Zgodbe ne bodo nikoli izumrle

Izšli sta knjigi, ki, vsaka s svojimi argumenti, goreče ­zagovarjata zgodbe. Dokazujeta, da so zgodbe ključni sestavni del človeškega življenja, zaradi česar zagotovo ne bodo izumrle. V knjigi z darvinističnim naslovom O izvoru zgodb avtor Brian Boyd postavi zanimivo tezo, da je umetnost pripovedovanja zgodb evolucijska prilagoditev človeške vrste, ki ji izboljšuje možnosti za preživetje, Richard Kearney pa v knjigi O zgodbah dokazuje, da imajo te pomembno vlogo pri konstituiranju identitete posameznikov in narodov.

Brian Boyd je leta 1952 na Irskem rojeni literarni znanstvenik, ki že vrsto let živi na Novi Zelandiji in predava na Univerzi v Aucklandu. Znan je kot strokovnjak za literarni opus Vladimirja Nabokova, toda ta vidik njegovega znanstvenega dela nas to pot manj zanima, bolj nas zanima njegovo ukvarjanje z evolucijskim pomenom literature. Knjiga, ki jo je napisal o tej temi, O izvoru zgodb, je v prevodu Igorja Žunkoviča nedavno izšla pri Znanstveni založbi Filozofske fakultete.

To je zajetno in zahtevno delo. Slog pisanja je prej akademski kot publicistični, avtor podaja snov precej ekstenzivno in se pogosto ponavlja, a tematika in teze so dovolj nove in zanimive, da je knjiga kljub temu vredna branja. Osnovno Boydovo zanimanje je posvečeno vprašanju, zakaj je človeška vrsta edina, ki si pripoveduje zgodbe. In vprašanju, zakaj ima v svetu, kjer vlada neusmiljeno tekmovanje med rastlinskimi in živalskimi vrstami, vrsta, ki si pripoveduje zgodbe, celo premoč.

Nov pogled na literaturo

Odgovori, do katerih se dokoplje Boyd, mečejo novo luč na umetnost in z njo literaturo. To ni nekaj, kar ljudje počnemo naključno, za zabavo ali ker nimamo početi česa bolj pametnega. To je dejavnost, ki prinaša človeški vrsti veliko koristi in ji povečuje preživetvene možnosti. Omenimo nekaj koristi: pripovedovanje zgodb omogoča ljudem izmenjavo socialnih informacij, omogoča utrjevanje moralnih pravil in da vsi poznamo osrednje vrednote skupnosti, kultivira našo domišljijo, spodbuja našo pozornost in empatijo.

Z vsem tem krepi sodelovanje v skupnostih, tudi širših, kot so denimo narodi, in jih drži skupaj. Boyd ugotavlja, da umetnost izvira iz igre, ki je prav tako evolucijska prilagoditev, poznana številnim vedenjsko fleksibilnim živalim. In da je umetnost igra z vzorci. Vzorci so prisotni tudi v literaturi, čeprav jih brez temeljite analize ponavadi ne vidimo.

Če v prvem delu Boyd razvije svoje teze na splošno, jih v drugem aplicira na dva primera literarnih del: Homerjevo Odisejo in Horton Hears a Who! Dr. Seussa. Sledi temeljita analiza teh dveh literarnih del. Boyd poda tudi predlog za drugačno, evolucijsko podloženo literarno kritiko. Verjame namreč, da ponuja evolucijsko usmerjena kritika nove možnosti za analizo literarnih del.

Vsekakor je treba priznati, da je Boyd odprl nov zelo zanimiv pogled na literaturo. Prepričuje nas, da ljudje ne moremo brez zgodb. Stoletje in pol po objavi Darwinove prelomne knjige se je torej evolucijsko razmišljanje prebilo do literature in tu našlo domovinsko pravico.

Zagovor naracije s filozofske plati

Richard Kearney je prav tako rojen na Irskem, deluje pa kot profesor filozofije na univerzi v Bostonu. Doktoriral je pri Paulu Ricoeurju in se ob njem poglobil v hermenevtično fenomenologijo. Že na prvi strani svoje knjige O zgodbah (slovenski prevod Andreja E. Skubica je izšel pri LUD Literatura) citira Hannah Arendt, ki pravi: »Glavna značilnost specifično človeškega življenja [...] je to, da je vselej polno dogodkov, ki jih je nazadnje mogoče povedati kot zgodbo ...« Konča pa to poglavje s parafrazo Sokrata, da nepripovedovanega življenja ni vredno živeti.

Kearney predstavi zagovor naracije s filozofske plati. Giblje se med razmišljanjem o tem, kaj človeku na splošno pomenijo zgodbe, kakšen pomen imajo za človeško identiteto in etiko, hkrati pa koplje tudi po razmerju med zgodbo in zgodovino. Kearney pristopi k sicer zahtevni tematiki na zelo dostopen način, tako da je knjiga lahko razumljiva tako filozofsko podkovanemu kot laičnemu bralcu.

Ena od debat, ki jih vpelje, se ukvarja z vprašanjem narativne proti zgodovinski resnici. O tem, ali je mogoče najti srednjo pot med nasprotujočima zvestobama zgodbi in zgodovini, spregovori avtor na primeru Stephena Dedalusa iz Joyceovega Uliksesa pa tudi Beckettove literature.

Na primeru Dore iz Freudovega članka Odlomek iz analize primera histerije pa avtor ilustrira, kakšno ključno vlogo igra pripovedovanje osebnih zgodb v naših življenjih. Freud je bil namreč prepričan, da si bo Dora opomogla od histerije, če ji bo uspelo izraziti svoje potlačene gone in travme v zgodbi.

Etika spominjanja

Še bolj zanimivo je poglavje, v katerem se Kearney ukvarja z etiko spominjanja. O tem spregovori na primeru holokavsta. Kearney trdi, da obstaja občutljivo ravnotežje med uporabo pripovedne domišljije, s katero se vrnemo k travmi, ter spoštovanjem neizrekljivega zla te travme.

Je fikcijska pripoved o holokavstu, kot je denimo Kennealyjev zgodovinski roman o Oskarju Schindlerju, ki ga je kasneje Steven Spielberg predelal v film, sprejemljiva? V ostrem eseju Holokavst: nemogoča upodobitev (1994) je namreč Claude Lanzmann zapisal uničujočo kritiko Spielbergovega filma. Po njegovem je Schindlerjev seznam kriv potvarjanja zgodovinske resnice, kajti v tej fikcijski upodobitvi holokavsta vsakdo komunicira z vsakomer, celo judovske žrtve z nacističnimi preganjalci, v resnici pa je bila za Auschwitz značilna popolna odsotnost komunikacije.

Za Lanzmanna je Schindlerjev seznam kičasta melodrama. Njegov lastni dokumentarni film o holokavstu Shoah je film, v katerem »nihče ne sreča nikogar«, kar je zanj etično stališče. Lanzmann zavrača sleherno dramatizacijo. V nasprotju z njim pa judovski pisatelj Aharon Appelfeld trdi, da ne bi mogel nikoli artikulirati svojih mor iz taborišča smrti kako drugače kot skozi domišljijske dvojnike. Na koncu Kearney prizna, da sta potrebna oba načina pripovedi. Ključna funkcija vseh vrst pripovedi je, da jim uspe ustvariti sočutje in katarzo za prihodnje generacije.

Vloga »drugega«

V naslednjem poglavju se Kearney ukvarja s tem, kako se nacionalne skupnosti konstituirajo skozi zgodbe, ki jih pripovedujejo sebi in drugim. Tako Grki kot Rimljani so primeri »nacije kot pripovedi«, oboji so se opirali na mite o bogovih in junakih, kot so jih pripovedovali Heziod, Homer in Vergilij, biblični Izrael pa se je opiral na razo­dete pripovedi Geneze, Eksodusa in Knjige kraljev. Narodi so s frazo Benedicta Andersona »zamišljene skupnosti«.

Zanimivo je vprašanje, kakšno vlogo pri konstituiranju narodov ima »drugi«. Britance naj bi denimo po Lindi Colley združila v narodno pripoved šele konfrontacija z »drugim«. Toda še bolj natančno se avtor posveti Ameriki in njenim »drugim«, ki so jih predstavljali ­Indijanci in še bolj črnci. Upodobitev črnega in belega je jasno razvidna iz filma Rojstvo naroda D. W. Griffitha iz leta 1915. Tudi sodobni ameriški filmi so na veliko obsedeni s tujci, recimo Možje v črnem, Vojna zvezd in Osmi potnik (Alien).

V zadnjem poglavju se avtor vrne k Aristotelu in petim konceptom, ki so bistvo njegove Poetike: Mythos, Mimesis, Catharsis, Phronesis in Ethos. Te koncepte poskuša premisliti v luči sodobnih hermenevtičnih branj, pokazati hoče, da so še vedno relevantni.

Za konec omenimo, da Richard Kearney v knjigi večkrat poudari, da digitalna doba ni izbrisala potrebe po zgodbah, temveč je le odprla drugačne komunikacijske možnosti­ posredovanja zgodbe. Tehnologije lahko še tako preoblikujejo naše modele pripovedništva, vendar bodo ljudje vedno uživali, ko se bodo potopili v trans zgodbe, je povedal Kearney. Zgodbe torej ne bodo izumrle, lahko smo brez ­skrbi.