Zasmrtna pripoved, cinična do življenja

Posmrtni spomini Brása Cubasa: Prevod romana, ki velja za klasiko latinskoameriške književnosti
Objavljeno
13. junij 2018 18.00
Posodobljeno
13. junij 2018 11.22
Joaquim Maria Machado de Assis je bil iz rasno mešane družine in je prvih petdeset let preživel v deželi, v kateri je še obstajalo suženjstvo. Foto Wikipedia
»Prvemu črvu, ki je zagrizel v hladno meso mojega trupla, s hrepenečim spominom posvečam te Posmrtne spomine.« S tem posvetilom se začne nenavadni roman Joaquima Marie Machada de Assisa.
Valentina Plahuta Simčič
V prvem poglavju torej prvoosebni pripovedovalec sporoča, da je mrtev. Umrl je nekega avgustovskega petka leta 1869, in to zato, ker je zanemaril svoje zdravje – obsedla ga je želja, da bi iznašel zdravilo proti hipohondriji, in potem se je samemu sebi premalo posvečal in je šlo z zdravjem samo še navzdol. Mrtvec nato v kratkih poglavjih ter z veliko ironije in sarkazma v kronološkem zaporedju pripoveduje o svojem življenju, ki ga je preživel v kolonialni brazilski družbi 19. stoletja. To je nekakšna avtobiografija človeka, ki je hrepenel po družbeni uveljavitvi in po tem, da bi s svojim obližem rešil človeštvo, a vse te želje in hrepenenja se zdijo iz groba malo vredni in nesmiselni.

Povprečna zguba

Življenje Brása Cubasa, tako je pripovedovalcu ime, ni bilo nič izjemnega, bilo je povprečno, razburkale so ga le ljubezenske peripetije in kaka politična ambicija. Rodil se je v premožni družini, imel je srečo, da mu za preživetje ni bilo treba delati. Kljub prizadevanjem se mu ni uspelo poročiti – nekatere ženske je sam zavrnil, drugim je neuspešno dvoril, tretje so umrle pred poroko, z eno pa se je zapletel v dolgo ljubezensko razmerje brez srečnega konca, saj je bila poročena. Zadnja ljubezenska zgodba je tudi osrednje gonilo romana. Do sebe je pripovedovalec ciničen, ima se za zgubo, saj nazadnje umre brez vidnega dosežka: brez ženske, ki bi jo ljubil, in tudi brez potomcev, čeprav si jih je želel. Vendarle pa meni, da je bilo v njegovem živ­ljenju tudi nekaj dobrega: »Otrok nisem imel, na svet nisem spravil nobenega bitja, na nikogar nisem prenesel dediščine naše, človeške bede.«
Bolj kot zaradi vsebine je roman presenetljiv zaradi radikalne slogovne inovativnosti. Machado de Assis namreč velja za pisatelja, ki je verjetno prvi eksperimentiral s strukturo romana in sploh slovi kot mojster raziskovanja narativnih metod. Leta 1881, ko so nastajali realistični romani, je on izdal roman, ki je videti, kot da bi izšel v 20. stoletju. Namesto logične strukture pisatelj niza kratka poglavja, v katerih uporablja modernistične in postmodernistične postopke ter druge inovacije. Njegova naracija se denimo zelo zaveda same sebe, pisatelj namiguje na nezanesljivost svojega pripovedovalca in na to, da se realnosti ne da opisati, se neposredno obrača na bralca, ima številne filozofske digresije, nekatera poglavja so skoraj prazna ali manjkajoča ... Odlike Machadovega pisanja so senzibilna analiza človeške narave, družbena kritičnost in vrsta zanimivih likov, med katerimi so poleg ljubice Virgilie še suženj Prudencio, filozof Quincas Borba in drugi.

Največji pisatelj Latinske Amerike

Machado de Assis danes velja za osrednjo osebnost latinskoameriške književnosti, v življenju (1839–1908) pa se njegova slava ni razširila čez meje rodne Brazilije. Bil je iz rasno mešane družine in prvih petdeset let je preživel v deželi, v kateri je še obstajalo suženjstvo. Doma so bili revni in je moral delati že kot otrok, med drugim je delal v tiskarni, bil novinar in pozneje uradnik na kmetijskem ministrstvu. Ni si pridobil formalne izobrazbe, se je pa samoizobrazil in postal pravi erudit, govoril je francosko, angleško, nemško in grško.
Na koncu se je v intelektualni sferi povzpel do položaja predsednika brazilske literarne akademije, ki jo je tudi ustanovil. Imel je precejšnje zdravstvene težave zaradi epilepsije in morda je prav ta prispevala k izvirnosti njegovega literarnega ustvarjanja, saj je najboljša dela napisal po štiridesetem letu, ko se je bolezen začela. Danes je v zahodnem svetu »moderen«, občudujejo ga ali so ga občudovali mnogi. Susan Sontag je denimo o njem dejala, da je »največji pisatelj, kar jih je rodila Latinska Amerika«, literarni kritik Harold Bloom pa, da je »najboljši temnopolti pisatelj vseh časov«. Allen Ginsberg je dejal, da je to »še en Kafka«, medtem ko ga je Philip Roth primerjal z Beckettom in menil, da sta oba tragična komika: »V najbolj komičnih trenutkih trpljenje podčrta s smehom. Do trpljenja je tako kot Beckett ironičen.« Močno je vplival tudi na številne modernistične in postmodernistične avtorje.