Tiskane izdaje
Prihodek založniške panoge se je v zadnjih osmih letih zmanjšal skoraj za polovico: leta 2008 je imela panoga 122,3 milijona evrov dohodka, leta 2016 samo še 69,5 milijona. Tudi drugi kazalniki, kot so število izdanih knjig (leta 2011 4968, leta 2016 samo še 3676), povprečna naklada in podobno, so že vrsto let usmerjeni navzdol.
Nič nenavadnega torej, da se nenehno pojavljajo ideje, kako rešiti slovensko založništvo pred temno usodo. Lani so denimo izvedli kampanjo Slovenija bere, letos pa nekateri razmišljajo, da bi strnili program reševanja v belo knjigo o knjigi. V okviru sejma se bodo o tem pogovarjali tudi na okrogli mizi, ki jo organizira založba Litera.
Da situacija vzbuja skrb, so opozorili vsi naši sogovorniki. Urednik in direktor založbe Litera Orlando Uršič je dejal: »Področje knjige poka po vseh členih verige. To področje nima več najšibkejšega člena, pač pa je šibka celotna veriga – avtorjem država odvzema pravice na področju urejanja njihovega statusa, sredstva, namenjena knjigi, iz leta v leto padajo, pri nabavi knjižničnega gradiva ni uveljavljen javni interes, knjižni trg je praktično sesut, založniške pravice še niso dokončno urejene, še vedno imamo davek na knjigo, prijavitelji na področju knjige čakajo na sredstva tudi do pol leta, honorarji za avtorje, ki jih lahko z javnimi sredstvi pokrivamo, so v primerjavi s tistimi na področju gledališča mizerni. Področju produkcije knjig država namenja 1,8 odstotka proračuna za kulturo, kar je sramota.«
Samo Rugelj, direktor in urednik založbe UMco, je opisal podobno stanje: »Knjižno založništvo je v zadnjih desetih letih izgubilo polovica obsega in pospešeno zajadralo v vode monokulturizacije. Osnovni segmenti, kot so javne institucije in knjižnice, knjigarne in založbe, ki temeljijo na tržni prodaji knjig in/ali javni podpori, seveda še vedno delujejo, opazno pa se je spremenila struktura prodajanih knjig. Predvsem je nastal zastoj prodaje zahtevnejših knjig, resnejšega leposlovja in stvarne literature.
Manjše založnike, ki si želijo živeti od prodaje knjig, ob tem pa izdajati vsebinsko relevantne knjige, vse to, skupaj s sedanjimi tržnimi razmerami, od velikih rabatov do dolgih plačilnih rokov, postavlja pred skoraj nemogoče izzive. Kar nekaj nekdaj čvrstih založb, po valu zaprtij kmalu po začetku krize, je v zadnjih letih stagniralo, nekatere manjše založbe so tudi zaprle ali priprle svoja vrata.«
Tudi direktor in urednik založbe Beletrina Mitja Čander je bil zaskrbljen nad usodo založništva: »Založniško panogo je kriza močno prizadela. Na prvi pogled ni nič narobe, knjige še vedno izhajajo v velikem številu. Dejstvo pa je, da se je promet panoge močno skrčil, kar v praksi ne pomeni le določenega zmanjšanja števila naslovov in ukinitve nekaterih založb, ampak predvsem drastično poslabšanje okoliščin, v katerih nastajajo knjige. Ne gre samo za avtorske honorarje, ki so mizerni, ampak tudi za plačila lektorjem, opremljevalcem in drugim, ki spremljajo knjigo v življenje.«
Lahko je bela,
Po mnenju Sama Ruglja bi se v beli knjigi založništva morali poenotiti vsi segmenti knjige, od avtorjev, prek založb, do knjigarn in knjižnic. »Bela knjiga slovenskega založništva bi morala biti zastavljena s perspektive neposredne udeležbe tistih, ki imajo v tej dejavnosti ali ustvarjalnosti 'svojo kožo na prodaj', za kar imajo Angleži lep izraz 'skin in the game',« je poudaril.
Zdravko Kafol je prepričan, da belo knjigo potrebujemo, ker »bo brez na novo premišljene, skupno dogovorjene politike razvoja knjižnega trga in spremembe odnosa političnih struktur do pomena branja in knjig izboljšanje zelo počasno in boleče.« Šele ko bodo naši voditelji razumeli pomen literature in bralne pismenosti kot konkurenčne in razvojne prednosti države, se bodo stvari po njegovem izboljšale.
Mitja Čander ne govori o barvi dokumenta, ki naj bi rešil knjigo, meni pa, da bi morali knjigo prepoznati kot vladno kategorijo. »Če smo znali pomagati različnim panogam in podjetjem v težavah, bi morali najti način, da gospodarski resor podpre tudi slovensko knjigo z državno pomočjo, finančni resor pa z davčno razbremenitvijo. Ob tem moramo zagotoviti stabilno knjigotrško mrežo, okrepiti sistem javnih knjižnic, zagnati kampanjo za promocijo branja ter se soočiti z izzivi digitalizacije in internacionalizacije. Vse to bo mogoče le, če bomo slovensko knjigo končno prepoznali kot vladno kategorijo in ne le kot skrb enega resorja in agencije.«
Po mnenju predsednika Društva slovenskih pisateljev Iva Svetine bele knjige na nobenem področju doslej niso prinesle rešitev: »V zadnjih letih smo sproducirali vrsto belih knjig, in sicer o vzgoji in izobraževanju, pokojninah, prometu, zdravstvu, celo o prihodnosti Evrope. Žal so bile bolj ali manj alibi za neustreznost in nefunkcionalnost določenega podsistema. Zato so se 'pisale' vedno znova; vsaka vlada, vsak minister je poskušal s takšno knjigo braniti področje, ki mu je bilo zaupano, odbijati napade opozicije itd.«
Knjiga je bila po Svetinovih besedah vedno znova omenjena v zavezujočih dokumentih, ki jih je pripravilo ministrstvo za kulturo, na primer v zakonu o uresničevanju javnega interesa za kulturo in nacionalnem programu za kulturo. Pred dvema letoma so ustanovili tudi Fronto za knjigo, ker so ugotovili, da so razmere v slovenskem založništvu tako kritične, da ogrožajo obstoj knjige in s tem tudi slovenski jezik, ter zapisali temeljne zahteve in predloge za izboljšanje položaja knjige. »Menim, da bi morali samo obnoviti pobude, ki smo jih zapisali ob ustanovitvi Fronte za knjigo, in jih zapisati ne v belo, ampak rdečo knjigo, in od vseh, ki bi morali skrbeti za knjigo, zahtevati, naj izpolnjujejo zaupane jim naloge.«
Orlando Uršič je uporabil bolj ostre izraze: »Morda bi bilo smiselno belo knjigo o knjigi narediti vsaj zato, da bi z njo oklofutali kateregakoli naslednjega predsednika vlade, levega ali desnega, črnega ali rdečega.«
Nekaj novih knjig na sejmuNekaj novih knjig na sejmu
Karl Ove Knausgård
Moj boj 2
Mladinska knjiga, Ljubljana 2017, prevod Darko Čuden
Norveški pisatelj Karl Ove Knausgård je objavil 3600 strani skoraj nepredstavljivega knjižnega »projekta«, v katerem je brez zadržkov in do najbanalnejših podrobnosti povzel svoj dotedanji »boj« - življenje, ki ga je izkusil in (pre)živel. Knjige so že z zloglasnim naslovom vzbudile pozornost, še bolj nezaslišano pa se zdi, da je Knausgårdovo radikalno soočenje z intimo zasvojilo najprej norveško in zatem še svetovno bralstvo. Boleče odkrito, provokativno, a tudi inteligentno, strastno in življenja polno pisanje.
Rupi Kaur
Med in mleko
Mladinska knjiga, Ljubljana 2017, prevod Frida Črmelj
Rupi Kaur je najbolj znana pesnica instagrama oziroma instapoetka. Petindvajsetletnica indijskega porekla je leta 2014 sprva izdala knjigo v samozaložbi, pozneje pa z njo dosegla svetovno slavo ter vrhove lestvic branosti. Po svetu je bilo doslej prodanih več kot milijon izvodov. Med in mleko je knjiga poezije in proze o preživetju, izkušnjah nasilja, zlorabe, ljubezni, izgube in ženskosti. Razdeljena je na štiri poglavja, vsako obravnava drugačno vrsto bolečine in celi drugačno srčno rano.
Aleš Debeljak
Tukaj, zate, tam
Mladinska knjiga, Ljubljana 2017
Kondorjeva izdaja prinaša izbor najboljših Debeljakovih esejev, ki ga je podpisal in s spremno besedo utemeljil Urban Vovk, in pesmi, ki jih je izbral in komentiral Uroš Zupan. Občutja, povezana s stanji posameznika v brbotajočem svetu hitrih sprememb in nenadnih odklonov, ki jih je pesnik in esejist v svojih besedilih tako vztrajno zasledoval in zapisoval, seveda še zdaleč niso povezana le z izkušnjo njegove še v Jugoslaviji rojene generacije, preživela bodo še veliko naslednjih. Njegova nežna melanholija, s katero opazuje in opisuje svet okrog sebe, in sugestivno vzdušje, ki ga kot vešč besedni mag pri tem ustvarja, sta preprosto nekaj nadčasovnega, nekaj, kar presega žanrske in zvrstne opredelitve, nekakšna toplina, ki greje vesolje.
Breda Ilich Klančnik
Miha Maleš, slikajoči pesnik
Mladinska knjiga, Ljubljana 2017
Miha Maleš je bil rojen leta 1903 v Jeranovem nad Kamnikom, umrl je leta 1987 v Ljubljani. Šolal se je v Zagrebu, na Dunaju ter na grafični specialki v Pragi. Po diplomi se je leta 1927 vrnil v Ljubljano in naslednje leto ustanovil skupino Četrta generacija. Ukvarjal se je z založništvom in publicistiko, bil urednik revije Ilustracija in v samozaložbi izdal več grafičnih map in bibliofilskih knjig, ki jih je opremil s svojimi risbami in grafikami. Leta 1936 je ustanovil lastno Bibliofilsko založbo, pod njenim okriljem je do leta 1945 izhajala prva slovenska likovna revija Umetnost. Leta 1930 je na Kongresnem trgu v Ljubljani odprl Umetniški salon za rezbarstvo, podobarstvo, pozlatarstvo, prodajo umetnin in izdelovanje umetniških reklamnih osnutkov. Uveljavil se je v grafiki, risbi, ilustraciji, oljnem in cerkvenem freskoslikarstvu. Svoje zamisli je uresničeval v keramiki, tapiseriji in tehniki vitraža. Ukvarjal se je tudi s fotografijo. Njegov motivni svet ima mnogo obrazov.
Tone Partljič
Ljudje iz Maribora
Beletrina, Ljubljana 2017
Tone Partljič je nedvomno eden najbolj vsestranskih slovenskih literarnih ustvarjalcev. Objavil je mnogo odmevnih proznih in dramskih del, scenarijev za televizijske in radijske igre ter filme, znan je tudi po literarnih delih za mladino. Zbirka novel Ljudje iz Maribora prinaša zgodbe prepoznavnih osebnosti, kot so Prežihov Voranc, režiser Jože Babič in Titova tašča Priska Haas, na drugi strani pa tudi napol mitske Mariborčane, kot sta pobreški Prezident in kneginja Obolenska, ki se ju zgodovina spominja zgolj v opombah h kakšnim na videz pomembnejšim zgodbam. Na videz zato, ker avtor v svoji zbirki zgodb mojstrsko pokaže, da veliki in mali ljudje ne obstajajo, da je človeška izkušnja univerzalna in da neopevani junaki v svojih dejanjih poguma in spopadanja z bolečimi platmi življenja velikokrat presegajo tiste, ki jim je zgodovina podelila nesmrtnost.
Andrej E. Skubic
Permafrost
Modrijan, Ljubljana 2017
Trikratni dobitnik kresnika Andrej E. Skubic je izdal nov roman. Govori o upokojenem častniku izraelske vojske Avishaiu Bronfmanu, ki med raziskovanjem podatkov za družinsko drevo naleti na dosje, ki ga je o njegovem dedu Levu zbrala izraelska varnostna služba. Osupne ga del, posvečen Marku Potokarju iz Slovenije, učitelju kemije z uničenim zakonom in težavnimi odnosi s sinom. Včeraj mu je umrl oče in danes ga je iz Rusije poklicala bivša žena ... in mu povedala o pustolovščini, v katero je bil njegov oče vpleten, ko je ob koncu druge vojne kot mlad partizan med spremljanjem člana ruske misije na tajajočem se ledeniku našel zmrznjeno truplo iz bronaste dobe. Truplo so prepeljali v ZSSR, kjer ga je kasneje prevzel genetski inštitut v Moskvi. Potem je skrivnostno izginilo, njegove sledi pa vodijo v Izrael ... Permafrost je žanrski hibrid, ki dejanske zgodovinske situacije in osebnosti umesti v fantastični okvir, se prelevi v vohunsko zgodbo, poigra s satiro, izteče pa kot osebna tragedija osamljenosti.
Maja Plisecka
Jaz, Maja Plisecka
Modrijan, Ljubljana 2017, prevod Nataša Jelić
Maja Plisecka (1925-2015) je živela na Vzhodu, v dramatičnem obdobju surovega političnega režima v Sovjetski zvezi. Kljub težavam je z nadarjenostjo, neverjetno energijo, strastno predanostjo plesni umetnosti in pokončno držo zrasla v ikono baletne umetnosti 20. stoletja. Nastopala je petdeset let, zadnjič je zaplesala leta 2003 pri 78 letih v Favnovem popoldnevu. Sovjetska oblast ji je dovolila nastopiti v tujini šele leta 1959. S soprogom, skladateljem Rodionom Ščedrinom, je od osemdesetih let preživela veliko časa v tujini, med drugim je delovala kot umetniška vodja Rimske operno-baletne hiše in Španskega nacionalnega baleta v Madridu. Pri 65 letih se je kot solistka poslovila od Bolšoj teatra, kjer je bila primabalerina od leta 1960. Knjiga Jaz, Maja Plisecka je njeno prvo avtobiografsko delo.
Jo Nesbø
Sin
Didakta, 2017, prevod Marija Lihtenvalner, Primož Ponikvar
Zasvojenec z drogami Sinko Lofthus je v zaporu od osemnajstega leta. Svojo zasvojenost si financira tako, da prevzema odgovornost za zločine drugih zapornikov. Zaporniki mu zato zaupajo svoje grehe. Sinkov pokojni oče je bil policist. Potem se pojavi Simon Kefas, nekdanji očetov kolega, in poskuša raziskati zločin, ki je povezan s Sinkom. Toda Sinko pobegne iz ječe in se hoče nekomu maščevati. S tem trilerjem je Nesbø znova pokazal svoj talent. Oslo je naslikal v temačnih tonih, pogledal je v zakulisje politikov in poslovnežev, obravnava pa svoje klasične teme odnosa med očetom in sinom, zakonom in pravico, maščevanjem in presodki, krivdo in maščevanjem. »Še en prepričljiv prikaz Nesbøjeve ustvarjalnosti: napisal je zgodbo, ki se poigrava z vsemi živci naenkrat, in to s tako intenzivnostjo, da uteleša oboje - Biblijo in Batmana,« je zapisal danski Ekstra Bladet.
Margaret Atwood
Deklina zgodba
Mladinska knjiga, Ljubljana 2017, prevod Miriam Drev
Ta izdaja prinaša osvežen prevod romana. Margaret Atwood (1939) je ena najbolj znanih kanadskih pisateljic. Napisala je vrsto romanov (Preročišče, Na površje, Slepi morilec) in bila večkrat nagrajena za pesniško delo. Leta 2017 je dobila kar dve prestižni mednarodni nagradi - nagrado Franza Kafke in nagrado za mir združenja nemških založnikov in knjigotržcev. Njeno najodmevnejše delo ostaja Deklina zgodba iz leta 1985. Roman o razčlovečeni družbi je dolgo kraljeval na prodajnih lestvicah, znova pa se je povzpel nanje, ko so po njem posneli odmevno televizijsko serijo.
