Tiskane izdaje
Leta 1977 rojena Sofi Oksanen je hči finskega očeta in estonske matere, inženirke, ki je v času sovjetskega obdobja odraščala v Estoniji ter leta 1970 emigrirala na Finsko.
Nič nenavadnega potemtakem, da se Sofi Oksanen v kar treh od dosedanjih petih romanov, ki jih je napisala, ozira v družbeno kompleksno obdobje estonske zgodovine, ki sta jo brutalno krojili sovjetska in nacistična okupacija.
Zaslovela je že s prvencem Stalinove krave (2003), v katerem je prek generacijsko različnih protagonistk izpisala fresko estonskega 20. stoletja. Odlomek iz tega romana je v slovenskem prevodu izšel leta 2009 v reviji Literatura. Sledil je roman Baby Jane (2005), ljubezenska drama o lezbičnem dekletu, ki se spopada z močno anksioznostjo.
Roman ni brez avtobiografskih potez. Sofi Oksanen je namreč znana angažirana zagovornica enakopravnosti spolov in aktivistka za pravice istospolno usmerjenih, poleg tega se je tudi sama spopadala z motnjo hranjenja.
Prvo pero generacije
Leta 2007 so na odru finskega nacionalnega gledališča uprizorili njeno prvo dramo Očiščenje, iz nje je leto pozneje nastal istoimenski roman, ki je prinesel pisateljici mednarodno slavo, prevod v več kot štirideset jezikov (v slovenščino ga je leta 2011 prevedla Bibi Ovaska Presetnik) ter številne domače in tuje nagrade. Avtorica je z njim postala prvo pisateljsko ime svoje generacije. Samo na Finskem so prodali kar dvesto tisoč izvodov knjige, kot ena najmlajših pa se je spogledovala celo z Nobelovo nagrado.
Očiščenje je ostra drama, postavljena v Estonijo, v leto 1940 med sovjetsko okupacijo ter v devetdeseta leta preteklega stoletja. Prek polifonije glasov je pisateljica spisala s suspenzom nabito pripoved o ostareli Estonki, obremenjeni z zločini v sovjetskem obdobju in mlajšim dekletom, ki se zateče k njej, potem ko ji uspe pobegniti prodajalcem z belim blagom.
Sledimo kompleksni drami, nabiti s konflikti, rivalstvom in strastmi, v seštevku pod črto pa gre predvsem za vivisekcijo cene preživetja znotraj represivnega in razčlovečenega družbenega sistema. Po romanu je leta 2012 v režiji Finca Anttija Jokinena nastal tudi film.
Z Očiščenjem si je Sofi Oksanen utrdila sloves pisateljice, ki pogumno dekonstruira uradno zgodovino, odkrito govori o ruskem kolonializmu, je mojstrica natančne psihologizacije svojih likov, predvsem pa ves čas postavlja v ospredje pisanja kompleksne ženske like in prek njih tematizira izkušnjo izgube osebne in družbene svobode.
In ne le to, prav njeni romani so postavili na svetovni literarni zemljevid tragično zgodovino male in malo znane baltske obmorske države v severovzhodni Evropi. Vse to velja tudi za njen predzadnji roman Ko golobice izginejo (2012), ki je v prevodu Julije Potrč nedavno izšel pri založbi Beletrina.
Zgodovinska dejstva
Po padcu carske Rusije in oktobrski revoluciji je Estonija, v zgodovini ves čas v primežu tujih oblastnikov, februarja leta 1918, ko se je v vojni za neodvisnost dobro leto bojevala proti boljševikom, prvič postala samostojna država. A le za dvaindvajset let, do junija 1940, ko jo je v skladu s sporazumom Ribbentrop-Molotov okupirala sovjetska vojska.
Posledice so bile več kot deset tisoč brez sojenja v Sibirijo deportiranih posameznikov, nacionalizacija zemlje, močna družbena represija pa tudi številni, ki so se pred njo zatekli v gozdove – iz njih je nastalo odporniško gibanje. Že po slabem letu dni in nemškem napadu na Sovjetsko zvezo je Estonijo okupirala Nemčija. Večina prebivalstva se je razveselila prihoda nacistične vojske, saj jo je imela za zaveznico proti Sovjetom, prepričani so bili tudi, da jim bodo Nemci omogočili ponovno samostojnost.
Prvotni evforiji je kmalu sledila streznitev, da se to ne bo zgodilo, kljub temu in kljub številnim deportacijam Estoncev in estonskih Judov v koncentracijska taborišča pa se je leta 1944, ko so se Estoniji ponovno približevali Sovjeti, veliko prebivalstva pridružilo nemški vojski, da bi ustavili Rdečo armado. V estonskem primeru ima torej pojem kolaboracije gotovo specifično vsebino, odločitve, pred katere so bili postavljeni kot narod ob obeh sovjetskih in nacistični okupaciji, pa tako rekoč nevzdržne.
Nemška zasedba je trajala do septembra 1944, ko je Estonija kratkih pet dni uživala samostojnost, nato se je začelo drugo obdobje sovjetske okupacije, med katerim je pobegnilo iz države več deset tisoč ljudi, dvajset tisoč je bilo izgnanih v Sibirijo, v Estonijo se je naselilo dvesto štirideset tisoč Rusov, kmetijske površine so bile kolektivizirane, sledila je prisilna industrializacija itn. V državi, ki je razglasila ponovno neodvisnost avgusta 1991, danes živi milijon in tristo tisoč prebivalcev, od tega devetsto tisoč Estoncev, ostali so večinoma Rusi.
Polifonija usod
Golobice iz naslova romana se nanašajo na obdobje nacistične okupacije Estonije, ko naj bi Nemci v Talinu polovili in pojedli vse golobe. Čeprav je dogajanje romana časovno razpeto od prve sovjetske okupacije, prek nemške zasedbe in ponovne sovjetske zasedbe, do šestdesetih let 20. stoletja, se fokus romana obrača predvsem na čas »izginotja golobic«, torej čas, ko izbruhnejo vse posledice brutalne vojne in represivnega sistema, ki pustošijo po življenjih preživelih.
Sofi Oksanen z zanjo značilnim mnogoglasjem in kratkimi, stvarnimi stavki gradi pripoved prek treh protagonistov – bratrancev Edgarja in Rolanda ter Edgarjeve žene Juudit. Bratranca srečamo v letu prve sovjetske okupacije, ko se, izurjena pri finskih zaveznikih, pripravljata na spopad s sovjetsko vojsko, po nemški okupaciji pa se ideološko in politično drugače motivirana razideta.
Medtem ko Roland, čigar cilj je samostojna Estonija, ostane upornik, zdaj proti Nemcem, po vojni pa zopet proti Sovjetom, se Edgar oportunistično udinja zasedbenim oblastem, po koncu vojne pa se mu uspe preleviti v žrtev nacističnih zločinov, kar ga pripelje na mesto ovaduha, ki mu je zaupano pisanje knjige o nemških zločinih.
Drugače je z osamljeno Juudit, ki ambivalentno pričaka nemško zasedbo Talina. Čustveno ranjena zaradi moževe spolne hladnosti se kmalu zaljubi v pomembnega poveljnika nemške vojske, ki ji vrača ljubezen, sredi vojne pa tudi omogoča lagodno življenje. Če bi antagonističnima likoma Edgarja in Rolanda lahko poočitali kanček plakativnosti, je Juudit psihološko izjemno večplastno oblikovan lik, ki vzbuja pri bralcu tako odpor kot veliko naklonjenost.
Njena motivacija, ko se zapleta v razmerja, z Edgarjem, nemškim poveljnikom ali Rolandom, ni ne ideološka ne politična, še najmanj je pragmatična, ampak je izrazito emocionalna. Morda je tudi zato od vseh treh edina, ki jo življenje, stisnjeno v kolesje usodnih zgodovinskih dogodkov, porazi na celi črti.
Pisateljica sestavlja zgodbo, ki je obenem zgodovinski, vojni, ljubezenski, psihološki in kriminalni roman, z nenehnim menjavanjem časovne perspektive. Vzporedno menjava tudi osredotočenost na posamezne protagoniste in pripovedne kode.
Tako učinkovito angažira bralčevo pozornost, saj gosti roman s počasnim sestavljanjem koščkov, dokler se v presenetljivem suspenzu pred njim ne razprostre freska nenehno spreminjajoče se estonske družbene stvarnosti velikega dela 20. stoletja. Stvarnosti, ki so jo zaznamovali veliki zgodovinski dogodki – nekateri skupni mnogim sopotnikom brutalnega 20. stoletja, drugi spet izrazito specifični in lokalno omejeni.
Obe ravni se v marsičem dotikata tudi slovenskega polpreteklega družbenega in političnega kolorita in med branjem se bralcu velikokrat zdi, da srečuje zelo znane zgodbe. Ko golobice izginejo je namreč pripoved, ki pokaže kruto abstraktnost in brezosebnost zgodovine, ne meneče se za usode posameznikov, in obenem pripoved o konkretnih življenjih, postavljenih pred izjemne odločitve. Odločitve, ki jih zna varno zavetje prihodnosti tako vehementno soditi za nazaj. Golobice so, skratka, kot temu radi rečemo, izrazito humanistična literatura, ki ne obsoja, ampak skuša razumeti.
Feministična srhljivka
Predlanskim je Sofi Oksanen izdala za zdaj svoj zadnji roman Norma, s katerim se je, podobno kot z Baby Jane, odmaknila od literarne refleksije estonske zgodovine. Kritiki ga označujejo za žanrski hibrid oziroma družbenokritično feministično srhljivko.
V zgodbi o Normi Ross, imenskem križancu dveh žensk ikoničnih las – Norme Jeane (Marilyn Monroe) in Diane Ross –, ki skuša odkriti, kdo je umoril njeno mamo, se avtorica osredotoči na kulturno zgodovino ženskih las, povezano seveda z zgodovino seksualnosti, zatiranja in ženske emancipacije.
Pisateljica prihaja v Ljubljano, v začetku marca bo gostja festivala Literature sveta – Fabula 2017.
