Tiskane izdaje
Debeljakovo knjigo Zadnja stran je založilo Delo, v njej pa so zbrani eseji z zadnje strani Sobotne priloge, objavljeni v zadnjih štirih letih. Vendar knjiga ni le zbirka posameznih tekstov, pač pa zaokrožena celota.
Naj v uvodu razkrijem nekaj dejstev, zaradi katerih ta zapis ni nepristranski prikaz dejstev, pač pa zapis, ki temelji na subjektivnih zaznavah in motivih. Kot urednik sem za zapise Aleša Debeljaka, objavljene na zadnji strani Sobotne priloge, na neki način soodgovoren.
Kot urednik Sobotne priloge sem knjigo Zadnja stran tudi uredil. Ne spominjam se več, kdaj sem osebno spoznal Aleša Debeljaka, a gotovo je od tedaj minilo vsaj dve desetletji. Bolj verjetno je, da sem Aleša spoznal nekje v osemdesetih letih. Aleš ni bil samo sodelavec in znanec. Bil je prijatelj.
Prijatelj je človek, ki ga povabiš na vrtno zabavo, prijatelj je človek, ki ti pošlje razglednico ali knjigo s posvetilom, prijatelj je človek, ki te povabi na rojstni dan. Prijatelj je človek, ki mu niti najmanj ne zameriš, ker se je na vrtni zabavi tako smejal, da je sredi noči priletela policijska patrulja. Zaradi Aleševega smeha sem imel trikrat v eni noči opravka s korektno, a vedno bolj odločno ekipo policijske postaje Bežigrad. Vse se je dobro končalo, brez prijave, z vljudnim opominom.
Razmišljal je o vsem
Aleš Debeljak je umrl 28. januarja 2016. Kolumne za Sobotno prilogo je začel redno pisati leta 2008, ko je prilogo urejala kolegica Irena Štaudohar. Ko sem prišel na Sobotno, sem bil vesel, da me na zadnji strani čakajo Aleševi Pomisleki, kakor se rubrika imenuje.
O čem je razmišljal? O vsem. O drugih in sebi, Sloveniji in svetu, beguncih, ki so šli iz Sarajeva v Chicago ali Zagreb, o Pohorskem bataljonu, vodi in zraku, judu, športu njegove mladosti, in Judih. Pisal je o pisateljih in pesnikih, živih in mrtvih, Marcelu Štefančiču in Tomažu Šalamunu, zdravstvu in lastniških konceptih. Razmišljal je o vstaji in miru, delavskih uporih in socialni Evropi.
Časopisni članki imajo omejen rok trajanja. V nekaj dneh otroci odnesejo časopis na zbirno mesto in papir gre v reciklažo. Digitalne verzije časopisnih člankov utonejo v prostranstvih oceanov svetovnega spleta. Časopisni članki so pogosto hitro pokvarljivo blago. Tok dogodkov lahko tudi najbolj profesionalno napisane članke demantira, nova dejstva prekrijejo stara.
Ko sem znova prebiral zbrana Debeljakova besedila, objavljena na zadnji strani, sem ugotovil, da te zapise povezuje močna rdeča nit. Ne gre le za dejstvo, da so se pojavljali v isti publikaciji, pač pa jih povezuje sistematična analiza problemov sodobnosti – vprašanja zasebne, državne in tudi
Od rednega univerzitetnega profesorja manj od sistematične analize tako ali tako ne smemo pričakovati. A Debeljak je bil večplastna osebnost, človek treh javnih življenj. Bil je še mednarodno uveljavljeni pesnik in esejist. Če rečem, da je na zadnji strani Sobotne fenomene sodobnosti analiziral, se ob besedi »analiza« ni treba zdrzniti.
Zapis o gozdovih še zdaleč ni edina točka, na kateri Debeljak postavlja v fokus pozornosti sodobni kapitalizem. »Danes je kapitalistični način delovanja posegel tudi v sfere, ki jim tržne norme tradicionalno niso gospodovale,« zgrožen ugotavlja. In kot analitik pronicljivo pojasni, zakaj rdeča zvezda ni totalitarni simbol, saj je totalitarni komunizem za svoj simbol uporabljal srp in kladivo. Kaj se je zgodilo z demokracijo in zakaj smo njena načela sprejeli zadržano, kapitalizem pa je dobil status novega evangelija?
Resni krohot
Knjiga Zadnja stran prinaša globinske portrete sodobnikov, intelektualcev iz bližnje in manj bližnje okolice, ki so zaradi vojne bežali v tujino in začenjali življenje z ničle. Kdor je spregledal fantastično, a resnično, anekdoto o Tomažu Šalamunu, pesniku svetovnega formata, ki je v nekem obdobju življenja od vrat do vrat prodajal knjige, naredi-si-sam priročnike, gobarske leksikone in podobno blago, jo bo našel na strani 163. »Nakrohotali smo se do solz,« zapiše Debeljak. A krohot, o katerem govori, je hkrati neskončno resen.
Knjiga Zadnja stran bo izšla na dan smrti Aleša Debeljaka. Ob ekipi Sobotne priloge, ki je poskrbela za pripravo besedila (Polona Kekec, lektura), sta pri oblikovanju knjige sodelovala Primož Fijavž in Boštjan Botas Kenda (studiobotas). Knjiga je urejena po kronološkem redu, začne se aprila 2012 (eseje, ki so izšli v Sobotni prilogi pred tem datumom, je Debeljak objavil v delu Knjiga, križ, polmesec, Kultipraktik, 2012).
