Zgodba o mladem Theu in stari mojstrovini

Ameriška pisateljica Donna Tartt se v romanu sprašuje o bistvu človeške eksistence in umetnosti.
Objavljeno
15. maj 2018 16.00
Posodobljeno
15. maj 2018 16.15
Lišček je pristal v naslovu romana, ki je leta 2014 dobil Pulitzerjevo nagrado. FOTO: Wikipedia
Ameriška pisateljica Donna Tartt piše zelo počasi, za vsako knjigo si vzame desetletje. Tako je v več kot tridesetletni karieri napisala tri romane – vsi so bili uspešnice.

V slovenščini smo lahko brali njen prvenec Skrivna zgodovina, zdaj smo dobili še Liščka, roman, ki je leta 2014 dobil Pulitzerjevo nagrado.

Liščka opredeljujejo kot razvojni roman (Bildungsroman), saj v njem spremljamo življenje Theodorja Deckerja od mladih nog do odraslosti. Theo je tudi prvoosebni pripovedovalec, ki nas popelje skozi najbolj turbulentne dogodke svojega življenja, vse povezane s sliko Lišček nizozemskega mojstra Carla Fabritiusa iz 17. stoletja.

Theova zgodba je torej prav toliko tudi zgodba o usodi te slike. Kot trinajstletni deček po spletu naključij nekega dne z mamo zatava v Metropolitanski muzej. Mama mu tam pokaže Liščka, eno svojih najljubših slik. Kasneje se mama odpravi v muzejsko trgovino in tedaj odjekne eksplozija. Naenkrat se znajdemo v muzeju trupel, ruševin, požganih umetnin, dima in zmede. Theo je v šoku, omamljen zaradi dima, zaradi sunka bombe. V tem kaosu naleti na možaka Weltyja in ta mu, tik preden umre, podari prstan ter ga napoti na naslov, kamor naj ga odnese.

Theo, tudi sam v šoku, vzame Liščka; sliko bo rešil pred propadom. Naslednje ure so za glavnega junaka zmes zmedenih prizorov kaosa v muzeju, tavanja domov, izgubljenosti in upanja. Theo je prepričan, da ga bo mati čakala doma. Pa ga ne. Ure in ure čaka na njen klic, čaka, da bo stopila skozi vrata stanovanja, a naposled izve, da je v terorističnem aktu (zagrešili so ga domači teroristi) umrla.
 

Mladost, ki je ni bilo


Ta dan usodno zaznamuje Theovo življenje, vsi nadaljnji dogodki so povezani z izgubo matere, Liščkom in poslanstvom, ki ga je od umirajočega Weltyja dobil v Metropolitanskem muzeju.

Veščina Donne Tartt je v tem, da nas vodi skozi dogodke v dečkovem­ življenju z zapeljivim­ ­jezikom, ne da bi zaradi berljivosti žrtvovala junakovo kompleksnost ali njegove zgodbe. Še več, njeno pisanje je privlačno, ker se avtorica ne boji skoraj analitično prodreti v najbolj mračne dimenzije likov. Njeno pisanje je skoraj boleče odkritosrčno. Do ljudi, tudi do svojih junakov, je neizprosna. To je avtorica, ki ničesar in nikogar ne olepšuje – podobno kot se je v Skrivni zgodovini poglobila v mračne dimenzije življenja skupine študentov klasične filologije.

Po eksploziji Thea začasno sprejme k sebi bogata družina njegovega otroškega prijatelja Andyja, dokler ne izsledijo Theovega pijanskega očeta. Življenje pri nekoliko čudaških Barbourjih je lagodno, a Theu nič ne ublaži izgube ljubljene matere. Edina stvar, ki ga veže nanjo, je Lišček. Naposled Thea prevzame oče s partnerko Xandro ter odpelje v prebivališče v Las Vegasu. Očitno je, da se je oče ozdravil alkoholizma, a tako, da ga je zamenjal za drugo odvisnost: od iger na srečo, stav in tablet.

Življenje v Las Vegasu je za mladega Thea pekel.

Oče in Xandra nista skrbna starša. Deček je bolj kot ne prepuščen samemu sebi in edinemu prijatelju, ki ga dobi v Las Vegasu, ruskemu mladostniku Borisu. Tudi ta je žrtev nasilnega očeta. Theo in Boris skupaj ustvarita paralelni svet, v katerem se predajata alkoholu, drogam in najstniškim lumparijam. Drug drugemu stojita ob strani v svetu, ki se zdi porušen, v katerem so starševske avtoritete odpovedale, v katerem – vsaj tako Las Vegas slika Donna Tartt – je odpovedala vsakršna družbena vez.

Mestno jedro z igralnicami, lokali, neprestano zabavo je le kulisa za uničeno urbano središče praznih sosesk, ki so opustele zaradi zgrešenih naložb, nepremičninskih balonov in bankrotov. Opisom prvoosebnega pripovedovalca ne moremo povsem zaupati, ker je nenehno pod vplivom alkohola ali drog. To žalostno življenje v Las Vegasu se konča, ko Theov oče umre v prometni nesreči. Theo v strahu pred socialnimi službami zbeži v New York (skupaj z dragoceno sliko) in tam s pomočjo maminega odvetnika pristane pri Weltyjevem partnerju Hobieju, ki postane njegov skrbnik.

Theo pod njegovim varstvom pride do izobrazbe, predvsem pa se navduši nad njegovo starinarnico, kjer Hobie popravlja uničeno pohištvo in ga prodaja naprej. Tretji del zgodbe se odvija v času, ko je Theo odrasel, živi in dela s Hobiejem. Kmalu izvemo, da grozo lastne eksistence prenaša s pomočjo raznih opiatov, tablet, ki jih previdno dozira. Obenem lahko­ vzdržuje svojo drago razvado le z goljufijami, tako da nevednim strankam za velike vsote prodaja ponarejene kose pohištva in drugih artefaktov. Ko po naključju po dolgih letih znova obeduje z družino Barbour, izve za tragično smrt prijatelja Andyja, obenem se zagleda v Andyjevo sestro, ki je postala privlačno in vedro dekle. Kmalu se s Kitsey zaroči, in tedaj opusti tudi svoje drogeraško življenje.

Od mladih let, od tistega tragičnega dneva v muzeju, Theovo srce trepeta za drugim dekletom, Welty­jevo nečakinjo Pippo. Ob prvem pogledu nanjo tistega usodnega dne v Metropolitanskem ­muzeju je Theova ljubezenska­ usoda zapečatena. Kasneje po ­tragičnem dogodku ­postaneta ­prijatelja. Pippa jo v nesreči bolj skupi kot on in mora zaradi poškodb opustiti glasbeno kariero. Junaka vseskozi povezuje bombni napad v rani mladosti, a obenem njuna bližina, njuna podobnost onemogoča intimno razmerje – vsaj tako mu da ona nekoč vedeti. Ob tem glavnega junaka vseskozi ­preganja Lišček, ki ga skrbno hrani v najetem skladišču. Theo se ­posebej vznemiri, ko ga preganja in izsiljuje neki preprodajalec ­starih umetnin in dragocenosti, ki ve za njegove umetnine in sumi, da Theo skriva veliko večje bogastvo.

O sliki glavni junak molči, skriva jo, obsesivno misli nanjo. Za Thea je ta slika vir nenehnega občutka krivde, ker jo je odstranil izpred oči javnosti, a obenem se ne more ločiti od nje. Dlje ko odlaša z njeno vrnitvijo, bolj nemogoče se mu zdi, da bi jo lahko vrnil. Boji se posledic, zapora, hkrati je slika njegova velika skrivnost, njegovo sidrišče. Donna Tartt prepričljivo utemelji sliko kot predmet, ki je za glavnega junaka vir nenehne tesnobe, hkrati pa tudi njegovo edino veselje; je njegov greh, a hkrati naslada ob grehu. Theo sliko v Las Vegasu previdno zveže in jo odtlej s skoraj pobožnim čaščenjem varuje, celo pred lastnim pogledom.
 

Izgubiti tisto, česar nimaš


Eden izmed genialnih obratov v romanu je, ko se v New Yorku, vsaj desetletje po tem, ko sta se nazadnje videla, pojavi Boris. A ne le to, pojavi se s priznanjem, da je tedaj v Las Vegasu, očitno v eni od pijanskih in ­zadrogiranih noči, Theu ukradel sliko in jo prodal sumljivim ljudem v ­Miamiju. Theo torej ves čas trepeta zaradi objekta, ki ga ne poseduje več. Ta vednost ga pahne v stisko, počuti se izdanega, obenem ob dejstvu, da knjige ni več, začuti veliko eksistencialno praznino, kot da je izgubil še zadnje, kar je vsaj malo osmišljalo njegovo življenje (razmerje s Kitsey mu ni ravno v zadovoljstvo).

Ne da bi radovednemu bralcu razkrili, kaj se zgodi, ko Boris in Theo odideta po sledi slike v Amsterdam, omenimo, da se skoraj devetsto strani dolga epopeja mladega zlomljenega človeka naposled konča v New Yorku, kjer Theo Hobieju izlije srce v zvezi z goljufijami in Liščkom. Theova zgodba in zgodba slike se nazadnje strneta v debato mlajšega in starejšega starinarja o funkciji obstoja lepih stvari in predvsem o funkciji umetnosti kot sfere proizvodnje lepega. Kot se izrazi Hobie: »Lepota spreminja bistvo resničnega.«

O veličini, vrednosti človeškega življenja Donna Tartt nima iluzij – eksistenca je v njenem pisateljskem univerzumu nekaj grozljivega. Umetnost in lepota se po drugi strani edina lahko zoperstavita bednemu, minljivemu, nečastitljivemu človeškemu obstoju. Vsaj tako bi lahko povzeli razmišljanje glavnega junaka.

Eden večjih doprinosov leposlovja Donne Tartt je njena skoraj obsesivna skrb za jezik, za tekočo pripoved, ki pa noče biti – ob vseh grozljivih rečeh, ki jih doživljajo njeni junaki – nič manj kot poskus, kako preseči dane pogoje vsakdana, upati na večnost in se zoperstaviti ­smrtnosti.