož in žena ...«, ki jih izgovori eden najbolj eteričnih, nedolžnih likov v zgodovini slovenskega filma, tik preden ji od prevelike sreče odpove srce. Mileno Zupančič Meta iz Tavčarjevega romana Cvetje v jeseni spremlja od leta 1973, ko je igrala v Klopčičevi filmski adaptaciji romana. Roman pa pozna še dlje – mama ji je za dvanajsti rojstni dan podarila Tavčarjevo knjigo, kakor da bi slutila, da bo njena hči nekoč utelesila ta literarni lik.
Zaradi Presečnikove Mete bi skoraj pozabili na vaško dekle Ano, ki v Klopčičevem Strahu vstopi v bordel, na Marijano v Mrtvi ladji, Tončko v Idealistu in strastno polnokrvno Žašlerco v Vdovstvu Karoline Žašler. Bila je Lenka, razpeta med partizanom in belogardistom v Mlakarjevem Christophorosu, mama v kultni komediji Moj ata, socialistični kulak ... Za njo je več trideset filmskih vlog.
Z razpadom Jugoslavije se je končala velika filmska zgodba njenega obraza. »Temu delu sva posvetila celo poglavje,« pravi Golob, »in mislim, da nama je dobro uspelo.« Začne se z največjim gledališkim festivalom v Novem Sadu, Sterijevo pozorje, in to leta 1990, ko so se zbrali vsi velikani igre, da bi skupaj ustvarili predstavo v čast gledališkim nagrajencem tistega leta, med njimi je bil tudi Dušan Jovanović za dramski tekst Zid, jezero, Milena je bila nagrajena za vlogo Lidije v tej drami, Škof pa za vlogo v prav tako Jovanovićevi drami Viktor ali dan mladosti.
»Takrat smo bili vsi na odru,« pravi Milena, »hrvaški, beograjski, kosovski igralci – Faruk Begoli, Žarko Laušević, Radko Polič ... Bil je veličasten trenutek, nihče ni niti slutil, da stojimo na odru skupaj zadnjič. Naslednje leto, tisto nesrečno leto 1991, so me na Sterijevo pozorje povabili kot članico žirije. Politična situacija je bila zelo napeta. Prišlo je pismo Mani Gotovac, da ne bo prišla, tudi Mladinsko gledališče je sporočilo, da jih ne bo. In takrat je bilo vsega konec,« reče in te besede za nekaj trenutkov obvisijo nad mizo.
Igralka, ki se je prej sprehajala po prostornem, svetlem stanovanju, se je čez noč znašla v »mali črni kuhinji«, kot je pozneje večkrat rekla. »Zame kot filmsko igralko v Sloveniji ni bilo več prostora. Bila sem dobesedno ustvarjalno izbrisana, tudi zato, ker sem veljala za 'jugoslovansko igralko', karkoli je to v glavah nekaterih pomenilo.« Prvi, ki ji je ponudil filmsko vlogo, je bil Miha Hočevar v filmu Na planincah (2005), in to petnajst let po osamosvojitvi.« Leta 2013 jo je z Evgenom Carjem v drami Srečen za umret zasedel Matevž Luzar.
»Ni me sram reči, da čutim nostalgijo po tistem času, ne samo zaradi dvajsetmilijonskega trga. Za nas, ustvarjalce, je bila to kulturna širina, odprtost. Spoštovali smo drug drugega, tako kot povem tudi v knjigi, smo dobesedno kradli drug od drugega, mi od njih njihovo sproščenost, oni od nas 'profesionalnost'. Zato ne sprejemam zapovedane izgube spomina.«
Navdih za fotografijo s titovko na glavi je fotografija mame iz časa partizanov, ki ji jo je podarila Mojca Kumerdej. Foto: Jure Eržen/Delo
Spominska vaja
Proces ustvarjanja biografije je bil tudi nekakšna spominska vaja. Pogovorov nista začela s kopanjem po podobah zgodnjega otroštva, te so prišle kasneje, ampak tako, da je Tadej vzel v roke seznam njenih vlog iz ljubljanske Drame in ji rekel: »Milena, daj, govori o svojih ključnih predstavah.« Počasi se je razkrilo, da je skoraj vsaka njena velika vloga neponovljiv preplet fikcije in resničnosti.
»Prvo poglavje knjige sem namerno začel s pokopališčem, s spominjanjem,« pravi Golob, »z njenim specifičnim odnosom do smrti.« Že prizor, kako jo je stara mati kot deklico poslala k odprtemu grobu, da je obredno umila lobanjo starega očeta, običaj, o katerem je Milena kasneje slišala, da obstaja v Reziji, jo je zaznamoval, s tem pa tudi njen način umiranja na odru, na filmu. »Kadar je v igri naneslo na smrt, mi nikoli ni bilo zelo težko ali tuje. Kar nekajkrat sem umrla, večkrat na filmu kot v teatru.«
»Mnogi mislijo, da se igralci vživljamo v svoje vloge. Larifari. V lik vstopamo z igralsko tehniko in, vsaj jaz, s pomočjo čustvenega spomina,« pravi Milena. »Vstopiš v neko drugo usodo in se ji popolnoma posvetiš, a se zavedaš, da to ni tvoje življenje. Na odru imaš neskončen privilegij postati izjemen, čudežen človek. Ampak to ni vživljanje, je zgolj zavedanje, da si določen čas nekdo drug.«
Svatba
»Lenka v Svatbi Rudija Šeliga je tista vloga, ki ima v mojem igralskem življenju posebno mesto,« pravi Milena. Ni skrivnost, da jo je Šeligo napisal samo zanjo. »Svatba je zame res eno najlepših dramskih besedil, zgodba nemogoče ljubezni dveh vaških posebnežev, Lenke in Jurija, ki se želita poročiti, a jima oblast zaradi njune prizadetosti tega ne dovoli. Nikoli več se mi ne bo zgodilo kaj, kar bi bilo večje, lepše ali pomembnejše,« pravi. »Pred začetkom vaj se mi je namreč izpolnila velika želja, da sem zanosila. Moja sreča je bila popolna. Izpolnjen klic ženske narave po otroku, igralke po izjemni vlogi.«
»Šeligova Lenka je bila tako rahla, kot cvetek,« reče Milena. »Kot pajčevina,« pristavi Dušan. »In med vajami se je zdelo, kot da rasteta skupaj, moja Maša v meni in vloga Lenke na odru. V prizoru, ko oblečena v dolgo laneno obleko ob mizi obredno režem kruh, sem se z nosečniškim trebuhom držala malo proč od mize, da je bil prostor zanj, kot bi ga hotela zavarovati pred ostrino noža. Deset dni kasneje sem rodila, in ko sem po odmoru jeseni spet zaigrala, sem na odru v tistem prizoru še zmeraj stala odmaknjena od mize, kot da bi bil trebuh še vedno tam.«
Foto: Jure Eržen/Delo
Zid, jezero
Ena usodnejših vlog je bila tudi Blanche Dubois v klasiki Tramvaj Poželenje. Ne le zato, ker so ji tako kompleksno vlogo zaupali že pri šestindvajsetih letih, tudi zato, ker je tam zgodila ljubezenska iskra med Dušanom Jovanovićem in njo, tam so se začeli obrisi usodnega gledališkega trikotnika Radko Polič, Dušan Jovanović, Milena Zupančič, ki je – posredno – postal gorivo za številne dramske in filmske stvaritve. In ja, seveda je v knjigi tudi to obdobje.
Zid, jezero je Jovanovićeva kultna drama, ki se je napajala tudi pri teh dogodkih in se, kot v časovni elipsi, spet vrnila leta 2013, ko je s poetično svobodo ponovno vzel za izhodišče ljubezenski trikotnik, tokrat v zrelih letih, in ga postavil na oder ljubljanske Drame z naslovom Milena, Radko, Boris. Ob ustvarjanju predstave, ki je bila, mimogrede, velika uspešnica, je nastajal film Rajka Grlića in Matjaža Ivanišina Vsaka dobra zgodba je ljubezenska zgodba, v katerem velikani filmske in gledališke igre Cavazza, Polič in Zupančič govorijo prav o tej skrivnostni snovi v umetnosti, o prepletu gledališke ter filmske fikcije in resničnosti.
Iz kredence ob kuhinjski mizi Milena vzame fotografijo svoje matere, v nas s črno-bele fotografije zre lepo dekle s titovko na glavi, pri sedemnajstih letih je šla že v partizane. Fotografijo je za rojstni dan dobila od pisateljice Mojce Kumerdej, ki se z Bleda, kjer živi, kdaj zapelje k njej na obisk. »Namreč, partizan na mamini levi strani je Mojčin stric, ne vem, kje jo je našla, a takšno darilo je neprecenljivo«.
Seveda sta imela v procesu ustvarjanja tudi obdobja dvoma, Milena, ker se je na trenutke spraševala, zakaj se je sploh spustila na to potovanje nazaj v času, Tadej Golob pa je dvomil, ko je večkrat prebiral in pilil ista poglavja in se spraševal, ali je ujel pravo atmosfero. »A zdaj lahko rečem samo to: če sem se pri drugih knjigah spraševal, ali mi je uspelo, lahko tukaj rečem, da skorajda ne dvomim,« pravi Golob. »To je knjiga, kakršno sva si oba želela.«
