Tiskane izdaje
Gorazd Kocijančič je o Zgodnjekrščanskih spisih (Celjska Mohorjeva družba, 2015) dejal, da so paleta besedil, ki so kot seizmogrami neskončno močnega potresa v zgodovini duha. Avtor izbora besedil Klaus Berger, nemški preučevalec Nove zaveze, pravi, da je zbral kanonične knjige pa tudi tiste, ki bi jih Cerkev lahko vključila v kanon, pa jih ni, je pa med njimi izbirala. Slovenska izdaja te knjige je projekt sodelavcev Inštituta za preučevanje krščanskega izročila.
S tem, ko »je vreča spet odprta«, po Bergerjevem mnenju ni postavljena pod vprašaj avtoriteta »kanona«. Rimska cerkev je s svojim izborom po njegovem pokazala »prav dober okus« in iz tega, kar je imela na vpogled, vsaj načeloma izbrala najstarejše in najbolj zaupanja vredne spise.
Poučeni smo še, da si besedila v knjigi sledijo kronološko in ne po kanoničnem vrstnem redu, čeprav tu nastane težava, saj menda ni mogoče z gotovostjo določiti nastanka niti enega samega zgodnjekrščanskega spisa. Nastajali naj bi približno do leta 200 po Kristusu.
Ko nagovorimo svojega očeta
Knjiga se začne z drugim Janezovim pismom, sledi mu tretje in nazaj prvo, ki ga ne pripisujejo Janezu Zebedejevemu sinu, avtorju Janezovega evangelija. Toda nekaj podobnega z ostalimi spisi lahko v njem zaznamo: govor o luči, tezo, da je Bog luč in da v njem ni nobene teme.
Resnica je lahko le ta, da če hodimo v občestvu z Njim, ne moremo hoditi v temi, če govorimo drugače, lažemo in ravnamo skladno z resnico. Z izginjanjem teme in prevladovanjem luči je povezana nova zapoved, ki ni ukinitev stare, temveč ukinitev sovraštva in zapoved ljubezni do sočloveka. Iz tega sledi logična izpeljava, ki se vleče kot rdeča nit: Kdor pravi, da je v luči, pa svojega brata sovraži, je v temi.
Ko pridemo do Vira izrekov, ki se ga označuje tudi s črko Q (Quelle), spoznamo, da v teoriji o svetih spisih obstaja tako imenovani skupni vir, vir izrekov, ki sta ga poleg Marka uporabljala še evangelista Matej in Luka. Zanj je značilna odsotnost poročil o čudežih in o Jezusovem otroštvu. Preiskovalci so našli podobnosti s Tomaževim evangelijem, Filipovim evangelijem in deloma Jakobovim pismom.
Pri nauku (Didahe) dvanajsterih apostolov se srečamo s skupkom navodil, katekizmom, priročnikom za ravnanja, vse skupaj pa je zelo poučno, kajti dotakne se življenja v načinu, iz kakršnega se preizprašujemo o njem. V čem je razlika? Razlika je med dvema obstoječima potema, med potjo življenja in potjo smrti. In ta razlika je velika, pravi nauk. Nadaljuje s hvalo nenasilni, blagohotni smeri: blagoslavljajte tiste, ki vas preklinjajo, molite za sovražnike, postite se za preganjalce, vzdržite se mesenih in telesnih poželenj. Tako se postaviš na pot življenja.
Kakšna pa je pot smrti? Smrt je zlobna in polna prekletstva, je v pregonu dobrih, v sovraštvu do resnice, v ljubezni do laži, kjer ni plačila za pravičnost, kjer ni krotkosti in stanovitnosti, kjer ni srca za reveža, kjer se ne trpi za tistega, ki trpi zatiranje ...
Tako je videti smrt in svetuje se, naj se ne družimo s hinavci, ki se postijo ljudem na očeh, prav tako naj se ne moli s hinavci, temveč takole: trikrat na dan vsebino molitve, ki jo poznamo kot Oče naš, kajti v njej je priznanje Boga, uvid v njegovo posvečenost, ponižna želja k približanju njegovemu kraljestvu, prošnja za delo in kruh, za odpustek od dolgov in pripravljenost isto storiti drugim, prošnja po odmiku od skušnjav in rešitvi od hudega.
Na oltarju sonca
Ko že govorimo o smrti, nam po četverčku znanih in kanoniziranih (Matej, Marko, Luka, Janez) pride prav tudi Tomažev evangelij, zbirka Jezusovih izrekov, ki se je ohranila v koptskem jeziku in bila najdena šele leta 1945 v Henoboskionu nasproti Nag Hammadija. Draž je v skrivnih besedah, pravi Nag Hammadi Corpus II,2, ki jih je izgovoril živi Jezus in zapisal Didim Juda Tomaž.
Rekel je tole: »Tisti, ki odkrije razlago teh besed, ne bo okusil smrti.« Potem je še rekel: »Tisti, ki išče, naj ne odneha iskati, dokler ne najde. Ko bo našel, bo vznemirjen, in ko bo vznemirjen, se bo čudil. In potem bo kraljeval nad Vsem.« Temu, tudi če bi hoteli, ne moremo dodati prav ničesar.
Zato se glede kraljevanja (povezanega z močjo) prestavimo v Petrov evangelij, ki postreže z zanimivim, od štirih evangelistov nekoliko različnim opisom Kristusove smrti na križu. »Bilo je popoldne in tema je prekrila celotno Judejo,« je zapisano. »Gospod je zakričal in rekel: »Moja moč! Moč, zapustila si me!« Ko je to rekel, je bil odrešen.« Kar opazimo, je, da ta evangelij povezuje odrešitev človeka z razpustitvijo lastne moči.
Če gremo v knjigi naprej k Prvemu Klementovemu pismu, vidimo, kako se izpeljuje naslednje dejanje smrti, to pa je vstajenje od mrtvih. Piše: »Poglejmo, ljubi, vstajenje, ki se zgodi ravno ob pravem času. Dan in noč nam kažeta vstajenje. Noč zaspi, dan vstaja. Dan odhaja, noč se bliža.« Od tu naprej gre prispodoba semena: »Sejalec gre in vrže v zemljo vse vrste semen, ki padejo v zemljo suha in gola ter se razkrojijo. Nato pa jih iz razkrojenosti oživi mogočnost Gospodove previdnosti: iz enega jih zraste več in obrodijo sad.«
Avtor razmišljanja v zaznavi »paradoksalnega znamenja« poveže z vzhodnimi kraji, »okrog Arabije«. Govori o ptici feniks in o tem, da je v vsakem rodu rojen le en sam feniks. Ko pride njegov čas, si iz kadila naredi krsto, gre vanjo in premine. Iz gnijočega mesa se rodi črv, se hrani z vlago umrle živali in dobi peruti. Ko postane močan, vzame krsto s kostmi svojega prednika, leti iz arabske dežele do Egipta, v mesto z imenom Heliopolis. Kosti postavi na oltar Sonca (Heliosa) in odhiti nazaj.
Podobnosti z egipčansko mitologijo so očitne. Potem v nadaljevanju misel pripelje do Kristusa in njegove zapovedi ljubezni. Neopisljiva je visokost, h kateri nas vodi ljubezen, saj nas ta tesno veže z Bogom. Tam je potrpežljivost in ni nadutosti, tam ni razkola in ne upiranja, je sloga in na ta način pride odpuščanje grehov. Iz tega pridejo številni blagri.
Kako pridejo besede resnice
Omembe vredna je Elhasejeva knjiga, kot piše, razodeta po nekem angelu. V petem fragmentu pravi, da je bil Kristus navaden človek, ki se prvič ni rodil iz device, temveč se je iz nje rodil že prej, in sicer večkrat. Živel je torej večkrat, zato ima za seboj mnoga rojstva in utelesitve ter prehaja iz telesa v telo. Tu zaznamo reinkarnacijske sledi pa tudi ekstrapolacijo odrešenjske zgodbe v življenjske zgodbe slehernikov.
Potem sledijo naturalistični vložki kot: obstajajo slabe zvezde, ki vodijo v zločin, zato se je treba paziti moči dni, ko vladajo te zvezde. Paziti se je treba tudi sobote. Moči vesolja so od Boga. Ne trdijo, da je Kristus en sam, ampak, da je bil neki višji Kristus, ki se je za nas večkrat utelesil in zdaj je v Jezusu. Pri tej knjigi se dobro vidi, zakaj ni prišla v izbor svetopisemskega kanona.
Hermov pastir, če gremo naprej, je najobsežnejši zgodnjekrščanski spis, njegova teologija je v poudarku na etiki. Izstopa etični imperativ v obliki zapovedi, ki gredo od vere v Boga, prek ljubezni do resnice, do samoobvladovanja, skratka smernic, ki vzpostavljajo človeka kot duhovni subjekt. Človek je poklican za delo pri gradnji, s pravilnim ravnanjem bo dozidal tudi stolp, gradniki so dobra dela in samo dobra dela. Hermov pastir je zelo markanten spis, vreden vse pozornosti, ne le bralne, temveč tudi premišljevalne.
Naslednji besedili, ki sta posebej opazni, sta Testimonium Veritatis (Pričevanje resnice) in Evangelium Veritatis (Evangelij resnice). Gre za takole duhovno sosledje pričevalca: govoril bom tistim, ki znajo poslušati, ne s telesnimi ušesi, temveč z ušesi srca. Tako pridejo besede resnice, ki je ni mogoče najti v polju poželenj, tudi ne v drži farizejev, ki se sklicujejo na postave, temveč v svetlobi, kateri pripada neomadeževanost; ne po strasteh, temveč v boju proti njim, iz česar pride spoznanje nepropadljivosti.
Za seboj je treba pustiti vse stvari sveta: najprej po spoznavanju samega sebe, potem v pogovoru z umom, ki je Oče Resnice nad nespočetimi Ajoni in devico, katera je spočela svetlobo. Evangelij resnice gre od radosti, ki prihaja od Očeta Resnice k milosti spoznanja z močjo (mogoče bi lahko zatrdili, da celo izgubljene) Besede, ki je sama po sebi odrešenik človeka in človeštva.
Tovrstni spisi se v knjigi nadaljujejo, vse do Jakobove lestve in naprej, toda branje naj bo prepuščeno pozornemu bralcu, ki naj se ne ustavi pri našem mimobežnem posnetku te resnično dobre knjige. Kdor je ne bo prebral in kdor se vanjo ne bo poglobil, bo v svoji izobrazbi in v svoji omiki pustil praznino.
