Tiskane izdaje
»Mar ne vedo, da je novinarka,« se je lani čudil ameriški novinar Philip Gourevitch, ko je na stavnicah videl, da je beloruska novinarka Svetlana Aleksijevič na visokem tretjem mestu med kandidati za Nobelovo nagrado za literaturo. Svoje začudenje je izrazil v prispevku v reviji New Yorker z naslovom Neleposlovje si zasluži Nobelovo. Letos je z zadovoljstvom lahko zapisal: Neleposlovje je dobilo Nobelovo.
Philip Gourevitch ni kdorkoli. Je eden tistih literarnih novinarjev, ki imajo srečo, da ga pozna tudi širši krog bralcev. V njegovi knjigi We Wish to Inform You That Tomorrow We Will be Killed With Our Families: Stories from Rwanda je bil namreč objavljen intervju s Paulom Rusesabagino, ki je kasneje postal glavni junak filma Hotel Rwanda.
Svetlana Aleksijevič te sreče nima, zato ni nič nenavadnega, da je razglasitev beloruske novinarke za Nobelovo nagrajenko za literaturo pretresla tiste nepoznavalce, ki so potem svoje neznanje hiteli prikrivati z zapisi, češ da gre za politično kuhinjo. (Mimogrede: ob nekem drugem dogodku, ki je pretresel ves svet, je nastalo delo literarnega novinarja Johna Reeda Ten Days That Shook the World.
»Zapisi o vojni na Balkanu tega do kraja angažiranega pisca izjemno prožnega duha so zbrani v knjigi War in Eastern Europe: Travels Through the Balkans. Delo žal ni prevedeno v slovenščino, čeprav je Reedov pogled na Balkan kot 'pogled drugega' za slovenski prostor zelo dragocen,« je ob stoletnici začetka prve svetovne vojne za Sobotno prilogo dejala zgodovinarka dr. Mateja Ratej.)
A tisti, ki Svetlano Aleksijevič poznajo, tisti, ki so njene knjige prebrali, so prepričani, da je nagrada šla v prave roke, kot pravi Claire Armitstead, urednica za literaturo v Guardianu in Observerju. Oziroma z besedami Philipa Gourevitcha v New Yorkerju: »Še dobro, da se komisija tako zelo ni strinjala s Svetlano Aleksijevič, da so ji podelili nagrado.«
Kajti Svetlana Aleksijevič je že pred leti dejala, kako umetnost marsičesa ni uspela razumeti, in da se je literatura umaknila pred resničnostjo. V Černobilski molitvi je zapisala: »Zaobjeti si prizadevam življenje duše. Življenje navadnega dne navadnih ljudi. Tu je namreč vse neobičajno. /.../ Kolikokrat je umetnost že ponavljala apokalipso, eksperimentirala z najrazličnejšimi tehnikami konca sveta, toda danes nam je popolnoma jasno, da je življenje še veliko bolj fantastično.«
Svetlana Aleksijevič nastavlja zrcala vsem političnim tiranom; pa tudi vsem tistim, ki jim je tako malo mar za svoj narod in ves svet, da mirno lažejo in prikrivajo; in seveda vsem moškim, ki se vojskujejo, a pri tem ne razmišljajo o visoki ceni njihovega igračkanja v peskovniku za odrasle.
Tisti, ki jo poznajo, vedo tudi, da je svoja novinarska besedila odela v literarno formo in objavila v knjigi. Zato so odveč umetelni poskusi opisa njenega ustvarjanja – denimo, da je to posebna literarna forma pisanja, in sicer kompozicija, ki jo sestavlja na podlagi pogovorov z ljudmi. Svetlana Aleksijevč je novinarka. In novinarji pišejo, kar so slišali in spoznali v pogovorih z ljudmi. Tega, kar izvedo, ne komentirajo, tako kot ona ne komentira, ki zgolj pripoveduje. Ljudem daje glas, ki ga brez nje ne bi imeli.
Literarno novinarstvo
Literarno novinarstvo ima dolgo tradicijo, razširjeno je po vsem svetu in ima več imen. Pravijo mu tudi poglobljena ali umetniška reportaža, nekoč so mu rekli novi žurnalizem. Bralci morda ne vedo, kako se imenuje, kar držijo v rokah, vedo pa, so besedila veliko bolj všečna, globoka, presunljiva in berljiva od običajnih novinarskih prispevkov, v katerih mrgoli citatov in suhoparnih dejstev.
Kajti čar literarnega novinarstva, žanra, ki živi na presečišču literature in novinarstva in ki ga enakovredno poučujejo na oddelkih za literaturo in novinarstvo, je, da si iz literature izposoja formo, strukturo in tehnike izvrstnega leposlovja, iz novinarstva pa metodo dela. To je novinarstvo, ki se bere kot roman. V njem ni izjav, ampak dialogi; ni virov, ampak so pripovedni liki; ni informacij, ki bi si sledile od najbolj do najmanj pomembne, ampak naracija z dramskim zapletom, ki se bralcu razkriva skozi zaporedje prizorov.
Svetlana Aleksijevič je literarna novinarka že tako dolgo, da sta jo ameriška profesorja Kevin Kerrane in Ben Yagoda že leta 1997 umestila v zgodovinsko antologijo literarnega novinarstva. V tistem času je bil kot literarni novinar iz Evrope po svetu znan in cenjen predvsem Ryszard Kapuscinski; precej manj znan, četudi je navdihnil številne evropske pisce, pa nemški novinar Egor Erwin Kisch. V Rusiji oziroma Sovjetski zvezi je bila tradicija literarne reportaže oziroma literarnega novinarstva tako močna, da ni navdihnila le Svetlane Aleksijevič, ampak tudi slovenske pisce, zbrane okoli revije Tovariš, raziskovalno pa se je vanjo poglobil profesor John C. Hartsock.
V naslednjih letih so se pojavile številne nove antologije in znanstvene monografije, v katerih so uredniki poskušali ujeti ta izmuzljivi žanr. Leta 2005, ko je bila Svetlana Aleksijevič imenovana v žirijo za podelitev priznanja za umetniško reportažo Lettre Ulyses Award for the Art of Reportage, se je v Parizu ustanovilo združenje International Association for Literay Journalism Studies, ki je tedaj začelo izdajati tudi znanstveno revijo za literarno novinarstvo Literary Journalism Studies. Šest let kasneje je izšla prva globalna znanstvena monografija Literary Journalism Across the Globe, v kateri so profesorji iz vsega sveta dokazali, da ima literarno novinarstvo pravzaprav tradicijo po vsem svetu, in podrobno predstavili nizozemske, portugalske, španske, brazilske, kitajske, finske, novozelandske in slovenske literarne novinarje.
Žlahtna besedila lahko nastanejo že v enem dnevu, a so ponavadi ustrezno kratka (med najbolj znanimi je prispevek Jimmyja Breslina It's an Honor, v katerem je pogreb Johna F. Kennedyja predstavil skozi pripoved o grobarju Cliftonu Pollardu), lahko pa nastajajo več let, tako kot dela Svetlane Aleksijevič. Najpogosteje jih objavljajo v revijah ali knjigah, precej manj pa v časopisih. Svoje mesto imajo tudi na spletu, kjer lahko avtorji pisano besedo dopolnjujejo z videoposnetki, fotogalerijami in interaktivnimi povezavami. V serijo prispevkov Thirteen (Trinajst) o življenju skupine najstnikov so umestili posnetek koncerta priljubljene šolske skupine Pink Dinos.
Tudi Pulitzerjeve nagrade za reportažo praviloma dobivajo literarnonovinarska besedila, ki, obogatena z multimedijskimi elementi, kot je bila na primer zgodba New York Timesa o snežnem plazu The Snow Fall, nato prejemajo še druga priznanja.
Bralci imajo radi dobre zgodbe in zanje bo v medijih, naj bodo to knjige, revije, časopisi ali splet, vedno prostor. Drugo vprašanje pa je, ali so jih bralci v poplavi informacij pripravljeni tudi plačati. Literarno novinarstvo in dobro novinarstvo na sploh imata zato s podelitvijo uglednega priznanja novinarki Svetlani Aleksijevič edinstveno priložnost, da svetu pokažeta, kako pomembna je vloga novinarstva, ki s tem, ko zapisuje preteklost in sedanjost, v resnici zapisuje prihodnost, kot je v Černobilski molitvi napisala Svetlana Aleksijevič.
Dati glas tistim, ki ga nimajo
Naloga literarnega novinarstva je dati glas tistim, ki ga nimajo, in Svetlana Aleksijevič je postala glasnica vseh tistih, ki jih niso hoteli slišati, ko je beležila, kaj so mislili in razumeli, in česa so se spominjali. »Svetlana Aleksijevič je novinarka. Njene knjige, ki so stkane iz stotine intervjujev, so hibrid reportaže in oralne zgodovine s kakovostjo dokumentarnega filma na papirju. Toda Svetlana Aleksijevič je vse prej kot preprosta zapisovalka in prepisovalka najdenih glasov. Ima svoj pisateljski glas, ki z veliko avtoriteto in stilom vznikne iz orkestra, ki ga sestavi, ko oblikuje svojo preiskavo sovjetskega in post-sovjetskega življenja in smrti v epsko-dramske kroniko, ki je tako univerzalna, kot so univerzalne grške tragedije.
Prav zato, ker zaradi njenega dela postaja ločnica med umetnostjo in stvarnostjo, ki jo popisuje, nesmiselna, je postala prva novinarka, ki je dobila nagrado za literaturo,« je minuli četrtek, leto dni po članku, v katerem se je čudil stanju na stavnicah, v New Yorkerju zapisal Philip Gourevitch. »S tem ko slavimo dejstvo, da je svoje priznanje končno dobila reportaža, ki bi že davno morala biti priznana kot literarna oblika, enakovredna fikciji, poeziji in dramatiki, pa nikakor ne omalovažujemo posebnih vplivov in moči teh oblik pisanja.«
Ameriški filozof Will Durant, avtor zbirke enajstih knjig o zgodovini zahodne civilizacije, je dejal: »Civilizacije je potok z bregovi. V potoku je včasih kri ljudi, ki pobijajo, kradejo, vpijejo ali počno druge stvari, o katerih poročajo zgodovinarji, medtem pa na bregovih ljudje neopazno gradijo domove, se ljubijo, vzgajajo otroke, pojejo, pišejo pesmi in rezbarijo. Zgodba civilizacije je zgodba o tem, kar se dogaja na bregovih.« In to zgodbo pripovedujejo literarni novinarji, ki človeški vsakdanjik vpenjajo v širši kontekst izrednih dogodkov. Če bi Svetlana Aleksijevič živela v devetnajstem stoletju, bi bila pisateljica. Danes fikcija ne zadošča več.
