Zgodbi z zasukom

Nasvet za odraščanje v knjigah Maše Ogrizek: treba je trmasto in veselo po svoji poti naprej.

sre, 31.05.2017, 12:00

Nekdaj se je vedelo, kaj in ­kakšna je mladinska literatura.­ Igrala je na splošno sprejemljiv ideološki vzorec idilične neproblematičnosti. Potem je na veselje založnikov prišel val tako imenovane problemske literature, ki se je najraje pečala­ s prej tabuiziranimi temami. Novi knjigi Maše Ogrizek sta hibridni deli, jemljeta iz obeh svetov.

Krasna zgodba, ki jo je izdala založba Miš, in Gospa s klobukom, ki je izšla v zbirki Deteljica v programu Mladinske knjige (prvo je ilustriral Igor Šinkovec, drugo Tanja Komadina), kažeta avtorico, ki stavi na zgodbarsko nekonvencionalnost, v kateri bo kdo morda videl normalni modus otroškega oziroma mladinskega pripovedništva, kdo drug pa morda načenjanje problemskosti. Seveda je oboje pravzaprav odvečno predalčkanje, ki ne pove nič odločilnega o odličnosti obeh naslovov.

V Krasni zgodbi z dolgim podnaslovom Ampak zares krasna zgodba o kavi, krofih, doktorju Knjigci, Kodru Klobučniku in ostalih prebivalcih Krasnograda bralec spozna dvojčka iz družine Klobučnik, Klavdija z vzdevkom doktor Knjigca in Klementa z vzdevkom Koder. V pravljično lepem mestecu na prvi pogled ni pričakovati hujšega. Mama Klobučnik slovi po spretnosti izdelovanja najrazličnejših klobukov nenavadnih oblik, narejenih natančno po meri naročnika, nič manj mojstrski ni gospod Klobučnik, iznajdljivi kuhar, ki vedno ve, kaj ponuditi v veselje posameznega gosta.

Prav nobena motivacija ni potisnjena v ospredje, ko se zgodi, kar se zgodi: sinovoma je mama klobučarka napravila imenitna cilindra, prvi v njem nosi naokrog zvezek, črnilo in pero, drugi, Koder – mojster za gojenje, praženje in mletje kave – ročko s kavo in dvoje skodelic, ker se nikdar ne ve, kdaj človek sreča koga, s katerim je vredno pokramljati ob skodelici dobre kave.

Življenje gre naprej

V to idilo se zapiči nepričakovan dogodek: na poti v kavarnico Kodra piči na čelo komar, dan zatem ga začne tresti mrzlica, domači bedijo ob njem, mu brišejo potno čelo, dajejo piti slavni kutinov kompot, a bralca na dnu strani pričaka le še risba ptiča s klobukom v rokah in pod ilustracijo suho intoniran stavek: »Koder je čez nekaj tednov umrl.«

WTF, kaj hudiča, je nemara prva bralčeva reakcija na potek zgodbe, ki zavije mestece v lepljivo žalost in krivdo, v Krasnogradu pa tudi nič več ne diši po kavi ... dokler nekega jutra meščani ne ugotovijo, da poletna ploha rahlo diši po Kodrovi kavi in jih – tako se zdi nekaterim – z njo škropi ter povzroča »lahen, a nezmotljiv, vonj« po svoji kavi iznad oblakov sam Koder. Čas v mestecu lahko steče naprej, pot do novih simpatij je odprta, življenje, kot se reče s puhlico, gre naprej. Tudi tako je mogoče prebrati modrost te zgodbe.

Druga, obsežnejša, za potrpežljivejše bralce, Gospa s klobukom, postavi na oder robustno, manj običajno starejšo gospo, ki ugotovi, da se mora podati na potep, in se odpravi naokrog tako, da svojo papigo Aro Bello za začetek gladko pusti pred trgovino z malimi živalmi ... (no, pa se z njo tudi prav kmalu spet snide).

V tej zgodbi o gospe Ljudmili, upokojeni učiteljici šivanja, dami na kovčekmobilu, se nakopiči precej več dogodkov, ki pa tudi vsi (spreglejmo jih, da ne bo trpel suspenz) učinkujejo tako, da je idiličnost, če bi jo kdo že hotel opaziti, lepo in metodično sfižena, iz nje pa raje sije skromna modrost, da je biti malce in bolj drugačen, celo uporniški, vsekakor pa izviren, nekonvencionalen, povsem v redu, znosno, nemara edino mogoče – in da je tudi mladostniško iskanje vrednot in skakanje od dogodivščine do dogodivščine na tak rahlo frivolen, neobvezen, odprt način, a še zmeraj zavezujoč, mogoče edina prava metoda za odraščanje. Ali je to napačna ideologija, lahko presodi vsak sam.

Prijavi sovražni govor