Zakaj prijateljčki sploh ne obiščejo Drejčka

Sodobna mladinska klasika Drejček in trije Marsovčki Vida Pečjaka je tudi knjiga za starše.

pet, 04.03.2016, 10:30

Najbolj znano mladinsko delo pokojnega Vida Pečjaka­ Drejček­ in trije Marsovčki je knjiga, ki ima, kljub temu da jo je avtor z izposojenim pisalnim strojem napisal v dveh tednih daljnega leta 1956, tako rekoč­ nedotaknjen naboj, kot se za sodobno mladinsko ­klasiko tudi spodobi.

Pečjak, ki je svojo knjigo o psihologiji staranja pred leti začel s sentenco »Ni toliko pomembno, koliko si star, temveč, kako si star«, v uvodu v jubilejno izdajo svoje velike mladinske uspešnice v programu Mladinske knjige leta 2011 nikakor ni ugotavljal, da je knjiga, ki je prvič izšla leta 1961, napisal pa jo je pet let prej, leta 1956, morda stara, le Drejček jih je takrat najbrž štel kakih šestdeset »in približno toliko tudi njegovi prijateljčki z Marsa, ki na Zemlji ne smejo pristati: Miš, Maš in Šaš. Drejček se imenuje Andrej in še vedno čaka, da se Marsovčki (zdaj Marsovci) vrnejo na Zemljo. A jih ni [...]. Pred odhodom so mu zatrdili, da se ne bodo vrnili, dokler na Zemlji ne zavlada mir. Vojn in preganjanja pa je čedalje več. Zemlja je postala pravcata klavnica ljudstev in narodov. Zato Marsovčkov še zlepa ne bo nazaj. Morda bo Andrej prej ostarel in umrl. Boji se, da jih nikoli­ več ne bo videl.«

»Te knjige žlahtnega človeka ne bo prekril prah«

Darja Lavrenčič Vrabec
, vodja Pionirske in oddelka za otroke in mladino ljubljanske Knjižnice Otona Župančiča, je bila ob tej izdaji in uvodu, ki ga je prispeval avtor, navdušena: »Knjiga, ki se zdaj približuje že petinpetdeseti obletnici izida, je prinesla uvod, v katerem je avtor znal knjigo približati današnjim mladim bralcem in se nanje obrniti zelo osebno, a je pri tem s svojim mirovniškim sporočilom popolnoma neagitatorski, mladega bralca preprosto zna napotiti k premisleku o miru, vojni in zlu.«

Avtor bi se s takim mnenjem o svojem znanstvenofantastičnem romanu zagotovo strinjal. V omenjenem uvodu je bralcem zapisal: »Toda Drejček ni samo fantek iz pravljice, Drejček, to smo mi vsi, to ste vi, otroci, to so vaši bratje in sestre, prijatelji in sošolci in tudi otroci, ki jih ne poznate. Šele ko ne bo več vojn, bodo pristale na Zemlji ladje z različnih planetov v vesolju. To je glavno sporočilo knjige Drejček in trije Marsovčki, ki je izšla v sto tisoč izvodih v raznih jezikih sveta. Prišli bodo, ko bo zavladal mir, kar pa ni le obveznost politikov, predsednikov držav in njihovih vlad, temveč vseh Drejčkov.«

To je, je prepričana Darja Lavrenčič Vrabec, zimzelena knjiga, ki ji čas enostavno ne more do živega in ponuja več od tistega, kar se zdi na prvi pogled: »Tudi ko jo prebereš kot odrasli bralec, vidiš, da ni naivna, še vedno je komunikativna, več kot primerna za zdajšnji čas. Hkrati je tudi popotnica za starše, predvsem s svojim spoštovanjem otroka in spoštovanjem njegovega mnenja. Z Drejčkom bo Vid Pečjak ostal v spominu nas vseh, z njim se je zapisal v zgodovino slovenske mladinske književnosti, te knjige žlahtnega človeka ne bo prekril prah.«

Profesorica na Pedagoški fakulteti Milena Mileva Blažić o Pečjakovi sodobni pravljici ali fantastični pripovedi sodi, da je mejnik v razvoju slovenske mladinske književnosti, saj je avtor 'kršil' žanr sodobne pravljice, in sicer tako, da je ustvaril nov žanr – znanstvenofantastično pripoved. Drejček in trije Marsovčki je sodobna mladinska klasika, ki je vplivala na razvoj slovenske mladinske književnosti (na Kosovirja Svetlane Makarovič, Malo in veliko Luno Borisa A. Novaka, dela Petra Svetine, Andreja Rozmana Roze). Učence je motivirala, da so razmišljali 'out of box', zunaj realnega konteksta prostora in časa, in so zaradi Butalcev, Cicibana, Kosovirjev, Pedenjpeda, Rimogojnice, Sapramiške in podobnih presežkov imeli radi slovensko književnost.

»Vid Pečjak,« pravi Milena Mileva Blažić, »je eden izmed biserov v literarni kontinuiteti subverzivne mladinske književnosti, od Matička in Micke, Kozlovske sodbe, Butalcev, Svetlaninih pravljic, ­Rimogojnice ..., ki spodbuja k razmišljanju in socialnemu uporu znotraj motiviranega svetobolja šentflorjanske doline.« Konec koncev, le kdo od mladih bralcev ne bi bil navdušen nad knjigo, v kateri je pisatelj narisal otrokom naklonjen svet, v katerem obstaja celo zakon, da morajo otroci biti srečni?

Zato jih je prepovedano tepsti, ne silijo jih jesti, spati, se umivati, niti v šolo jim ni treba hoditi (čeprav vse to počnejo). Starši jim umrejo šele, ko imajo več kot 150 let. Ali bo kdaj tudi Zemlja tak svet, se je znal vprašati Pečjak.

Prijavi sovražni govor