Tiskane izdaje
Problem slovenskega literarnega junaka je torej v njegovi nejunaškosti. V dogajanje največkrat ne posega aktivno, z odločitvami, izbirami in dejanji, temveč je zaprt vase, v svoj notranji svet želja, idej ter nerazrešenih konfliktov. Pogosto ga zaznamujeta romantični razkol med lastnimi visokimi ideali in sanjami na eni in med umazanim stvarnim svetom na drugi strani ter fatalistično prepričanje, da ničesar ni mogoče spremeniti – ne sveta ne sebe.
Zaradi tega živi razočarano življenje, prepuščen silam zgodovine in družbe, da ga nosijo, kamor se jim pač zljubi ... Večina opisane značilnosti vrednoti kajpada negativno, nekateri preučevalci so imeli zaradi njih celo težave z umestitvijo slovenskega romana v evropsko tradicijo (že Levstik v zgornjem citatu Desetega brata vztrajno imenuje povest).
A šele natančnejši, neprizadeti premislek o vzrokih in posledicah pasivnosti slovenskega literarnega junaka ter umestitev slovenskega v literarnozgodovinski kontekst svetovnega romana lahko podata kak odgovor o tem, ali je edini možen razlog za izkazane značilnosti res slovenski nacionalni karakter in kaj pravzaprav to pomeni za kvaliteto slovenskega romana.
Ko govorimo o slovenskem romanu v 19. in večini 20. stoletja, moramo seveda upoštevati družbenozgodovinske in kulturnopolitične razmere, v katerih so tedaj živeli Slovenci. Nekako se zdi logično, da slovenska literatura, če jih je upoštevala, ni mogla razviti klasičnega junaka, ki bi bil akter zgodovine, pa v to niti ni treba vlačiti še nacionalne funkcije. Pravzaprav se zdi, da bi moralo imeti dosledno vpeljevanje slednje ravno nasproten učinek – »aktivnost« junaka moremo namreč danes razbirati na ozadju nacionalistične, šovinistične in razredne ideologije.
Heroj je namreč heroj, samo če pooseblja neko »veliko zgodbo«. Prek njega se tako udejanja imperializem velikih narodov (samo pomislimo na Iliado kot ep o zavojevanju); večvrednost moškega, ki je družbeno aktiven spreminjevalec, v nasprotju z »udomačeno« žensko, ki ga zvesto čaka ali je objekt njegove pustolovščine (viteški romani); junaška aktivnost je bila obenem pogosto rezervirana zgolj za višje sloje (pravljice so tako polne kraljevičev, kraljev, princesk itd.).
In ker so bili Slovenci v različnih državnih tvorbah, v katerih so živeli, drugorazredni podaniki oziroma državljani, slovenščina pa omejena na zasebno sfero, ni presenečenje, da se je aktivnost junaka slovenske literature izkazovala zgolj znotraj razmerij med spoloma. Kakor tudi ne, da največji delež dejavnih protagonistov pri nas najdemo v literaturi, ki je najbolj tendenčna – predvojnem in povojnem socialnem realizmu.
Avtonomna umetniškost
Slednje bo očitneje, če problem razumemo v kontekstu sočasnih evropskih umetnostnih obdobij in tendenc. Čeprav namreč Jurčičeva dela za šolsko rabo radi postavljamo kar v bližino realizma, je povsem jasno, da je njegova proza nastajala še pod velikimi vplivi romantike.
Ti so iz različnih zgodovinskih vzrokov, med katere štejemo relativno pozen razvoj romana, pri nas vztrajali tako dolgo, da so ujeli za rep novoromantične, ki so poleg drugih findesieclovskih tokov sočasno z evropskimi usmeritvami našli pot v prozo Ivana Cankarja, paradigmatičnega očeta slovenskih hlapcev, slabičev in sanjačev.
In ker sta tako za romantiko kot konec stoletja značilna obrat navznoter, v zasebnost, individualnost, hkrati pa splošno pesimistično in melanholično občutje, je treba tudi v teh navezavah iskati vzrok za to, da se je slovenski literarni junak oblikoval, kot se je. Samo tako lahko namreč razumemo, zakaj se njegov ustroj, kot ugotavlja na podlagi dvajsetih dobitnikov kresnika Branka Fišer ali moja raziskava avtorjev, rojenih po letu 1970, ni spremenil niti po letu 1991, ko naj bi slovenska literatura zaradi oblikovanja nacionalne države izgubila nacionalno funkcijo.
Nekako v ta čas je namreč mogoče postaviti obrat v intimizem in malo zgodbo, ki po postmodernističnem preigravanju žanrov in fantastiki v osemdesetih zgošča dogajalnost na ožje socialne skupine (navadno na ljubezenska partnerja) in intimno problematiko glavnih literarnih oseb, ki so navadno sleherniki, povprečneži.
Pasivnost slovenskega literarnega junaka skozi to prizmo torej ne more biti nekakšna nacionalna specifika, temveč izhaja prej iz logike vpenjanja v globalne umetniške tokove, četudi včasih z zamudo. V obdobjih romantike, predmodernizma in povojnega (post)modernizma, ko se je slovenski roman rodil in konstituiral, je tudi evropski roman poln neodločnežev in ciničnih opazovalcev sveta – evropski modernizem, s tehnikami notranjega monologa, toka zavesti, deskriptivizma, dekonstrukcije romana in literarnih likov, pozna še precej bolj radikalno pasivne junake, kot jih premore arzenal naše literature (samo pomislimo na junake Prousta, Kafke, Becketta ipd.).
Pasivnost bralca
Seveda je pasivnost slovenskega literarnega junaka pogosto tudi prazna drža, ne povsem premišljen vpliv domače tradicije oziroma posledica fatalističnega prepričanja njegovih avtorjev, ki raje ostanejo v varnem zavetju inercije, kot da bi se resnično spopadli s snovjo, ki jim je na voljo. Vseeno pa je napačno razumevanje, po katerem je nedejavnost literarne osebe že avtomatično nekaj negativnega.
Pavšalne obtožbe, ki velikokrat prihajajo predvsem s strani tako imenovanega množičnega bralca, ko se, na primer, po spletnih forumih in v komentarjih na izbiro kresnika pritožujejo nad tem, kako se v nominiranih ali zmagovalnih romanih »nič ne dogaja«, kako so dolgočasni, kakšna »mevža« da je literarni junak in kako drugačen da je od njih samih; je vendarle treba razumeti s stališča, da množični bralec raje bere književnost, ki je po naravi eskapistična in jezikovno oziroma stilno nezahtevna, to je berljiva oziroma utemeljena na razgibani fabuli.
Kar je seveda povsem legitimno, če o branju razmišljamo kot o eni od oblik zabave oziroma kratkočasenja, nima pa veliko opraviti z literarno kvaliteto.
Pravzaprav glede tega pogosto velja aksiom: bolj ko je junak aktiven, bolj pasiven je bralec. Bolj ko je junak aktiven navzven, bolj pasiven je navznoter. Izbira pasivnega literarnega junaka je tako pogojena tudi s tem, da pisatelj žrtvuje zunanjo akcijo, da lahko nameni več prostora psihološki, emocionalni, eksistencialni in drugi obravnavi fikcijske osebe.
Takšna literatura pa zahteva aktivnega bralca, ki bo avtonomno zapolnjeval vrzeli v zabrisani zgodbi ter osmišljal pripoved s temeljnimi bivanjskimi in drugimi bistvenimi vprašanji, ki zadevajo človeka kot vrsto in kot posameznika.
Predvsem pa se zdi, da množičnemu bralcu predstavlja veliko frustracijo, kadar je v literarnem liku soočen s slehernikom, kakršen je sam – ki živi povprečno življenje, brez velikih gest in usodnih dejanj. Najtežje se je pač sprijazniti s tem, da tudi sami nismo prav nič junaški.
