Tiskane izdaje
Sredi petdesetih let prejšnjega stoletja je slovitega britanskega zgodovinarja Erica Hobsbawma vznemirilo odkritje, da vsepovsod po svetu pripovedujejo enake zgodbe in mite o posebnih vrstah razbojnikov, borcih za pravico in družbeno redistribucijo, katerih pravzor je za Evropejce Robin Hood, plemeniti ropar, ki je jemal bogatim in dajal revnim.
Fenomenu je vzdel ime »socialno razbojništvo« in s tem mimogrede postal ustanovni oče področja, ki za zgodovinsko vedo poprej ni obstajalo.
Socialni razbojnik se bojuje za šibke proti močnim, za revne proti bogatim, za pravico proti vladavini krivice. Njegovo »naravno okolje« je (predkapitalistična) kmečka družba. V Evropi je socialno razbojništvo doživelo razcvet v 16. in 18. stoletju, drugod po svetu sta bila njegova zlata doba v 19. in 20. stoletje, najdlje, kar dva tisoč let, se je obdržalo na Kitajskem, ugotavlja Eric Hobsbawm v knjigi Razbojniki (prevod Zoja Skušek, spremna beseda Lev Centrih, izdala Založba /*cf).
Kot pove že izvirni pomen italijanske besede bandito, je razbojnik človek, ki je »zunaj zakona«. Njegov izobčenski status je hkrati pokazatelj šibkosti oblastnega sistema: »Vsakdo je smel ubiti izobčenca, to pa zato, ker izobčenca nobena oblast ni zmogla kaznovati po svojem zakonu.« Moderna teritorialna oz. nacionalna država, ki je prvič v zgodovini vzpostavila popoln nadzor nad ozemljem in ljudstvom, je zato socialnemu razbojništvu spodrezala korenine.
Medtem ko je za zemljiškega gospoda ali za državo zločinec vsak, ki napada in ropa, so bili v očeh kmečkega ljudstva socialni razbojniki junaki, heroji, maščevalci, borci za pravico itn., vsekakor ljudje, ki jih velja občudovati, jim pomagati in jih podpirati. Za socialnega razbojnika je bilo zato docela nezamisljivo, da bi pridelek ukradel kmetu, ne pa gospodarju. Če bi storil to, bi se izenačil z navadnim zločincem in izgubil vso podporo skupnosti, iz katere je izšel.
Kakor morske vetrnice
Socialni razbojniki so se rekrutirali iz mobilnega obrobja kmečke družbe, za katero je bila značilna prav nemobilnost: kmetove korenine so »bile v zemlji in v domačiji in tam so morali ostati kakor drevesa ali, bolje, kakor morske vetrnice, ki se po obdobju mladostne mobilnosti zasidrajo na enem kraju«. Daleč bolj mobilen od kmeta je bil že dninar, kmečki proletarec in, seveda, starostna skupina mladeničev med puberteto in poroko, ki jim družinske obveznosti še niso upognile hrbta.
Tipičen razbojnik je bil zato mlad, nevezan moški. Drugo skupino nevezanih so predstavljali moški, ki iz tega ali onega razloga niso bili integrirani v kmečko družbo in so bili prisiljeni v obstranstvo: nekdanji vojaki, dezerterji, pobegli tlačani, propadli svobodnjaki, ubežniki pred državo, ki so se izogibali zaporu ali vojski, potem moški brez mesta v družbi kot npr. sinovi duhovnikov itn. Tretji rekrutacijski bazen so tvorili moški, ki so kratko malo zavrnili pohlevno in pasivno družbeno vlogo kmeta podložnika: trmasti in neposlušni individualni uporniki, ki so neredko že s svojo zunanjo pojavo, kot npr. balkanski hajduk s svojim z zlatom in jeklom ovešenim kostumom, sporočali, da »tale pa ni ovca«.
Mit in dejanskost
Socialno razbojništvo je po Hobsbawmu eden najbolj univerzalnih družbenih pojavov in eden izmed neverjetno enotnih, zaradi česar je tako rekoč vse primere mogoče razvrstiti v dve ali tri sorodne zvrsti. Sam razloči tri. Te so »plemeniti ropar ali Robin Hood, preprost upornik ali gverilec, ki ga imenujem hajduk, in ustrahovalski maščevalec.«
Ob razčlembi in karakterizaciji plemenitega roparja stopijo na plano njegove mitične razsežnosti: svoje izobčenske kariere ne začenja z zločinom, ampak kot žrtev krivice (slavni Pancho Villa, denimo, je maščeval sestro, ki jo je onečastil veleposestnik); popravlja krivice; jemlje bogatim in daje revnim; ubija samo v samoobrambi ali zato, da se maščuje; če preživi, se vrne k svojim ljudem kot spoštovan človek in član skupnosti; ljudstvo ga občuduje, mu pomaga in ga podpira; umre zmerom in samo zaradi izdaje, kajti noben spoštovanja vreden član skupnosti ne bi pomagal oblasti pri lovu nanj; je neviden in neranljiv; ni sovražnik kralja ali cesarja, ki sta poosebljena pravičnost, ampak sovraži edinole lokalno plemstvo, duhovščino ali druge zatiralce.
Ob gornji karakterizaciji lika plemenitega roparja se seveda samo po sebi zastavi vprašanje korespondence med likom in zgodovinsko dejanskostjo. Ta je pogosto zabrisana. Robin Hood – če je sploh kdaj bil kakšen Robin Hood – naj bi živel v 13. stoletju, prvi zapisi o njem pa datirajo v 14. stoletje. Toda tudi za tiste razbojnike, katerih zgodovinski obstoj je izpričan, slej ko prej velja, da je njihova podoba plod selektivne idealizacije: zaradi nje so ljudje, bolj ko so bili časovno in krajevno oddaljeni od znamenitega razbojnika, laže ohranjali njegove pozitivne lastnosti in laže prezrli negativne.
Čeravno socialnega razbojnika odlikuje zmernost pri ubijanju in nasilju, so obstajali tudi razbojniki, katerih krutost je bila neločljiv del njihove javne podobe. Junaki niso bili kljub strahu in grozi, ki so ju sejali, ampak prav zaradi njiju. Ti ustrahovalski maščevalci, pojasnjuje Hobsbawm, so bili za ljudstvo privlačni, ker so bili »živ dokaz, da lahko celo revni in šibki zbujajo strah«.
Tretji tip socialnega razbojnika, hajduki, zlasti tisti, ki so se pojavili v 15. stoletju, najprej v Bosni in Hercegovini, zatem pa po vsem Balkanu in na Madžarskem, po Hobsbawmu predstavljajo najvišjo obliko preprostega razbojništva, ki se je najbolj približala stalnemu in zavestnemu žarišču kmečkega vstajništva, zaradi česar so bili bolj resen, ambiciozen in institucionaliziran izziv uradni oblasti kakor katera koli druga oblika razbojništva. Na Balkanu je bil hajduk vrh tega »nacionalni razbojnik, t. j. tisti, ki je branil ali maščeval kristjane pred Turki«.
Razbojnice
Dvoumnost je najpomembnejši vidik razbojnikovega položaja v družbi. Je obstranec in upornik, ki noče sprejeti normalnih vlog, ki grejo vštric z revščino; svojo svobodo kuje s tistim, kar je edino na voljo revnim – z močjo, pogumom, pretkanostjo in odločnostjo. To ga približuje revežem, zato je eden izmed njih. Hkrati je v nasprotju z drugimi kmeti obogatel in uveljavlja moč. Zato, sklene Hobsbawm, je »oboje: je predstavnik in junak revežev in del sistema bogatih«.
Razbojniki so bili moška družba. Tiste redke ženske, ki so se pridružile tolpi, navadno niso opustile splošno sprejete spolne vloge, t. j. niso nosile orožja in se udeleževale bitk, ampak so tudi sredi divjine vezle, šivale, kuhale, prale, rojevale itn. Izjema so bile hajdukinje, ki so v času svojega hajduškega življenja veljale za moške, se oblačile in borile kot moški. »Tako kakor je svoboda moškemu prinesla plemenit status, je ženski prinesla moški status.«
Preplet razbojništva
V najboljšem primeru so se zavzemali za ponovno vzpostavitev tradicionalnega reda, za katerega so ljudje verjeli, da je nekoč veljal, za obnovitev dobrih starih običajev nasproti slabim novim navadam.
»To je bil skromen cilj, ki je dopuščal bogatim, da so še naprej izkoriščali revne (a ne bolj, kakor je bilo tradicionalno sprejeto kot 'pošteno'), močnim, da so zatirali šibke (toda biti so morali objektivni in pozorni na svoje družbene in moralne dolžnosti). Ta cilj ni bila zahteva, naj izginejo zemljiški gospodje, še to ne, naj si ti gospodje ne jemljejo več žena svojih tlačanov, temveč kvečjemu zahteva, naj izpolnijo svojo dolžnost in vsaj poskrbijo za vzgojo svojih nezakonskih otrok, če so jih že naredili.«
Kar pa ne pomeni, da niso revolucionarne razmere nekatere razbojnike postavile pred izbiro med zločinom in revolucijo. Pancho Villa je postal odličen general mehiške revolucionarne vojske in je med vsemi razbojniki zahodnega sveta napravil najbrž najbolj imenitno revolucionarno kariero.
Na drugem polu prepleta razbojništva in revolucije so stali revolucionarji, ki so prevzemali metode razbojništva. Hobsbawm jih imenuje ekspropriatorji (razlaščevalci). Za nekatere, npr. anarhista Bakunina, je razbojnik utelešal »edinega pristnega revolucionarja«, vsi pa so ropali za »dobro stvar« – največkrat banke, te simbole neosebne moči denarja, da bi napolnili revolucionarne blagajne.
Ekspropriacija se je najprej pojavila v anarhistično-terorističnem okolju carske Rusije v drugi polovici 19. stoletja, najdemo pa jo tudi drugje, npr. v Španiji med obema vojnama. Posluževali so se je tudi boljševiki. Tako je sloviti tbilisijski rop leta 1907 partiji prinesel več kot 200 tisoč rubljev, moskovski rop leto poprej pa celo štirikrat toliko.
Razmah razbojništva predpostavlja nestabilno, šibko ali odsotno državo. Lev Centrih v spremni besedi zato kot sodobni obliki razbojništva navaja somalske pirate in spletno piratstvo. Drugo področje, na katerem je razbojništvo preživelo, pa je popularna kultura.
Privlačnost mita o razbojniku ni porodila samo razbojniškega romana (Räuberroman), ampak kopice televizijskih nadaljevank, filmov, stripov itn., v katerih razbojniška tradicija živi dalje – bodisi v podobi samega Robina Hooda, bodisi v junakih versternov in gangsterskih filmov. Ti junaki utelešajo hrepenenje po svobodi, junaštvu in pravičnosti v razvitih družbah. Prav zato, sklene Hobsbawm, plemeniti ropar ostaja in bo še naprej naš junak.
