Tiskane izdaje
V svojem dolgem zakonu z Levom Tolstojem je šla Sofija Andrejevna skozi mnogo preizkušenj, toda Kreutzerjeva sonata, ki jo je veliki ruski pisec objavil leta 1889, je bila zanjo prav poseben pekel.
V njej Tolstoj skozi manični monolog osrednjega lika, ki je v napadu ljubosumja ubil ženo, podaja radikalno kritiko zakonskega stana.
Sofija Andrejevna je vedela, da je zgodba usmerjena proti njej. V svoj dnevnik je o tem zapisala: »Lev mi je naredil veliko krivico, ponižal me je pred očmi vsega sveta in uničil zadnje ostanke ljubezni med nama.« Vedela je, da Kreutzerjevo sonato tudi vsi ostali povezujejo z njunim zakonskim življenjem. Širši družinski krog in car osebno so ji celo izrazili sočutje ob njenem izidu.
Prepričana, da zgodba nerealno povzema izkušnje mlade ženske, se je Sofija odločila napisati povračilna teksta, ki spodbijata Levove teze – to sta noveli Čigava krivda? in Pesem brez besed. Dolgo sta pozabljeni ležali v arhivih Tolstojevega muzeja, zdaj pa sta prevedeni v angleščino in objavljeni skupaj s Kreutzerjevo sonato v knjigi The Kreutzer Sonata Variations (Yale University Press). Za izdajo je zaslužen Michael R. Katz, upokojeni profesor ruskih in vzhodnoevropskih študij na kolidžu Middlebury.
»Presenečen sem bil, da noveli sploh obstajata,« je dejal Katz v intervjuju, »saj nihče ni vedel zanju. Poleg tega se jima vidi, da ju je napisala izobražena, kultivirana, premišljujoča ženska z močnim karakterjem, ki je imela drugačna stališča kot njen mož in si jih je celo upala izraziti.«
Novela Čigava krivda? je bila napisana med letoma 1891 in 1894. Pripoveduje zgodbo 18-letne Ane, atraktivnega in inteligentnega dekleta, ki si predstavlja zakon kot združitev dveh duš dvojčic. Partnerja si po njenem delita poglede na umetnost in filozofijo, uživata v istih prostočasnih aktivnostih in se posvečata otrokom.
Potem se Ana poroči s princem Prozorskim, ki je skoraj dvakrat starejši od nje, tako kot je bil Tolstoj dvakrat starejši od Sofije, ko sta se poročila. Njegovi komunikacijska sposobnost in socialna spretnost prikrivata povprečen intelekt in obsedenost s spolnostjo. Anin zakon počasi drsi v katastrofo in na koncu se zgodi umor. Gre za zgodbo Kreutzerjeve sonate, povedano z ženske perspektive, nekakšno variacijo te zgodbe.
To dokazujejo tudi Sofijine opombe, v katerih navaja odlomke iz Kreutzerjeve sonate, ki ji služijo kot oporne točke za razvoj zgodbe. Sofija izpiše zgodbo o razočaranju v ljubezni, o nasprotju med moško seksualno željo in žensko lakoto po čustveni zadovoljitvi, o različnih pričakovanjih moškega in ženske.
Pesem brez besed se poda v raziskovanje fluidnih meja med intelektualno in spolno privlačnostjo. Napisana je bila v letih 1895 in 1896 na posestvu v Jasni Poljani. Glavna junakinja je pretresena po smrti v družini in najde veselje v svetu glasbe, kar jo pripelje v intenziven odnos z mladim skladateljem, ki gostuje pri njih. V zgodbi so zlahka prepoznavne avtobiografske poteze, saj je bila Sofija v tesnih odnosih s skladateljem Sergejem Tanejevom.
Oba ženska lika iz Sofijinih zgodb ubesedujeta konflikt in razočaranje, ki ju je Sofija čutila v zakonu, še posebej v času, ko je Tolstoj doživel duhovno krizo in začel prakticirati svojevrstno krščanstvo. Ujet je bil v kar nekaj kontradikcij: bil je bogat veleposestnik, a je na zasebno lastnino gledal kot na zlo, zagovarjal je egalitarnost, a bil obkrožen s služabniki, bil je umetnik, a je zavračal umetnost, zagovarjal je celibat, kljub temu da je spočel štirinajst otrok in bil spolno aktiven še pri osemdesetih.
Revizija lika Sofije Andrejevne
The Kreutzer Sonata Variations je nekakšen dosje. Poleg Kreutzerjeve sonate in Sofijinih zgodb je objavljeno tudi jezno pismo Tolstojevega sina Leva Lvoviča Tolstoja Chopinov preludij in odlomki iz Sofijinih pisem, dnevnikov in memoarja Moje življenje. Knjiga spada v trend revizije lika Sofije Andrejevne. Za časa Tolstojevega življenja in še dolgo po njegovi smrti je namreč veljala za glavnega negativca v družinski drami.
Tolstoja naj bi odvračala od njegovega profetskega poslanstva in poskušala naj bi pridobiti nadzor nad njegovim literarnim opusom. Sovjetski literarni strokovnjaki so njene dnevnike in spomine, ki so zavzemali dvajset tisoč tipkanih strani in pokrivali petinpetdeset let njenega življenja, imeli za preveč trivialne, da bi bili vredni pozornosti, še posebej, ker so nevarno rušili podobo Tolstoja kot nacionalnega junaka.
Z odprtjem arhivov so se stvari spremenile, dokumenti, povezani s Sofijo Andrejevno, so postali dostopni. Andrej Donskov, ruski literarni strokovnjak z univerze v Ottawi, je prevedel v angleščino njen memoar Moje življenje. Alexandra Popov, še ena kanadska znanstvenica, je obsežne muzejske arhive uporabila za to, da je napisala biografijo Sofije Andrejevne.
Zdaj je prišla Katzova knjiga. Karikatura, v katero so sovjetski literarni strokovnjaki spremenili Sofijo, se počasi spreminja v portret visoko kultivirane ženske, pisateljice in memoaristke.
Nenavaden element zgodbe o Sofiji Andrejevni in Kreutzerjevi sonati je v tem, da je Sofija to zgodbo osebno rešila pred cenzorji. Leta 1891 je odpotovala v St. Peterburg in prosila carja Aleksandra III., naj dovoli, da izide v novi izdaji Tolstojevih del. Prepričala ga je, da to delo zagovarja seksualno čistost, poleg tega je carju dejala, da bo nova izdaja morda njenega moža spodbudila, da bo napisal še kakšno tako delo, kot je Ana Karenina.
