Tiskane izdaje
Nedolgo nazaj je izšla drobna knjižica Gospa Marta Oulie norveške nobelovke Sigrid Undset. V tem delu, nastalem na začetku 20. stoletja, ima glavno vlogo prešuštnica, ki jo na koncu zlomi občutek krivde, tako da se, ko ji umre mož, odreče tudi ljubimcu. Dovolj, da je priklicala spomin na velike romane o prešuštnicah in vprašanje, kako se tovrstne zgodbe odvijajo v sedanjosti.
Prešuštvo je priljubljena literarna tema od njenih začetkov. Najdemo ga v Bibliji, v Homerjevi Iliadi zaneti trojansko vojno spor za Heleno, ženo špartanskega kralja Menelaja, ki jo ugrabi Paris, marsikatero od Chaucerjevih Canterburyjskih povesti poganja prešuštvo, Desdemona v Shakespearjevem Othellu je obtožena prešuštva in tako naprej.
Toda do 18. stoletja prešuštvo v literaturi ni bilo videno kot nekaj, kar ogroža ustaljen družbeni red. Šele v 19. stoletju prinesejo zakonske prevare nerazrešljivo zmedo v posameznika in družbo. To kažejo tudi velike literarne klasike, ki so nastale v tistem obdobju.
Prešuštniška klasika
Eden od dveh slavnih romanov z žensko, ki vara moža, Gospa Bovary, je izšel v letih 1856–1857 v Franciji. Nekateri Gospo Bovary površno označujejo za ljubezensko romanco, a je v resnici vse prej kot to. Je sociološka analiza mizogine družbe sredi 19. stoletja in predvsem psihološka analiza ženske, zastrupljene s fantazijami. Ema v mladosti namreč bere sentimentalne romane, ki izkrivijo njena življenjska pričakovanja. Sanjari o veliki ljubezni, plesih, lepih oblekah, kočijah, bogastvu. Vse to naj bi ji prinesla poroka. Toda v resnici se poroči z dolgočasnim podeželskim zdravnikom. Namesto avantur ji realnost ponuja nepomembno in dolgočasno življenje. Temu hoče pobegniti s prevarami in ljubimci, a tone vedno globlje, dokler je obup ne vodi v samomor. Ema v resnici ni prijeten lik. Sicer je lepotica, privlači moške poglede, toda v svojem bistvu je moralno izprijena, sebična in nesimpatična.
Druga velika literarna zakonolomka Ana Karenina (Tolstojev roman je izšel v letih 1873–1877) je njeno pravo nasprotje. Njena lepota še vedno sije, prav tako njeno prizadevanje za čustveno iskrenost do drugih in same sebe. Ana je privržena sinu, prav zaradi njega se odreče ločitvi, medtem ko je Ema Bovary do hčere hladna.
Tudi Ana Karenina ni samo roman o ljubezni, še zdaleč ne. To je predvsem roman, ki skozi junake govori o pogumu, s katerim si upajo ali ne upajo živeti svoje življenje. Slediti strastem in željam, kamorkoli te vodijo, tudi v katastrofo, ali živeti dolgočasno življenje v okvirih, ki ti jih predpisuje družba, je bistveno vprašanje Ane Karenine. Ana spada med tiste, ki sledijo svojemu srcu. Noče ostati v zvezi zaradi gole dolžnosti, niti z dolgočasnim možem niti z ljubimcem Vronskim, o katerem meni, da je ne ljubi tako, kot ljubi ona njega. Je nekakšna pionirka iskanja ženske avtonomije v družbi, ki ji dominirajo moški. Zato je to tudi roman o ženski emancipaciji, o izstopu iz ustaljene patriarhalne družbenomoralne matrice.
Jospa Judit
Slovenska različica Eme Bovary in Ane Karenine je Cankarjeva Gospa Judit (1904). Gospa Judit je ženska, ki se je poročila zelo mlada iz preračunljivosti, da bi si s poroko utrdila ustrezen družbeni status. Do svojega moža ne goji pozitivnih čustev, zato skozi prešuštvo išče ljubezen in strast. A tudi ljubimci niso to, kar je pričakovala, tak moški, kot si ga želi, v resnici ne obstaja. Njena izpoved priča o moralni dvoličnosti zakona kot institucije in filistrstvu ter moralni dekadenci družbe kot celote. Cankar kaže simpatije do Judit in je ne obsoja. Judit je bila zanj ženska v pravem pomenu besede, saj se je v življenje podala po svoji poti in se ni menila za očitke in družbene predsodke.
Pred in po seksualni revoluciji
Še ena velika prešuštnica v zgodovini svetovne literature je lady Chatterley angleškega pisatelja D. H. Lawrencea iz leta 1928. Prešuštvo je tu v funkciji spolnega prebujanja in iskanja osebne osvoboditve v spolni ljubezni.
Glavna junakinja Constance je namreč poročena s hladnim in oddaljenim Cliffordom Chatterleyjem, ki pa je invaliden in zato impotenten. Kmalu spozna, da brez spolne ljubezni ne more živeti, zato poišče strast pri drugem, ki je po naključju gozdar. To pa je problematično, saj je Constance iz višjega družbenega razreda. Prešuštvo je tu razpeto na razredne razlike.
Poleg eksplicitne spolnosti prav rušenje mej med razredi dela to knjigo revolucionarno. Tudi v tem primeru velja, da ljubezen ni glavna tema romana, temveč je bistvo težnja po izpolnjenem življenju.
V kakšni povezavi sta prešuštvo in seksualna revolucija, najlepše opisuje roman Zakonski pari ameriškega pisatelja Johna Updika iz leta 1968. Pisatelj se v njem osredotoča na promiskuitetno dejavnost desetih parov v mestu Tarbox v Massachusettsu. Po eni strani še vedno čutijo pritisk protestantske spolne morale, po drugi strani je že v igri spolna svoboda.
Zakonolomke v sodobnosti
Enega najlepših sodobnih romanov o zakonolomu je prispeval angleški pisatelj Julian Barnes. Gre za roman Prerekanja (1991), v katerem je postavil klasični ljubezenski trikotnik (dva moška in ženska, ujeta mednju).
To sta Oliver in Stuart, najboljša prijatelja iz otroštva, in Gillian. Gillian se najprej poroči z dolgočasnim, rahlo vase povlečenim, a uspešnim bankirjem Stuartom (Karenin?, Charles Bovary?), a kasneje se odloči za luzerskega, a duhovitega učitelja Oliverja (Vronski?, Rodolphe?).
Na zanimiv način se loti prešuštva Andrej E. Skubic v romanu Koliko si moja? (2011). Glavni junak Tomo spoznava, da je na svojo žensko Anjo gledal kot na nekaj samoumevnega, a potem mu ona, tudi skozi prevaro, pokaže, da o njej ni imel pojma, in ga zapusti.
