Zbrane pesmi Berte Bojetu: Da mi v krvi črto najdeš

Zbrane pesmi: Poezija Berte Bojetu Boeta kot priprava na stvaritev tesnobnega romanesknega sveta.

Objavljeno
06. junij 2017 15.43
Peter Kolšek
Peter Kolšek

Pri Centru za slovensko književnost (zbirka Aleph) so izšle Zbrane pesmi Berte Bojetu Boeta. S poglobljeno spremno besedo jih je oskrbela literarna­ zgodovinarka Vanesa Matajc, pesničin biografski prikaz po letnicah pa je pripravil njen sin, dr. Klemen Jelinčič Boeta.

Seveda se tisti, ki smo poznali­ Berto, ob tej knjigi odobravajoče zdrznemo, marsikdo med mlajšimi pa se najbrž sprašuje,­ kdo je avtorica Zbranih pesmi sploh bila. Že dolgo o njej ni bilo slišati besede.

Berta Bojetu Boeta, gospa za naše kraje precej nenavadnega imena, je umrla pred dvajsetimi leti. Spominjamo se živahne rdečelaske z izrazitim mariborskim naglasom. V osemdesetih in devetdesetih letih jo je bilo največkrat srečati v okolici Lutkovnega gledališča Ljubljana, kjer je bila zaposlena kot igralka, ali pa blizu Mestnega gledališča ljubljanskega, kjer je pred tem delala v gledališkem muzeju. V desetletju pred smrtjo je intenzivno delovala v Freyevem gledališču Koreodrama, gledališču brez stalne strehe nad glavo, ki ga je pomagala postaviti na noge.

Njeno poklicno življenje je bilo torej povezano predvsem z gledališčem. A od leta 1979, ko je izšla njena prva knjiga, pesniška zbirka Žabon, je bilo jasno, da je tudi literatka. Zbirka je vzbudila precej pozornosti. Toliko bolj, ker je bila tedanja literarna scena rahlo utrujena od modernizma, zlasti njegovih bledih pesniških izrastkov, Žabon pa je prinesel neposreden erotični govor, ki ni toliko izstopal po drznosti kot zaradi zjedrenega in skrivnostno zatemnjenega ženskega erotizma.

Telesnost, ki je udarjala na dan, je bila sicer sublimna in simbolizirana, a hkrati izpostavljena dovolj nenavadnim poantam, da je v prav tako utrujeno, osrednji recepcijski pozornosti odmaknjeno slovensko erotično pesništvo, prinesla opazno svežino. Opazno toliko bolj, ker jih je izpisala ženska roka, kar v slovenski poeziji sicer že dolgo ni bila novost, novost pa je bila ostrina izrekanja.

Te nenaslovljene pesmi v prostem verzu so kratke seksualno-erotične manifestacije, ki izražajo privrženost ali zapuščenost. Na primer: Ti ki moreš / razpeti moje noge / belemu kamnu / ki moreš / napiti moj trebuh / belega peska svoje gore / Popasla bi te / razpela bi te / vročemu soncu / in te odpela vase.

A ne gre le za enosmerna erotična sporočila. Tu in tam se pojavijo znaki, ki implicirajo slutnjo nečesa grozljivega, na videz odsotnega, a zanesljivo temačnega in sovražnega: Poklekam / osat v vonju zadnje trave / mojega života / me žge in trga / ob korakih / tujih mrzlih moških nog. Žabon je bila zbirka, s katero je Berta Bojetu Boeta več kot opozorila nase. Pozornemu bralcu je zapustila dva prevladujoča občutka: burne erotične razpoložljivosti in nedefiniranega terorja.

Žabon in svet hiše Karlstein

Ta druga, v prvi knjigi še prikrita dimenzija njene poezije pripada literarnemu ustvarjanju po Žabonu. Nastajala je postopno in na način, ki neposvečenega bralca bolj bega, kot priklepa nase. Sproti je bilo težko videti vse razsežnosti celote, pravzaprav je o njej mogoče govoriti šele z visoke ptičje perspektive. Kajti če je bilo pri Žabonu na prvi pogled očitno, za kaj gre – za močno erotiziran ljubezenski odnos, Vanesa Matajc ga označuje kot »živo žarčenje erotičnega telesa« –, je bilo sporočilo avtoričine naslednje knjige težko definirati.

Izšla je leta 1988 z naslovom Besede iz hiše Karlstein. Toda že štiri leta pred tem je avtorica v Lutkovnem gledališču uprizorila monodramo Pogovori v hiši Karlstein (režiral jo je Damir Zlatar Frey). Iz obeh naslovov se jasno ponuja misel, da gre za isto gradivo, toda zagonetno »zgodbo« je bilo mogoče sestaviti šele kasneje. Pravzaprav jo je bilo v celoti mogoče ugledati šele, ko je Berta Bojetu Boeta objavila najprej roman Filio ni doma (1990), za njim pa še roman Ptičja hiša (1995); za slednjega je prejela nagrado kresnik. A kmalu zatem se pripoved njene literature in življenja konča; umrla je dve leti kasneje.

Ker Zbrane pesmi seveda prinašajo samo poezijo, se pravi tisti del zapuščine, ki je na zunaj zaznamovana z verzno formo, sèm pa sodijo tudi omenjeni poetični dramski monolog – pravzaprav dialogizirani monolog – Pogovori v hiši Karlstein ter za življenja neobjavljena pesemska cikla Uri in Druge pesmi (prvi sodi pod obnebje Karlsteina, drugi tematizira motiviko ciganstva), ne pa tudi oba romana, ki predstavljata jedro literature Berte Bojetu Boeta, je izdaja zgolj Zbranih pesmi sicer založniško razumljiv, a nedvomno »prikrajšan« projekt.

Pri malokom je namreč celoten opus, razmeroma skromen sicer, notranje tako močno povezan, kot je v tem primeru. Določeno samostojnost v razmerju do celote zagotovo predstavlja zbirka Žabon, vsa preostala (tudi dramska) poezija pa se zdi kot priprava na oba romana. Rečeno natančneje: lirski zapisi, ki so nastali pod »streho« hiše Karlstein (ki ni nikoli in nikjer konkretizirana, gre torej za čisto duhovno-časovno-prostorsko abstrakcijo), in cikla Uri ter Druge pesmi so le genetski material za specifičen svet, uprizorjen v obeh romanih.

Te organske povezanosti se je dobro zavedala Vanesa Matajc, ki je spremno besedo zastavila kot interpretacijo celotnega avtoričinega opusa. In prišla, med drugimi, do naslednjega spoznanja: »'Red' skupnosti, vsečasna medčloveška razmerja se vršijo po ključu, ki ga je mogoče prepoznati in ga bosta pripovedno izrisala oba romana Berte Bojetu Boeta, naslednika poetično-dramske in nato lirsko-pesniške sugestije Hiše Karlstein.«

Zadah odmaknjene civilizacijske izkušnje

Toda ne prehitevajmo – o kakšni skupnosti in kakšnem »redu« je tukaj beseda? Odgovor na to vprašanje je najbolj intrigantna stvar Bertine literature. In hkrati eno najbolj nenavadnih poglavij slovenskega leposlovja. Ko začnemo, nevedni in začudeni, prebirati Besede iz hiše Karlstein, se znajdemo v neznanem svetu, s katerim nima Žabon na prvi pogled ničesar. Kar morda zaslutimo, je zadah odmaknjene civilizacijske izkušnje, nekakšna zbitost in pobitost človeštva v omotičnosti zgodovine.

Kmalu ugotovimo, najprej po leksikalnih kazalcih, kakršni so pasha, Gospod, izgnanstvo, nato po zarotitveno-molilni verzni sintaksi, da smo v območju starojudovskega imaginarija in starozavezne mitologije. Tale primer se zdi posebej ilustrativen: V času pashe sem odprla kri, / da te spoznam gospod. / Da grenki čas pretočim, / da slečem po očetu vdovski nič, / da mi v krvi črto najdeš, / da ti dam polje in v polju stojim, / da ti odpuščam, / da ti iz zlatih obronkov plašč naredim. Bodimo pozorni na peti verz! V njem je združeno iskateljstvo in najdevanje.

Zunanja okoliščina, ki seveda marsikaj pojasni, je, da se je Berta Bojetu leta 1992 s sinom za eno leto naselila v Jeruzalemu. V svetem mestu je pisala roman Ptičja hiša in se učila hebrejščino. Istega leta je svojemu priimku dodala še enega: Boeta. Tu je potreben minimalni vpogled v njeno biografijo. Boeta je izvirna judovska oblika očetovega priimka Bojetu; Manuel Boeta Rafanell, rojen v Barceloni, je bil partizanski zdravnik, ki je v naših krajih spoznal medicinsko sestro, Mariborčanko Berto Oberčkal.

Hči Berta se je rodila leta 1946, dve leti kasneje je oče zapustil njo in mater, ki je bila tisti dve leti politična zapornica. O tem, kako se je ta kratka in najbrž travmatična zgodnjeotroška epizoda z odsotnima staršema aktualizirala v pisateljici trideset in več let pozneje, ne vemo nič in za potrebe tega zapisa to tudi ni pomembno. Dejstvo je, da je avtorica, ki se je sredi sedemdesetih let prejšnjega stoletja dokončno naselila v Ljubljani, približno v istem času začela kopati po odmaknjenih očetovih koreninah in se prek literarnega ustvarjanja približevati njihovemu duhovnemu humusu.

Neizogibnost hudega

To približevanje ne sledi judovskemu religioznemu izročilu, ne utaplja se v starozaveznem kozmosu, zelo očitno pa je na poti v nejasno preteklost očetovega rodu zadelo ob nekatere paradigmatične vzorce, ki so bistveno zaznamovali zgodovino, ne samo judovstva, in segajo v današnji čas. Takšni vzorci so patriarhalna zasnova sveta, logika gospodarja in njegovih nadzornih institucij, umeščanje ženske v podrejeni položaj. Njihovi atributi pa nasilje, posiljevanje, vojska, kaznovanje, neizogibnost hudega. Gre za vdor patriarhalnega reda v človeško intimo, žensko in moško, toda sistemski posesivnosti sta najbolj izpostavljena žensko telo in njegova erotika.

Zdi se, da naslednje sintetične opazke Vanese Matajc najbolje opišejo duhovni tloris tega tesnobnega literarnega sveta: »Osrednji liki Bojetu Boeta so preživelci; zaznamovani so s travmo. Svetopisemske reference, ki v avtoričinem opusu sugerirajo vsečasnost, se čezzgodovinsko povežejo z modernim kolektivnim človeškim spominom na totalitarizme. Simbolni red družbenih, zlasti družbenospolnih vlog se v obeh romanih Bojetu Boeta radikalizira v režim, v 'odvzem' razpolaganja z lastnim telesom in čustvi, v razosebljanje in s tem 'ubijanje' vsega, kar bi kot individualnost ali drugost spodjedalo vzpostavljeni 'red'.«

A s temi ugotovitvami smo že v romanih, se pravi v tistem delu opusa, ki ga v Zbranih pesmih ne more biti, hkrati pa pomembnega dela avtoričinega lirskega in dramskega pisanja brez izteka v romanesknost ni mogoče dovolj dobro razumeti. Poezija med Žabonom in romanoma Filio ni doma ter Ptičja hiša, vmes je preteklo dobro desetletje, je pravzaprav le priprava – tudi tipajoča, a zagotovo v nezmotljivo smer – na romaneskni svet, zaradi katerega se je Berta Bojetu Boeta vpisala v slovenski literarni kanon z izvirno inačico velike evropske snovi.