Življenje kot razlit kozarec mleka

Avtobiografska pripoved ameriške pesnice Eileen Myles z naslovom Inferno.

pon, 21.03.2016, 16:30

Prvo poglavje se začne s profesorico angleščine, ki ima čudovite prsi in zadnjico. Učencem pove, da Dante ni mogel govoriti o svojem času drugače kot s pesmijo in da je njegov Pekel močno zakodirana pesnitev.

Potem od učencev zahteva, naj vsak napiše svoj Pekel. »Še nikoli se nisem učila od ženske­ s telesom. Nekaj počasnega, grozljivega in tlečega se je dogajalo v meni,« pravi Eileen Myles v avtobiografskem romanu Inferno (Škuc, prevod Suzana Tratnik).

Ta dogodek je za prvoosebno pripovedovalko, vsaj tako se zdi, iniciacija tako v literaturo kot lezbištvo, ki sta bistveno zaznamovala njeno življenje, opisano v Infernu (s podnaslovom Roman pesnice).

Kaj vemo o Eileen Myles? Je ameriška pesnica, rojena leta 1949, ki je do zdaj objavila osemnajst avtorskih del, označujejo pa jo za »rokovsko zvezdo moderne poezije« in »kultno figuro generacije postpankerskih ženskih pisateljic in performerk«.

»Kakor razlit kozarec mleka, to je moje življenje,« – pravi Eileen Myles. Taka kot razlit kozarec mleka je tudi njena pripoved – raztresena, frenetična, nestrnjena, brez linearnega časa in epskega zamaha. V ozadju malce slutimo poezijo, pesniški prosti slog, čeprav je avtorica kljub temu trdno odločena, da bo napisala roman. V njem nastopa veliko ljudi, nenehno vstopajo novi liki, a večinoma igrajo stranske vloge.

Prav tako je z dogodki, vrstijo se brez prave logike, bolj kot ne v obliki toka zavesti, asociativno, naplavlja jih iz različnih časovnih obdobij in kontekstov. Tekst se ves čas upira ukalupljenju, drsi nekam po svoje, zunaj ustaljenih form, deluje rahlo nedodelano in nerežirano, a s tem pridobiva originalnost in avtentičnost. To je res poseben pogled, posebna perspektiva življenja, neprimerljiva s čimerkoli.

Sedemdeseta in osemdeseta v New Yorku

Dogajanje je razpeto čez dvajset let, čez atraktiven čas mitskih sedemdesetih in osemdesetih v New Yorku, ko Eileen Myles živi na umetniški sceni z veliko prepoznavnimi imeni in kraji.

V New York se je preselila stara 24 let, da bi postala pesnica, zapustila je rodni Boston, kjer so vsi živeli katoliško življenje (»Nune so ogradile svet s prištevnostjo in bogom.«). Njeni začetki v New Yorku so skromni, nima niti za hrano, tako da se prebija kot natakarica. Ampak okrog nje vre. Bolj ko vstopa na sceno, bolj postaja zanimivo.

V New Yorku jo prevzame nekakšna življenjska sla, beremo v knjigi. New York je bil tedaj povsem klubski, kar Eileen Myles opiše takole: »Na milijone majhnih čarovniških zborovanj.« Najpomembnejše je seveda dogajanje okrog pesniškega projekta sv. Marka, kateremu pesnica pripada. Toda od poezije pogosto skače tudi k drugim temam.

Drugi del romana sovpada z Dantejevim Purgatorijem, napisan pa je kot del prijave za Ferdinand Foundation. Tu mlada pripovedovalka pravi, da medtem ko postaja pesnica, postane tudi človek. Tu je recimo govor o pesniških turnejah in branjih. Eileen Myles citira Joeja Brainarda, ki je na smrtni postelji rekel: »Umiranje ima eno dobro stran. Ni ti več treba hoditi na pesniška branja.«

Tretji del knjige ima skladno z Dantejem seveda naslov Nebesa. Tudi tu se stvari zavrtijo v znanem klobčiču preteklosti in sedanjosti, literature in lezbištva. Odkritosrčno popisovanje spolnega samoodkrivanja doseže vrhunec v poglavju Moja revolucija, v katerem opisuje spolne organe svojih punc in odnose z njimi.

Samoodkrivanje

Inferno je knjiga pesniškega in spolnega samoodkrivanja. Avtorica ga označi za »künstlerroman«, tip bildungsromana, ki portretira razvoj umetnika.

Iz knjige so mi ostale v ušesu tri zanimive izjave. Najprej definicija poezije: »Snov poezije je energija sama, sploh ne jezik.« Potem, kaj pomeni biti umetnica: »Mislila sem, da biti umetnica pomeni, da moraš narediti vse za izkušnjo.« In še tretja: »Pesniško življenje je potrata.« Tem izjavam najbrž težko kaj dodamo.

Prijavi sovražni govor