Tiskane izdaje
Slovenska matica, častitljivo »vseslovensko založniško, znanstveno in kulturno društvo«, natančneje najstarejša slovenska kulturna ustanova, že lep niz let deluje v izrednem stanju: proračunskega financiranja treh zaposlenih ni, obljub je veliko, zgodi se nič.
Dejstva so preprosta: Slovenski matici, po besedah njenega zdajšnjega predsednika prof. dr. Milčka Komelja materi slovenskega naroda, katere vloga je na simbolni ravni primerljiva s slovensko zastavo in grbom, na praktični pa je z izdajanjem knjig in organizacijo kulturnih dogodkov veliko naredila za ohranjanje narodne samobitnosti in nacionalnega jezika, je ministrstvo za kulturo leta 2001– tako kot Društvu slovenskih pisateljev in Društvu likovnih umetnikov – ukinilo proračunsko financiranje plač za tri uslužbence.
Slovenska matica, ki ima status »društva v javnem interesu« in se lahko pohvali s stopetdesetletno tradicijo nepretrganega kulturnega in znanstvenega dela, kar je za tovrstne ustanove redkost tudi v evropskem okviru, je takrat opozorila in potem opozorilo vedno znova ponavljala, da samo s subvencioniranimi približno desetimi knjigami na leto in nekaj subvencioniranimi literarnimi prireditvami ne bo mogla izvajati svojega programa, ki je veliko obsežnejši od zgolj izdajanja knjig.
Obljub, da se bo stanje uredilo, je bilo precej, tudi scenarijev je bilo več, a doslej se ni zgodilo nič, po besedah tajnika in glavnega urednika matice, akademika Draga Jančarja, na razna ministrstva, predvsem na ministrstvo za kulturo, in druge institucije prošnje naslavljajo že leta: »Lani, ob 150. obletnici, smo od vseh strani dobivali obljube, da se bo položaj Matice končno uredil, a se stvari niso premaknile niti za milimeter, nasprotno, vsak dan je slabše.«
Doslej je SM uspevalo težave prebroditi z nekaj izrednimi subvencijami in s pomočjo nekaterih sponzorjev. A pomoč slovenskih podjetij se je v zadnjih letih popolnoma ustavila, ostala je skromna pomoč SAZU (letos v znesku 35.000 evrov) za izvajanje skupnega programa, v glavnem prireditev naravoslovnega odseka Matice. Sodelovanje je utemeljeno z vrhunskim programom, pa tudi z dejstvom, da sta ustanovi povezani: Matica je pomagala ustanoviti SAZU in v njenem statutu ja zapisano, da ob prenehanju delovanja njeno premoženje preide v last SAZU.
Uslužbenci brez plač
Akademik prof. dr. Kajetan Gantar, predsednik nadzornega odbora SM, je na zadnji seji sredi marca 21-članski upravni odbor seznanil z nič kaj rožnatim trenutnim stanjem: matica je z zaostankom izdala knjige lanskega programa, ki jih je zaradi likvidnostnih težav oddala v tiskarno šele proti koncu lanskega leta. »Dolgujemo tiskarnam, nekateri avtorji, sicer člani Matice, so se z razumevanjem našega položaja celo odpovedali honorarjem za izdane knjige. Trije uslužbenci so trenutno, enako kot lani v maju in juniju, brez plač.«
Dodati je namreč treba, da inšpektorske oči pač ne bi bile zadovoljne, če bi se denar za plače zaposlenih prelival iz drugih postavk, seveda pa je jasno tudi nekaj drugega – kljub finančni stiski so v tem času sodelavci SM izvedli več kot sto javnih prireditev nacionalnega kulturnega pomena, vrhunskih simpozijev, javnih debat, predavanj in sodelovanj s tujimi kulturnimi in znanstvenimi ustanovami. Tega programa brez treh zaposlenih uslužbencev bi mogli izvesti.
Precej letargično je slišati zdajšnje stališče SM, da bi bila dolgoročna rešitev omenjenih težav sprejetje Zakona o Slovenski matici. Toda tudi če bi obstajala politična volja za sprejetje takšnega zakona, to pomeni precej dolgo proceduro, pred tem pa bi SM potrebovala začasno rešitev, na primer v obliki izredne finančne pomoči Ministrstva za kulturo, uredbe Vlade RS o začasnem financiranju ali kakršenkoli podoben ukrep.
Stanje je namreč takšno, ugotavljajo na Matici, da bo, če ne bo nobene pomoči, upravni odbor že v letošnjem letu lahko samo še ugotovil, da je SM prisiljena zaustaviti svoje delo. To bi se zgodilo leto dni zatem, ko je praznovala 150-letnico delovanja za slovensko kulturo. Je kaj takega mogoče? Primer Prešernove družbe, pravi eden od sodelavcev SM, ki sicer ni imela niti približno takšnega pomena kot SM, je zgovoren – dobra založba, z velikim številom članov, z visokimi nakladami, s precejšnjim opusom izvirnih del in dobrih prevodov je izdihnila, ne da bi kdo trenil z očesom.
Matičin podpredsednik in član upravnega odbora, predsednik SAZU akademik prof. dr. Tadej Bajd, ugotavlja, da je SM kar dvakrat starejša od SAZU, pomembno je sodelovala pri njenem ustanavljanju, zato je razumljivo, da sta ustanovi tesno povezani. »V upravnem odboru SM sedi več članov SAZU. Tudi predsednik, podpredsednik in tajnik SM so člani SAZU. Mnogi akademiki so pri SM izdali znanstvene pa tudi umetniške in biografske knjige. SAZU vsak mesec tudi prenaša na račun SM finančna sredstva, ki pa so zaradi omejevanja sredstev iz leta v leto nižja in ne zadoščajo niti za najosnovnejše delovanje SM.«
Akademik Bajd dodaja: »Rešitev vidimo v posebnem zakonu, ki bi Matici omogočal samostojno osnovno delovanje. Takega zakona nima le SAZU, ampak ga ima tudi, na primer, Inženirska akademija Slovenije. Besedilo osnutka zakona je napisano in je bilo predstavljeno že trem zaporednim ministrom oziroma ministricam za področje kulture. Predsednik, tajnik in podpredsednik SM smo poleg ministrov obiskali tudi predsednika republike, ki je prijazno sprejel pokroviteljstvo nad lanskoletnimi dogodki ob 150. obletnici. Zgodilo pa se ni nič. Oblastniki ne želijo priznati, da je SM več kot zgolj založba.«
Naj ministrica pogleda
Iz službe za odnose z javnostmi Ministrstva za kulturo so nam na vprašanje o tem predlogu odgovorili, da »obstajajo nekatera delovna gradiva, s katerimi se je v preteklosti skušalo urediti položaj SM, vendar ni nič konkretnega,« dodali pa so, da društvo sofinancira Javna agencija za knjigo na triletnem programskem razpisu. Bivši minister dr. Uroš Grilc pravi, da so v premišljanjih o SM preigravali tri variante, po eni bi financiranje potekalo v okviru SAZU, kar bi bilo elegantno, a bi lahko sprožilo vprašanja o statusu akademije, po drugi bi SM postala javni zavod, a bi s tem izgubila doslejšnjo samostojnost, tudi nepremičnine, ki jih s težavami upravlja.
Tretja možnost bil bil poseben zakon o SM, ki bi državo zavezal k financiranju dela njenega programa oziroma bi SM z njim dobila posebno proračunsko postavko. »Zakon je spisan, kratek in jasen, je na ministrstvu,« pravi Grilc. Zakaj, bi se lahko vprašali, se nič v zvezi s SM ne zgodi, zakaj na ministrstvu ne pogledajo v pravi predal vodje pravne službe? Ob zagatah institucije s tako tradicijo, kakršno ima SM, se zdi več kot smiselno upoštevati mnenje akademika Bajda: »Nikakor ne smemo dopustiti, da Matica po 150 letih delovanja ugasne.«
