Življenje kot tek na dolge proge

Samo Rugelj: Njegova tretja knjiga Na dolge proge je preplet avtobiografije in fikcije.

Objavljeno
12. oktober 2016 18.35
Založnik in pisatelj Samo Rugelj v Ljubljani, 10. oktober 2016 [pisatelji,Samo Rugelj,Ljubljana,portreti]
Boštjan Videmšek
Boštjan Videmšek

Založnik, pisatelj, poslovnež in ultramaratonec Samo Rugelj se ne ustavi. Štiri leta po maratonski klasiki Delaj, teci, živi in dve leti po soavtorski ultramaratonski »neklasiki« Ultrablues je te dni pri založbi Litera izšla njegova tretja knjiga, ki je tako ali drugače povezana s tekom.

Na dolge proge je čudovit preplet avtobiografske stvarnosti­ in fikcije, ki žanrsko potuje proti romanu. S Samom, prijateljem, tekaškim kompanjonom in urednikom, se preprosto smeva tikati.

Ali s knjigo Na dolge proge po Delaj, teci, živi in Ultrabluesu končuješ tekaško trilogijo in kakšna motivacija te žene v skoraj avtobiografsko izpovednost?

Pred približno letom me je urednik Litere Orlando Uršič povabil, če bi napisal knjigo (svojih) tekaških zgodb. Ker sem po izidu Ultrabluesa­ pred dvema letoma še naprej pisal o teku in sem imel že kar nekaj novih dogodivščin, sem sprejel izziv, čeprav nisem točno vedel, kam me bo odneslo v ustvarjalnem smislu. Najprej sem mislil spisati knjigo kratkih zgodb z različnimi glavnimi junaki, ki jih tek tako ali drugače povezuje, potem se je vse skupaj obrnilo tako, da sem začel razvijati osrednjega glavnega junaka, kateremu je tek na razne načine zaznamoval življenje.

Zakaj se je to zgodilo, niti ne vem, najbrž pa sem hotel prejšnjima dvema tekaškima knjigama dodati tretjo, ki bi nekako zaokrožila moje tekaško-knjižno življenje. Recimo, da sem se zgledoval po Johnu L. Parkerju, ki je že pred leti napisal kultni tekaški roman Once a Runner, potem pa mu sčasoma dodal še dva dela.

Iz stvarnega popisovanja svojega s tekom povezanega življenja v zadnji tretjini knjige prestopiš v fikcijo in si sam sebi jasnovidec, a bralec, ki te osebno ne pozna, tega morda sploh ne bo opazil. Zakaj ta obrat? Je to napoved tvojega prestopa iz stvarne literature v fikcijo?

Izziv je bil zastaviti knjigo in jo napisati drugače kot prvi dve. Delaj, teci, živi je prvoosebna izpoved pisarniškega zaležanca, ki se ponekod bere tudi kot tekaški priročnik in dnevnik izgorelega podjetnika v slovenskem tranzicijskem kapitalizmu. Ultrablues je nekakšen 'buddy-buddy' interaktivni pustolovski roman, v katerem soavtorji med pripravo na ultramaraton kopljemo tudi po sebi.

Na dolge proge je vsebinsko bolj lirična podoba prvih dveh knjig, pisana tretje­osebno, ter delno tudi fikcijska projekcija življenja glavna junaka, ki mi je podoben, vendar ni povsem isti. Tu sem se zgledoval po raznih pisateljskih mojstrih, od Coetzeeja naprej, ki so skušali svojo biografijo ne samo literarizirati, temveč tudi fikcionalizirati, ter so s tem ustvarili poseben žanr. Bom šel s fikcijo naprej? Ne vem, prepustil se bom nadaljnjim občutkom.

Živiš in deluješ na vseh ravneh knjižnega ustvarjanja. Koliko to vpliva na tvoje delo?

Ne samo da vpliva to, kar počnem, vse skupaj je kot ena sama neskončna reka knjig, vsebin in avtorjev. V tej reki včasih veslam kot knjižni recenzent, včasih plavam kot založnik, včasih pa se utapljam tudi kot avtor. Občasno razmišljam, kako bi bilo gledati vse te knjige, če bi bil samo njihov bralec in bi mirno slonel na rečnem bregu, gledal, kaj pluje mimo, bral, kar bi mi bilo všeč, in si mislil svoje. Morda se bodo ti časi še kdaj vrnili, toda zdaj sem res globoko v njej, ukvarjanje s knjigami zaobsega tako moje poklicno kot privatno življenje. Naporno je, vendar lepo.

Tek na dolge proge in pisanje imata očitno kar precej skupnega. Od vzdržljivosti in discipline do meditativnosti in kontemplacije. Kje so stične točke najmočnejše?

Mislim, da stične točke obstajajo predvsem pri ljudeh, ki se pri svojem ustvarjanju, ne glede na to, za katero področje gre, ne ukvarjajo zgolj z duhom, temveč enakovredno tudi s telesom. Skrb za telo, za njegovo zdravje in zmožnost njegovega (dolgotrajnega) gibanja, se po mojem neposredno odraža tudi v izbiri knjižnih tem (tudi naše založbe) in mojega pisanja, pa tudi v njihovi obdelavi itn. Ne samo v Ameriki in Veliki Britaniji, kjer korenini dolga tradicija pisanja o povezavi med človekom in naravo, tudi pri nas imamo lepo tradicijo piscev, pri katerih fizično gibanje tako ali drugače odseva tudi v njihovih delih. Ne nazadnje; v zadnjih letih vidim porast slovenskih romanov s športniki kot glavnimi junaki.

Si med pisanjem Na dolge proge morda pomislil, da si z betoniranjem svoje prihodnosti zapiraš vrata v opisovanje realno ­doživetega?

Nisem načrtno premišljeval o tem, ker nimam dodelanega načrta, o čem in kako si želim pisati. Osredinil sem se zgolj na to, da napišem knjigo, ki se bo nekako navezovala na prejšnji dve, hkrati pa bo dovolj drugačna in – upam, da je tako – izvirna, da bo dala neko novo izkušnjo tako bralcu prejšnjih dveh knjig kot tistemu, ki se bo tovrstne knjige, torej knjige s tekom kot simbolično in realno rdečo nitjo v nekem življenju, lotil prvič.

Kje je meja iskrenosti v samoizpovednosti?

Po mojem ti postavljata meje spomin in razum. Ravnokar sem uredniško prebral knjigo Daniela Kahnemana Razmišljanje, hitro in počasno, v kateri avtor med drugim z različnih perspektiv spominjajočega se jaza opredeljuje posameznikove spomine. Človek se nekaterih svojih preteklih stvari spomni, drugih pač ne, kar pri piscu že v osnovi zamejuje njegovo samoizpovednost. Drugo je razum; kje so meje tistega, kar je še spodobno zapisati. Če gre pri pisanju za realne osebe, so to najbrž meje njihove občutljivosti in tolerance, če pa gre za mešanje realnosti in fikcije, kot v primeru knjige Na dolge proge, pa so te meje lahko tudi zabrisane.

Se zavedaš, da s pisanjem, gibanjem in še čim slediš očetovi terapevtski metodi? Bolj natančno te berem, bolj se mi zdi, da mu ves čas pišeš (nikakor dokončano) pismo?

Verjetno je to vsaj delno res. Oče je imel, kljub nekaterim preveč provokativnim, celo ekscesnim izjavam, v osnovi zelo stvarne in pametne predloge o življenju in delu. Ena od reči, ki sem si jih zelo zapomnil, je njegovo reklo, da mora biti človek ukoreninjen v družini, poklicu in družbi. Ob tem gre dodati, da naj bi po njegovem bil človek tudi v vsaj približno dobri športni formi ter seznanjen z aktualnim družbenim in kulturnim dogajanjem.

Temu seveda želim slediti, ne samo v življenju, temveč tudi v pisanju, od kolumen in drugih stvarnih besedil naprej. V tem smislu najbrž ponavljam njegovo matrico, ki pa jo absolutno skušam prilagoditi svojim potrebam, svojemu razmišljanju in življenju. Ta logika se po svoje odraža tudi v knjigi Na dolge proge.

Založba UMco, ki deluje v okviru trgovskega podjetja, kar je za Slovenijo precej nenavaden, samomecenski model, je v zadnjih letih kljub majhnosti postala sinonim za najkakovostnejšo stvarno literaturo, ob tem pa izdajate še knjižno revijo Bukla. To je frontna črta boja za knjigo in bralce. Kaj je tvoja (vaša) meja vztrajanja v strelskih jarkih in jurišanja proti nasprotni strani razpršene pozornosti in digitalne demence?

Lepo se zahvaljujem za pohvalne besede o našem knjižnem programu. V vsaki družbi obstaja določen del ljudi, ki vsemu navkljub intenzivno dela na sebi in na izobraževanju sebe in svoje družine. Tako z revijo Bukla kot z našimi knjigami naslavljamo njih. To je naša ciljna publika. Večinoma so pogonski motorji teh notranjih gibanj aktivne ženske po petintridesetem letu ali štiridesetem, ko njihovi otroci začnejo odraščati, one pa se soočajo z vprašanjem, kaj si želijo narediti iz njih in iz svojega nadaljnjega življenja.

Veliko teh žensk posega po kakovostnejših izobraževalnih knjigah, ne zadovoljijo se z lahkotnimi priročniki za samopomoč. To je – še vedno – primarno zdravo jedro naše družbe in v naši založbi sva z ženo Renate usmerjena k produciranju vsebin zanje. Seveda ob tem nočemo zanemarjati drugih, denimo bolj družbeno angažiranih tem za zahtevno bralstvo s širokim družboslovnim zanimanjem, ki imajo dobro knjižno in bralno podlago. Tudi zanje se najde marsikaj v našem programu, reprezentativen primer je, denimo, knjiga Zakaj narodi propadajo.

Si v stalnem pogonu, hkrati pa je iz tvojih besedil razbrati skoraj nebrzdano željo po zmanjšanju tempa in drugačnem življenjskem slogu, ki je očitno nekdo noče in noče slišati ...

To je proces, ki zahteva svoj čas, ob predpostavki, seveda, da si želim ohraniti našo založniško dejavnost. Že nekajkrat sem rekel, da bom zmanjšal obseg svojega rednega dela in se bolj posvetil pisanju, pa se je zgodilo nasprotno. Večino knjige Na dolge proge sem dokončal letos poleti, ko je bilo manjše knjižno zatišje in nisem pisal tedenske kolumne za Siol, ki prav tako zahteva ustvarjalno osredotočenost.

V založbi smo se tudi zaradi prehudega tempa odločili za kadrovsko širitev, ki mi (nam) bo morda prinesla nekaj razbremenitve. Rezultati bodo morda vidni že prihodnje leto (smeh).