Zelo oseben pogled na pesništvo

Jolka Milič je ob visokem jubileju objavila slovensko-italijansko antologijo slovenskih avtorjev.
Objavljeno
27. julij 2016 15.12
Denis Poniž
Denis Poniž

Jolka Milič je brez dvoma prva dama slovenske literature, osebnost, ki že od časov, ko je bila odkrita in jasna beseda v in o literaturi pogosteje sumljiva in celo preganjana kot pa nagrajena, brez dlake na jeziku že desetletja spremlja in komentira dogajanje v slovenski književnosti, pri tem pa tudi opravlja dragoceno, a malo cenjeno kulturno posredništvo med slovensko in italijansko literaturo.

Seznam pisateljev in pesnikov, ki jih je prevedla iz slovenščine in v slovenščino, je dolg in raznolik, njeni prevodi so vedno vrhunski; antologijski izbori, tako revijalni kot književni, pa stvar avtonomne subjektivne presoje, in ne trenutnih »trendov«, ki nemalokrat nimajo nič z literaturo in še manj z njeno resnično kakovostjo. In prav zato, ker ostaja zvesta svoji načelom, si je v desetletjih literarnega popotovanja ob mnogih občudovalcih nabrala tudi lepo število zoprnikov, ki skušajo minimalizirati ali kar zamolčati njeno kulturno poslanstvo.

Vse povedano velja tudi za njeno slovensko-italijansko antologijo pesmi slovenskih avtorjev, naslovljeno Poezija – bla.bla, bla od A do…? / Za 2000 evrov sodobne slovenske poezije, Poesia – bla. bla. bla dalla A alla…? / Per 2000 euro di poesia slovena contemporanea. Antologija je izšla pri tržaški založbi E. Antony lansko jesen, obsega več kot 500 strani in prinaša poezijo štirinajstih pesnic (A. Adam, A. Pepelnik, A. Perpar, B. Pogačnik, I. Cergol, L. Zorko, M. Svetina Terčon, M. Razboršek, M. Vidmar, P. Dodič in P. Sosič-Kobal, S. Votolen, T. Pregl Kobe. V. Strle in V. Dintinjana) in petih pesnikov (B. A. Novak, B. Mozetič, D. Jovanović, V. Möderndorfer in Z. Pevec), ki pripadajo različnim generacijam in so znotraj kánona slovenske sodobne poezije razvrščeni od »vrha« pa vse do »obrobja«, čeprav se zavedam, da te oznake, ko govorimo o poeziji, niso nič več od zgolj geografskih opredelitev. Vsaka avtorica in vsak avtor je predstavljen s kratkimi bio- bibliografskimi podatki in barvno fotografijo.

Poseben čas

Prav dejstvo, da je Miličeva v izbor sprejela tudi pesnice, ki bi s stališča meni sicer nerazumljivih kriterijev – o katerih lahko napišemo, da jih uveljavljajo predvsem kritiška peresa, ki so se izvalila v ljubljanskem komparativističnem gnezdu – predstavljale zgolj nezanimivo in staromodno obrobje, saj naj bi bilo vse, kar ima veljavo, kar je novo in prodorno, zbrano v središču in okoli ene ali dveh revij, daje antologiji poseben čar.

Jolka Milič je v svojem početju vedno izzivalna, polna humornih domislic in literaturo vidi kot živ in kar naprej spreminjajoč se organizem, tako se tudi odziva nanj, ga komentira in posreduje sosednji kulturi. Gre namreč za osebno, in ne reprezentativno antologijo, za antologijo, ki jo oblikuje estetski okus in oseben pogled na pesništvo, njegova sporočila in medsebojne konkordance, ki jih začutimo šele, ko antologijo preberemo od začetka do konca.

Čeprav nas branje posameznih avtoric in avtorjev potrjuje v domnevi, da so med njimi pomembne razlike, še posebej v oblikovanju in rasti avtopoetik, da so njihova sporočila utemeljena v zelo razpršenih nazorskih in idejnih tematizacijah osebnih in kolektivnih zadreg, s katerimi se srečujejo od svojega vstopa v slovensko poezijo, pa antologija kot celovit pregled nekega osebnega pogleda ne deluje disonantno; posamezni poetični diskurzi se dopolnjujejo, včasih si tudi nasprotujejo, vendar se vsi iztekajo v zelo natančno in precizno raziskavo lastne navzočnosti v prostoru in času. In te silnice je sestavljalka oz. prevajalka antologije znala razpoznati, vpeti v tekočo in smiselno zaporedje, da je nastala trdna poetična zgradba s kar nekaj pomembnimi poudarki.

Ne nazadnje so izbrani avtorji/avtorice in njihove pesmi izzivi, ki jih posamezna besedila v antologiji predstavljajo ne samo na ravnini ustvarjanja, ampak tudi na ravnini prevajanja, torej prenašanja in pomensko-oblikovnega prekodiranja včasih semantično zelo zapletenih poetičnih sporočil iz enega jezika v drugega, iz ene kulture v drugo, ki se prav tam, kjer je antologija izšla, torej v Trstu, prepletata, in kakor so zadnje čase pripravljeni priznati tudi mnogi tržaški italijanski intelektualci, tudi medsebojno oplajajo. Zato je tudi razumljivo, da je sestavljavka antologije uvrstila v izbor kar nekaj avtoric, ki bi jih Taras Kermauner uvrstil v »poezijo slovenskega zahoda«, torej v tisti geografski milje, ki je tudi v preteklosti oblikoval nekaj izjemnih pesniških osebnosti in brez katerih bi bila slovenska poezija siromašnejša.

Brez spremne besede

Ker nisem vešč italijanščine, seveda ne morem ocenjevati kakovosti prevodov; to je posel za tiste, ki imajo potrebno tovrstno znanje. Vendar lahko glede na njene prejšnje prevode, na pozitivne odmeve, ki so jih sprožili, ne nazadnje tudi glede na vsa priznanja in nagrade, ki jih je prevajalka dobila za svoje delo, upravičeno sklepam, da je tudi tokrat svoje delo opravila skrbno od prvega do zadnjega verza.

In verzov ni malo, po grobi oceni jih je prevedla več kot 6000, kar ni samo poseben intelektualni izziv, ampak tudi pošteno garaško delo. Delo, ki zahteva ne samo poznavanje obeh jezikov, poglabljanje v poetike posameznih prevajanih avtorjev, ampak tudi širši kulturni in literarni pogled, čemur je Jolka Milič zavezana vse svoje ustvarjalno življenje.

Kar pa v antologiji pogrešamo, je vsaj kratka sestavljavkina/prevajalkina spremna beseda. Pa ne taka, ki bi pojasnjevala principe izbora, ampak razkrila tiste postopke, ki so sestavljavko pripeljali do tega, da se je lotila tako velikega projekta. Če nič drugega, včasih je dobro, da kaj zapisanega ostane tudi za zanamce.