Za resne premišljevalce resne družbe

Družbena odgovornost Rado Bohinc v knjigi podaja predlog novega razvojnega modela Slovenije

sre, 13.09.2017, 21:00
Za Slovenijo so značilni etatizacija, politizacija, birokratizacija, nadvlada politike ter korporativistično in partitokratsko podrejanje posameznika in civilne družbe.

Knjiga profesorja in politika­ Rada Bohinca ima naslov ­Družbena odgovornost. Ambicija dela, ki ga je izdala Založba­ FDV (Univerze v Ljubljani), je izzvati tako globalni kot slovenski intelektualni potencial ter na novo premisliti družbeni in ekonomski ustroj modernega kapitalizma. Gre za ambiciozno nastavitev in ko delo beremo, vidimo, da se je avtor lotil teme s precejšnjo metodološko natančnostjo, tako ­rekoč učbeniško.

Janez Markeš

Knjiga (ima skoraj 450 strani) se v resnici bere kot šolski učbenik, zato avtor tvega umanjkanje popularnosti, toda to ne spremeni pomembnega dejstva, da je to tematika, ki reže v srce svetovnega in slovenskega družbenega problema. Imenuje se socialna izravnava civilizacije, ki je prek vsake mere povečala razlike med revnimi in bogatimi. Avtor ob svetovnem »korporacijskem« kontekstu in teo­riji, ki stoji za njima, posveti zelo veliko pozornosti Sloveniji in to je dodana vrednot te knjige.

V knjigi ne bomo zasledili globljih filozofskih ali socioloških tez o ideologiji ekonomizma, ki je prevzela svetovne družbe, torej tudi slovensko. Toda Bohinčeve ugotovitve niso daleč od tega. Povedal je, da je družba vredna toliko, kolikor je sposobna povezovati svoje družbene skupine. Razlika med revnimi in bogatimi ima degenerativne tendence, napetosti med ljudmi se tako povečujejo in to se dogaja brez krivdne vloge kulturnih ali religioznih dejavnikov.

Povečuje se razlika med političnimi in pravnimi deklaracijami, med deklariranimi človekovimi pravicami in realnostjo, ki pogosto pomeni zavestno kršenje prava in negiranje pravne države. Alternativa je pri upravljanju družbe, pri upravljanju podjetij, javnega in zasebnega dobrega. Korporativno upravljanje, družbena odgovornost podjetij, ekonomska demokracija, socialna ekonomija, vse to so teme, ki se jih avtor loteva v knjigi.

Pri nas skrajni liberalni kapitalizem

Da je tem temam res dorasel, dokaže z zmožnostjo uvida v korenine krize tudi in predvsem sodobnega kapitalizma. Rdeča nit te in takih kriz je v povečevanju gospodarskih in socialnih neravnovesij. Tipična posledica, če se spomnimo, je bilo napihovanje nepremičninskega balona. Posledica povečevanja neenakosti je bila vse bolj neenakomerna razporeditev bogastva in razlike so čedalje očitneje vodile v erozijo vrednot sodobnega humanizma, demokracije, pravne države, če hočete človekovih pravic. Vzrast prekarnega dela je dober primer množenja novih problemov. Problem svetovne politike, kot tudi EU, je, da ne kaže zadostnega zanimanja za konceptualne spremembe družbenega in ekonomskega reda, zapiše avtor. Iz tega tudi umanjkanje strategije EU za gospodarsko rast in delovna mesta.

Slovenija ima tu še večje težave. V 25 letih osamosvojitve je doživela številne reforme, glede na čas socializma je povsem spremenila razmerje med delom in kapitalom. Vzpostavil se je – avtor meni da – »skrajni in nepotrebno pretirani liberalni kapitalizem«. Novi kapitalistični civilizacijski vzorci so bili utemeljeni na lastninskem in ideološkem razslojevanju. To še vedno povzroča posttranzicijski razvojni in kulturni šok. Nova družbena ureditev v Sloveniji, pravi, je postala mešanica evropskih in ameriških političnih, gospodarskih in kulturnih vzorcev. Za Slovenijo so značilni etatizacija družbe, politizacija in birokratizacija, nadvlada politike ter korporativistično in partitokratsko podrejanje posameznika in civilne družbe.

Tu sta še evrobirokratizacija pa centralizacija oblasti. Zgodil se je tudi premik od javnega k zasebnemu. Pod črto vsega je pomembna ugotovitev, da toliko opevana, na koncu pa zloglasna privatizacija ni dala niti obljubljenih niti pričakovanih rezultatov. Slovenski kapitalizem je odrinil tako imenovano racionalno državo, odrinil je vprašanje ekonomske demokracije in korporativne družbene odgovornosti. Slovenija je polna kapitalskih dogem, ni pristopov, ki bi modernizirali sodobni slovenski kapitalizem. Krona te nesimetrije je neučinkovito delovanje pravnega sistema, zapiše avtor. Potem je tu še problem javnega sektorja, ki je sorazmerno velik. Imamo visoko razvito zdravstvo, vse oblike šolstva, raziskovalno dejavnost ... Izostali pa sta temeljna posodobitev korporativnega upravljanja ter učinkovita in racionalna organizacija opravljanja dejavnosti javnih služb.

Upoštevati delovne ljudi

Avtor poda izhodišča, v bistvu predloge, za nov razvojni model v EU in Sloveniji. Predlaga gospodarsko rast, od katere bodo imeli korist vsi, kar pomeni, da se dobički ne bi smeli povečevati hitreje od plač. Omogočiti bi morali pluralizem korporativnih oblik gospodarskih subjektov, odpreti vrata deležniškemu modelu kapitalizma, vzpostaviti novo razmerje med delom in kapitalom, kajti preseči da je treba dogmo, da je kapital izključni temelj upravljanja in prilaščanja. Posebno pomembna je avtorjeva tematika družbene odgovornosti v korporativnem upravljanju.

To pomeni tudi odnos do javnega upravljanja, do upravljanja in razpolaganja z državnim premoženjem. Glede tega poda čisto konkretne zakonodajne predloge. Posebej obravnava zakon o SDH in naredi seznam predlogov za boljše upravljanje državnega premoženja iz tega naslova. Slovenija, pravi, je majhna država, zato zase potrebuje iznajdljivejši razvojni model. Poseben izziv na tej poti je način harmonizacije slovenskega pravnega reda z evropskim.

Potem se avtor sooči s teoretičnimi izzivi sodobnega korporativnega upravljanja. Spet gre za imperativ zmanjševanja razlik med revnimi in bogatimi, za pošteno vlogo dela ter popravek socialnih modelov. Meni, da je nujno pre­oblikovanje ekonomskih temeljev sodobne družbe, modernizacija prilastitvenih odnosov je bistvo premagovanja krize sodobnega kapitalizma. Pojasni, kako je ekonomski ustroj družbe potekal po rimskem pravu, kako je potekal zgodovinski razvoj lastninske pravice, od rodovne skupnosti, prek Rima in fevdalizma, do sodobnih kapitalističnih družb. Tu najdemo tudi opredelitev in kvalifikacijo neoliberalnega kapitalizma, ki je seveda ­ustrezno kritična.

Lastnina kot družbena funkcija

Avtorjeva teza, da bi moralo priti do prepovedi zlorabe pravic, podpira tudi teorijo o lastnini kot družbeni funkciji. V razsežnih poglavjih bralcu ponudi bogato zgodovino teh teorij in praks in v tem delu potrdi sloves knjige kot učbenika. Pouči nas tudi o teoriji podjetja, korporacije kot križnega sistema pogodb med udeleženci. Soočimo se z evropsko teorijo in slovensko prakso. Pouči nas tudi o teoriji sistemov ­upravljanja.

Posebno poglavje zgradi na temo korporativnega upravljanja gospodarskih družb v razmerju med kapitalom in delom. Avtorjeva teza je, da bi moderno korporativno upravljanje moralo sloneti na načelih človekovih pravic in vladavine prava.

K strokovnim niansam, ki pa so odlika knjige, lahko prištejemo študije o tipih lastništva, ločitvi med lastništvom in upravljanjem, o (ne)konceptu suverenosti delničarjev: o konceptih, skratka, ki so se v korporativnem upravljanju postopno razvijali v ZDA in Evropi. Avtor večkrat ponovi, kako nekritično je Slovenija presadila tuje zakonodaje v domače okolje in kako te tu »prijemljejo« povsem drugače kot v matičnih okoljih. Pove, kakšne so glede tega smernice OECD, in jih kritično ­ovrednoti.

Družbena odgovornost

Tu je tudi veliko, nemara osrednje poglavje o družbeni odgovornosti. Najprej jo utemelji teoretično, nato se spoprime s praksami. Njegova kritika je, da je za korporacije dimenzija družbene odgovornosti zgolj etično priporočilo, ne pa norma ali pravno zavezujoča kategorija. Tu ni prostora za gospodarstvo kot varuha družbene blaginje, tu ni prostora za premislek o družbenem razvoju. Pojasni modele ekonomskih teorij, pojasni, kaj na tem področju počne EU, kako potekajo pobude in strategije Evropa 2020, posebej poudari potrebo po posttranzicijski družbeni odgovornosti v Sloveniji.

V zadnjem delu spregovori o dolžnostih in odgovornosti direktorjev, pa o ekonomski demokraciji kot temelju družbeno odgovornega upravljanja. Bohinčevo delo je dobra predloga za ekonomiste, poslovneže in družbene premišljevalce, ki bi se radi poučili o naravi svetovnega in slovenskega družbenega problema. Daje jim nabor znanj in idej, kako spremeniti prakse, ki se trenutno kažejo za nezadostne, če ne že kar nesprejemljive.