»Živi smo, ker smo krhki. Ranljivi smo, ker živimo«

V knjigi Gola Indija, dnevnik potepuha francoski pisatelj Alexandre Bergamini razmišlja o bivanju, potepanju po svetu, ljubezni, bolezni, izgubah, smrti.

Wed, 11.01.2017, 09:00
»Slovenija je kot Trnuljčica. Drema na udobni mehki postelji in čaka, da se prebudi.«

Vonjati Indijo, a te vonjave­ niso nujno prijetne, ne, sploh ne diši, vsaj ne diši lepo. »Vonj je vdrl kot strup,« začne francoski pisatelj Alexandre Bergamini­ svoj dnevnik potepuha Gola Indija in popelje bralca na pretresljivo potovanje po Indiji in hkrati v svoj notranji svet.


Indija je prostrana in pisana, vsega je videti v njej, lepega in grdega, čistega in umazanega, zelo je fizična. V njej se stikajo pekel in nebesa, tako kot ima vsak človek v sebi veliko nebeškega in nemara nič manj peklenskega. Neredki poskušajo obvladati raj in pekel s pisanjem, tudi za Alexandra Bergaminijia je pisanje potreba, nuja, tisto, kar ga dela živega in mu omogoča, da je povezan s svetom in z drugimi.

Knjigo Gola Indija, dnevnik potepuha sta v slovenščino prevedla Igor M. Ravnik in Andraž Ravnik, lani jo je izdala založba eBesede.si.

Kdo ste?

Vedno je zapleteno vedeti, kdo smo, še težje pa je to poskusiti povedati ali razložiti drugim. Tisto, kar smo, je najpogosteje potuhnjeno in skrito v nas. Knjige, pripovedovanja tistih, ki me poznajo ali me ne poznajo, fotografije ne zadoščajo, niti knjige z avtobiografskimi elementi. Naj poenostavim: sem pisatelj in pesnik, trenutno živim v Franciji, a lahko bi živel tudi drugje. Nisem študiral, dvanajst let sem se ukvarjal z gledališčem kot igralec in režiser, dokler nisem začel resneje pisati; najprej za gledališče. Potem sem pisal poezijo, kratke zgodbe, potopise in dokumentirane zgodovinske pripovedi o aidsu in tistih, ki so preživeli holokavst. Nekaj divjih vrtnic bo letos izšlo pri založbi Modrijan. Živim daleč stran od drugih in v središču sveta. Francoščina, v kateri pišem, je moja omejitev in prisila. Imam srečo, da moje knjige tudi prevajajo. Vse to me določa samo delno, še drugače bi rekel, da sem kot sel, človeški dih, bitje, ki drugim šepeta na uho, ranljiv in pošten človek, zaljubljenec, živo bitje, ki ima rado življenje v vsej ­zapletenosti.

Zakaj Indija? Tudi zaradi Pasolinijevega Vonja po Indiji [L'odore dell'India]?

Indija so bile moje najstniške sanje. Še dobro, da sem se podal na potovanje pri štiridesetih. Kot najstnik bi se izgubil. Kultura je bila tisto, s čimer sem kar dvajset let negoval intimno vez z Indijo, preden sem se res odpravil tja: z dokumentarnimi filmi Louisa Malla, s filmi Satyajita Raya, s Tagorejevo poezijo in knjigami Pasolinija in Moravie: z Vonjem po Indiji in O Indiji [Un' idea dell' India].

Indija je tako prostrana, skrivnostna, tuja in hkrati intimno blizu, da sem intuitivno vedel, da je ta dežela že v meni. V Indiji so združeni pekel in nebesa. In pekel in nebesa so v nas, kajne? Nezavedno sem si brez dvoma želel, da bi se lahko spopadel s tem peklom in nebesi v sebi. Nisem bil razočaran. Indija je pravo potovanje, geografsko in notranje.

In Evropa? Kakšno mesto v vašem vagabundskem življenju zavzemata Francija in Evropa?

Leta sem se potepal po Franciji in veliko po Evropi. Nisem 'potoval' kot vsi drugi, ampak sem se klatil brez ficka. Nisem avanturist ne raziskovalec, niti človek, ki se dolgočasi in potuje, da bi pobegnil pred dolgčasom. Klatež sem, potepuh. Še na začetku 20. stoletja so v Franciji zapirali vagabunde; imeli so jih za nevarne, saj da jih ni mogoče nadzirati. Moj odnos do Francije je paradoksalen, gotovo gre za sovraštvo in ljubezen, kot pri ­Rimbaudu.

Nič bolj se ne čutim Francoza kot Indijca, nič bolj Italijana kot Japonca. At home, doma, se počutim, kadar se me dotakne kakšna knjiga ali poezija, pretrese me in mi odpre neznani svet, novo okolje, v katerem diham drugače. Francoski jezik uporabljam, da v njem pišem in me razumejo, 'z jezikom naroda' vzdržujem zapleten odnos: uničujem ga in ga kot svobodni pesnik poskušam prikrojiti po svoje – da bi ustvarjal svoj lastni posebni jezik. Pogosto si rečem, kako bi bilo dobro, če bi pisal tudi v španščini, italijanščini in angleščini, a nimam časa napisati vsega, kar bi si želel. Literatura, ki je danes v središču mojega življenja, mi vzame veliko časa.

Naj odgovorim še bolj intimno in bolj prav: po smrti starejšega brata sem dolgo blodil naokoli; in prav zaradi tega potepanja sem odkril svet in druge. Vse se je začelo z njegovo smrtjo, moje življenje se je v resnici začelo z njegovo izgubo. Star sem bil dvanajst let. V Indiji sem odkril najstnike, ki so me spominjali na pokojnega brata.

Tudi v Goli Indiji omenjate smrt starejšega brata. Kaj se je zgodilo? Koliko bolečina vpliva na ustvarjalnost? Kdaj in zakaj ste začeli pisati?

Starejši brat je pri osemnajstih naredil samomor. Bil sem zraven, ko je umrl. Leta brez njega so bila strašna. Sledila so težka leta, ko sem poskušal razumeti in sem se trudil živeti in preživeti z bolečino njegove smrti in njegove odsotnosti. Vse to je bilo temeljno, da sem postal, kdor sem. Dolgo sem hodil kot on, kot on sem treniral judo, igral kitaro, se ukvarjal z gledališčem. Potem sem blodil po svetu, da bi našel delčke njega, kakor da se je s smrtjo razpršil po svetu. Tega ne znam povedati drugače.

Med potovanji sem popolnoma pozabil nase in poskušal najti njega ... Notranje in intimno sem se izgubil. In ko sem se tudi resnično izgubil, sem se deloma spet našel, povezal sem se z bistvenim. Od leta 1997 sem seropozitiven, okužil sem se med vračanjem z dolgega potovanja s tovorno ladjo. To je bil zame nov šok in novo rojstvo. Ali bi umrl ali spet preživel.

Takrat sem začel resneje pisati. Dve leti prej mi je neki režiser naročil dve gledališki igri. Vrnil sem se k pisanju, saj nisem več zmogel govoriti, dihati, živeti. Sam in v tišini sem ponovno zadihal, povrnil se mi je glas. Pisanje mi je pomagalo, da sem se spet postavil na svoje mesto.

Trikrat sem se rodil: leta 1968, leta 1980 ob bratovi smrti in leta 1997, ko so mi povedali, da sem seropozitiven. Življenje se zdi kot zaporedje smrti in rojstev. Pisati pomeni povezati se s seboj, kot najstnik sem imel močno slutnjo tega, kar sem bil, in predvsem nisem hotel postati pisatelj ... Zdaj vidim, kam me je popeljala usoda.

Že osemnajst let pišem, reven sem in svoboden, pišem, kar hočem. Izdal sem sedem knjig. Pišem veliko, a objavljam malo. Rad imam književnost, če je življenjska. Če zmorem z njo rešiti sebe. In Gola Indija je del tega notranjega potovanja.

Kakšna ustvarjalna sila je ljubezen?

Ustvarjalna sila ljubezni je enako pomembna kot ustvarjalna sila izgube. Želimo ljubiti življenje in kljubujemo smrti. Strastno si želimo ljubezni in se soočamo z izgubami. Če se bomo hoteli obvarovati pred smrtjo in izgubo, pred življenjem in ljubeznijo, nam ne bo ostalo nič. Absolutno nič! Te sile si niso nasprotne, ampak se dopolnjujejo. Od njih je odvisno naše preživetje, iz njih črpamo moč za življenje. Živi smo, ker smo krhki; ranljivi smo, ker živimo. Pisati je zame potreba, ki me dela živega in mi omogoča, da sem del sveta, da sem povezan z njim in z drugimi.

Kako ste povezani s Slovenijo?

V Slovenijo sem prišel leta 2014, da bi predaval o knjigi Prekleta kri [Sang damné, založba Seuil, 2011], v kateri pripovedujem o bolezni in aidsu v Franciji. Takrat sem srečal Igorja Ravnika, ki se je ponudil, da bi prevedel mojo Nue India. Knjigo Gola Indija, potepuhov dnevnik, ki je izšla v Sloveniji septembra lani, smo predstavili v Trubarjevi hiši literature v Ljubljani. Bil sem tudi gost festivala Vilenica. Nekaj divjih vrtnic [Quelques roses sauvages, založba Arléa, 2015] naj bi, kot rečeno, v slovenščino prevedli letos in izdali pri založbi Modrijan. To je knjiga o spominu in vprašanju dolžnosti spomina, ki bi morala zanimati tudi Slovence, da bi prevprašali svojo preteklost. Moje vezi s Slovenijo, z lipicanci, ki so tako čudoviti, in z naravo, ki je tako lepa, so prijateljske, hkrati pa se mi zdi, da je to dežela, ki drema na udobni mehki postelji. Kot Trnuljčica čaka, da se prebudi.

Prijavi sovražni govor