Pogosto je kratka misel udarnejša od traktata, skica od velike kompozicije, samospev od simfonije, novela od epopeje. To velja tudi za knjižico Izlet mrtvih deklet Anne Seghers, četudi ostaja skoraj neznana in v senci njenih znanih romanov, kot sta Tranzit in Mrtvi ostanejo mladi, in zlasti knjige Sedmi križ, ki je bila popularizirana tudi s holywoodskim filmskim projektom.
Ena osrednjih kvalitet te novele (Modrijan, prevod Aleš Učakar) je sinteza angažiranega in hkrati distanciranega pristopa. V reminiscencah šolskega izleta pred prvo svetovno vojno so sicer dovolj jasno predstavljeni nenavadni preobrati, ki so vsaki od takrat naivnih, odgovornih, resnih, lahkomiselnih, odločnih, plahih, razigranih ali vase zaprtih deklet kasneje namenili specifično usodo.
Vendar se zdi, da gre v veliki meri za avtoričino zboganost s človeškimi značaji in njihovo močjo oziroma predvsem šibkostjo pri reagiranju na velike življenjske izzive, ki so jih prinesli prva in druga svetovna vojna ter vzpon nacionalnega socializma.
Anna Seghers pri analizi seveda ni indiferentna, jasno potegne črto med prav in narobe, uporom in konformizmom, pasivnim sprejemanjem (ali zavračanjem) in gorečim občudovanjem zgodovinskih danosti in osebnosti, vendar se vzdrži eksplicitnih vrednostnih sodb ali celo pravičniških obračunov s protagonistkami.
Zelo blago okarakterizira tudi nemško mentaliteto. Pri »pekcu z nasukanimi brkci in okroglim trebuščkom« je ob vseh drugih kompleksnejših političnih in družbenih vzrokih navdušenja za vojno ta tudi v odporu do »skromne udobnosti delovnega vsakdana, zato so željno vpijali vojna poročila in hlepeli po tem, da bi končno lahko zamenjali pomokane in zaprašene delovne halje z uniformami«.
Trpek, a poetičen zapis
V delu, napisanem s perspektive njenega medvojnega izgnanstva v Mehiki, ni samo veliko časovnih preskokov, naključnih spominskih okruškov in na videz nepomembnih detajlov, temveč dobi novela s poudarjenimi opisi pokrajine in mentalnih stanj ter nekaj imaginarnimi elementi razsežnosti precej trpkega, pa vendarle poetičnega zapisa.
Izlet mrtvih deklet je pomemben tudi zato, ker je Anna Seghers v tem delu prvič – sicer bežno – opozorila tudi na problematiko preganjanja Judov. Nanjo so namreč vse življenje leteli očitki, da je skladno svojo komunistično anacionalnostjo oziroma nadnacionalostjo zanikala svoje judovsko poreklo. To v veliki meri drži, vključno z menjavo imena, celo ob kristalni noči, ko je bil uničen tudi lokal njenega očeta, se ni oglasila, vendar bi bila verjetno točnejša opredelitev nekaterih literarnih zgodovinarjev, da se judovstvu ni v celoti odrekla, vsekakor pa ga ni izpostavljala.
Spornih potez Anne Seghers je bilo v poznejših letih njenega bivanja v Nemški demokratični republiki še veliko, da je prejela (in tudi sprejela) Stalinovo nagrado leta 1952, pa je eden izmed njenih najmanjših »grehov«. Bolj vprašljiv je njen molk ob različnih montiranih procesih in povojnih sovjetskih vojaških intervencijah na Poljskem, Madžarskem in Češkoslovaškem, ki so zadušili demokratične aspiracije.
Nedvomno se utemeljeno postavlja vprašanje, ali niso ob njenem vztrajanju pri ekskluzivni ideološki oziroma utopični poziciji igrali določeno vlogo tudi privilegiji oblasti. Mednje sodijo uradni položaji, kot je predsednica Društva nemških pisateljev, relativna svoboda pri potovanjih in ne nazadnje manj normativizma in večja svoboda pri literarnem ustvarjanju, kot so jo imeli drugi vzhodnonemški pisatelji.
Kakorkoli že, Anna Seghers ostaja ena pomembnejših nemških pisateljic preteklega stoletja, ki jo odlikujejo stilistična perfekcija, imaginacija, logična in prepričljiva gradnja zgodbe, jasna in kompleksna predstavitev značajev in nravi ter tankočutnost pri njihovi interpretaciji. Vse to velja tudi za novelo Izlet mrtvih deklet.