Vzjatka je še vedno ruski narodni ples

Pax Putina: Knjiga novinarja Andreja Stoparja je prerez osmih let, ki jih je preživel v Rusiji.

Objavljeno
30. september 2014 16.58
Branko Soban, zunanja politika
Branko Soban, zunanja politika

Novinarji morajo pisati – knjige.­ To še zlasti velja za dopisnike iz tujine. Bralcem, poslušalcem in gledalcem namreč lahko samo oni iz prve roke, iz lastnih izkušenj in srečanj, pojasnijo stvari, ki jih tisti z druge strani medijskega brega bržkone nikoli ne bi raziskovali.

In posledično tudi manj razumeli. Pax Putina, knjiga Andreja Stoparja,­ nekdanjega dopisnika RTV Slovenija iz Moskve, je korak v pravo smer. Zanimiv, napol dnevniški oris in prerez osmih dopisniških let, ki jih je avtor, novinarski kolega, preživel v Rusiji.

Kadarkoli jo vzamem v roke, se mi knjiga, izšla je pri novomeški založbi Goga, kot po naključju vedno odpre pri poglavju Fascinacija z avtoritarizmom, ki v mnogočem izvrstno oriše zdajšnje stanje duha v Rusiji. Zapis je nastal po Putinovem obisku v Sloveniji pred tremi leti. Takrat je v Ljubljano prispel kot ruski premier. Ta funkcija je bila zanj le nekakšen nujen most med drugim in tretjim predsedniškim mandatom, ki zna zdaj trajati in trajati ...

Kdo je pravzaprav Vladimir Putin? Velja za krvnika čečenske vojne. Imajo ga za avtokrata. Primerjajo ga z monarhom. Širijo se zgodbe o njegovem bogastvu. Borci za človekove pravice bruhajo nanj ogenj in žveplo. Na koncu pa vsi, če se že zgodi, da se pojavijo v njegovi bližini, stopijo na stran in sklonijo glavo.

Državniki, novinarji (na srečo ne vsi), predstavniki civilne družbe, predvsem pa poslovneži. Slednji obvezno. Ne le zato, ker nikoli ne veš, kdaj se bo ponudila priložnost za dober posel, ampak ker poslovni svet, prav tako kot Putin, ljubi »vertikalo oblasti«. V vsakem uspešnem poslovnem imperiju se ve, kdo je car ...

Avtokratizem očitno fascinira. Ne le vsega hudega vajene državljane Rusije, ampak tudi Evropo. Vsi namreč samo molčijo. Državljanska aktivnost v Rusiji je zelo nizka. Zaradi apatije, tradicije, inercije. Andrej Stopar zato lepo spomni na prizor iz Borisa Godunova: »Ljudstvo! Marija Godunova in njen sin Fjodor sta se zastrupila. Videli smo njuni trupli!« Ljudstvo v grozi molči. »Zakaj molčite? Vpijte: Živel car Dmitrij Ivanovič!« Ljudstvo ­molči ...

A na srečo je danes tega molka vse manj. Nedavni pohod miru proti agresiji na Ukrajino je v Moskvi in drugih ruskih mestih zvabil na ulice več deset tisoč ljudi. Mnogim je dovolj nenehnega pranja možganov in slabih potez, ki jih brez njihovega soglasja iz dneva v dan vleče Kremelj. In s katerimi državo nezadržno peha v (samo)izolacijo in totalitarizem.

Avtor v knjigi spomni na znamenite stihe pesnika Fjodorja Tjutčeva, ki je že v 19. stoletju vzkliknil: »Rusije z razumom ni mogoče dojeti, vanjo je treba le verjeti ...!« Ta misel je bila zame vedno nekakšen poziv k nasprotnemu: Nikoli verjeti in vselej poskušati razumeti. To zelo temeljito počne tudi Andrej Stopar. A vsak novinar, ki se pobliže ukvarja z Rusijo, prej ali slej naleti na vprašanja, ob katerih razum preprosto odpove poslušnost.

To se praviloma vedno zgodi ob grozljivi statistiki o številu pobitih novinarjev in pravozaščitnikov, aktivistov za človekove pravice. Sklad za zaščito glasnosti je namreč po letu 1992 zaznal 220 nasilnih smrti novinarjev in več kot 1500 telesnih obračunov z njimi, ki so jih ti preživeli z bolj ali manj hudimi posledicami. Če k tej nesrečni skupini prištejemo predstavnike različnih civilnodružbenih organizacij, dobi številka še bolj strašljive razsežnosti, zapiše Stopar v zgodbi Kri pred Belo palačo.

Le peščica novinarjev ...

Po umoru Ane Politkovske, čez teden dni, 7. oktobra, na Putinov rojstni dan, minilo bo osem let od njene smrti, je v Rusiji ostala peščica novinarjev, ki so dovolj odkriti in pogumni, da pišejo resnico o umorih in ugrabitvah v Čečeniji, o lažeh oblasti o terorističnih napadih v gledališču na Dubrovki med predstavo Nord-Ost in o Beslanu, o podkupljivosti visokih državnih uradnikov, v knjigi denimo pove nekdanji neodvisni poslanec dume Vladimir Rižkov.

Podobne izjave je bilo slišati tudi po nerazumljivem umoru odvetnika Stanislava Markelova in novinarke Anastasije Baburove. »Takoj ko se v Rusiji kdo na kakršenkoli način bori za človekove in državljanske pravice, je njegovo življenje ogroženo,« denimo pravi Alla Gerber, predsednica sklada Holokavst.

Oblast ob vseh teh umorih v glavnem molči. »Osebno nisem slišal odzivov oblasti na umor Markelova in Baburove. Po drugi strani pa je, če se spomnimo komentarjev ob smrti Ane Politkovske, morda še bolje, če teh odzivov ni bilo,« v knjigi pove oligarh Aleksander Lebedev, lastnik časopisa Nova gazeta, pri katerem je nekoč delala Ana Politkovska.

Je potemtakem kaj nenavadnega, če je Sergej Kovaljov, nekdanji sovjetski disident in prvi varuh človekovih pravic v Jelcinovi Rusiji, na slovesnosti v Strasbourgu, ko je v imenu Memoriala prejemal nagrado Saharova, dejal, da je ta nagrada pravzaprav posmrtno priznanje Nataliji Estemirovi, izjemni aktivistki Memoriala, ki so jo umorili v Čečeniji, pa novinarkama Ani Politkovski in Anastasiji Baburovi, etnologu Nikolaju Girenku, odvetniku Stanislavu Markelovu, aktivistom Faridu Babajevu, Zaremi Sajdulajevi, Makšaripu Auševu, Magomedu Jevlojevu in drugim, ki so bili umorjeni zgolj zato, ker so opozarjali na zlorabe oblasti.

»Ti pogumni ljudje so umrli zato, da bi Rusija končno le postala prava evropska država, kjer naj bi javno in politično življenje temeljilo na pravicah in dostojanstvu vsakega posameznika. Umrli so torej tudi za Evropo, saj je Evropa brez Rusije v bistvu nepopolna,« je Sergej ­Kovaljov takrat dejal v ­Strasbourgu. Kremelj ni nikoli zmogel teh besed.

S tanki v soseščino

Knjiga Pax Putina bralcu veliko pove o današnji Rusiji, saj jo Andrej Stopar kritično in na mestih tudi dovolj duhovito prečeše po dolgem in počez. Tudi z izjavami, kot je tista, ki jo je avtorju zaupal politolog (in poslanec) Sergej Markov: »Američanom je lahko. Tam lahko celo bedak postane predsednik države. Če pa se to zgodi pri nas, bo to za državo velika škoda ...«

A škoda se seveda že dela. Zdajšnja oblast zaradi intenzivnega izkoriščanja svojih naravnih bogastev, zlasti nafte in plina, z neznosno brezbrižnostjo ropa dediščino vnukov in pravnukov. In ker se še vedno ni znebila sindroma imperija, kot pravi Ljudmila Aleksejeva, še ena legenda sovjetskega in ruskega boja za človekove pravice, s tanki grozeče prodira v soseščino. Najprej v Gruzijo, letos v Ukrajino, jutri ...

Doma Kremelj nenehno straši s strogo zakonodajo, toda hkrati v državi cveti korupcija kot nikjer drugje na svetu. Zato je vzjatka (podkupnina) že zdavnaj postala ruski narodni ples, denimo pravi ekonomist Mihail Deljagin. In ko študentka vpraša Putina, zakaj profesorji na univerzah pred izpiti zahtevajo podkupnine, se ta samo smehlja v zadregi. Čeprav sicer nenehno govori o vladavini zakonov.

Toda že Mihail Saltikov-Ščedrin, izjemni ruski satirik 19. stoletja, je svojčas cinično ugotovil, da »strogost ruskih zakonov blaži samo dejstvo, da jih ni treba izpolnjevati ...« A to velja v glavnem za vladajočo nomenklaturo.

Rusijo in njeno zagonetno dušo je včasih v resnici nemogoče razumeti. Zato ji tudi Pax Putina ne pride povsem do dna. A to je po svoje logično. Nekatere zgodbe se končajo, zaokrožijo, druge ostajajo odprte. Kot življenje, ­pravzaprav.