Življenje, večje kot fikcija

Ščuka je večkrat nagrajena bio­grafija Lucy Hughes-Hallett o italijanskem pesniku in megalomanu Gabrielu d'Annunziu (1863–1938) in ena boljših knjig, kar sem jih brala v zadnjih letih.
Objavljeno
20. december 2016 13.53
Irena Štaudohar
Irena Štaudohar
Bil je najbolj slavljeni italijanski pesnik, mnogi so menili, da gre za največjega poeta po Danteju. Brala sta ga tako Joyce kot Proust. To je odlična biografija, ki je večja kot eno samo življenje. Kaj vse je doživel in zakuhal ta egoistični narcis, je res neverjetno. Bil je slikovit kot pav, zvezdnik, ki je s škandali polnil domišljijo oboževalcev. Časopisi so objavljali njegove pesnitve na prvih straneh. Čeprav je bil majhen mož s črnimi zobmi, je znal osvojiti srce vsake ženske.

»Ne moč Herkula ne lepota Hipolita ne vzburita žensk tako kakor slava,« je nekoč zapisal d'Annunzio. Nežnejši spol je oboževal, rad je imel teatralna romantična srečanja in sadomazohistična ljubljenja, a ko se je naveličal svojih ljubic, jih je brez usmiljenja zavrgel in jim strl srce. Rad je imel visoke ženske z deško postavo, všeč so mu bile biseksualke in lezbijke, če so bile nekaj let starejše od njega, je bil še bolj navdušen, izbiral si je bogate ljubice z modrokrvnim pedigrejem, da je lahko zapravljal njihov denar, morale so biti tudi pametne in izobražene, a tudi prostitutk, ki jih je pobral na ulici, se ni branil.

V knjigi avtorica opisuje, kako se je nekoč v Firencah divje in vso noč ljubil s takratno ljubico, ki ga je prekrila z »ugrizi vampirke«, in ko je d'Annunzio zjutraj zapustil njeno sobo, je imel telo »lisasto kot panter«. Naslednji večer sta se ljubimca znova srečala, tokrat v gozdičku vile Medici. D'Annunzio se je odločil, da jo bo na skrivnem mestu pričakal gol, naslonjen na oleander, tako da so se v mesečini svetili ugrizi na njegovem srebrnem telesu. Bil je teatralen človek.

Čeprav ni poznal večje ljubezni od tiste do samega sebe, so znane govorice, da si je dal odstraniti rebro, da se je lahko oralno ­samozadovoljil.

Patetika poniževanja

Ena njegovih najbolj znanih ljubic je bila slavna igralka Eleonora Duse. Bila je zasvojena s spolnimi užitki, ki ji jih je nudil. Ko sta začela zvezo, ji je bilo sedemintrideset let, pet let je bila starejša od njega. Eleonora je, poleg večne tekmice Sarah Bernhardt, veljala za najbolj slavljeno in uspešno tragično junakinjo na svetu. Že pri dvanajstih letih je odlično odigrala Shakespearjevo Julijo. A kot so pričali njeni sodobniki, je bila skrajno izumetničena ter patetična, nikoli nisi vedel, kdaj igra in kdaj govori resnico, in sploh ni imela smisla za humor. Bila je bogata, veselo je zapravljala denar za nepotrebne luksuzne stvari. Uprizarjala je d'Annunzieve drame in včasih je bilo navdušenje občinstva tolikšno, da sta se morala igralka in njen dramatik tudi po tridesetkrat vrniti na poklon.

D'Annunzio je imel ženske najraje, kadar so zbolele in obležale v postelji. Takrat je postal svetnik, ki je poljubljal njihova vročična telesa in jim ves dan stregel. Ker je Eleonora bolehala za tuberkulozo, jo je, ko je omagala, preprosto oboževal. Drugače pa jo je rad poniževal in ona, tragična junakinja, je veselo sprejela to vlogo. Ko je pisal, je na primer ni nikoli spustil v svojo sobo, pred vrati je morala čakati na njegovo dovoljenje, kot pes.

Utopija ob morju

D'Annunzio se je v slogu futuristov navduševal nad vojno in orožjem, in ker je bil vplivnejši od politikov, so se ga ti bali, saj je znal navdušiti množice za akcijo bolj kot oni. Med prvo svetovno vojno se je veliki pesnik pogumno boril. Živel je v Benetkah, zapeljeval grofice ter se s svojim letalom vsak dan odpravil na fronto, letel je nad Trstom in celo nad Dunajem, ter obsipaval prebivalce z letaki, polnimi bojnih vzklikov in njegove poezije. Proti koncu vojne je bil hudo ranjen in je oslepel na eno oko, ki ga je močno bolelo. Trpljenje si je lajšal z velikimi količinami kokaina in morfijem.

Leta 1919 je zavzel Reko. Ko se je s skupino vojakov približeval mestu, je bilo italijanskim vojakom ukazano, naj ga ustrelijo, a so se mu raje pridružili. Bilo jih je več kot dva tisoč. Ko so vkorakali v mesto, je bil d'Annunziev odprti rdeči fiat tako poln cvetja, da so mimoidoči najprej mislili, da se bliža pogrebni sprevod. Zavojevalce so pričakale ženske v večernih oblekah in s puškami na ramah, pesnika so sprejeli kot velikega vladarja in Reka se je spremenila v velikanski politični laboratorij. Tja so prihajali socialisti, fašisti, nacionalisti, najstniki, ki so pobegnili od doma, anarhisti, umetniki, cirkusanti, cigani, roparji, nacionalistične skupine, miroljubneži iz Indije, zdolgočaseni aristokrati na lovu za dogodivščinami, hoteli so bili polni novinarjev. V mestu je bilo na tone kokaina in seks je bil poceni, saj je bilo vsak dan več prostitutk. Lenin je d'Annunziu poslal kozarec najboljšega kaviarja in ga poimenoval edini pravi revolucionar v Evropi. Ker sta vladala anarhija in lenarjenje, je kmalu zmanjkalo hrane, zato so ustanovili vojsko piratov, ki so ropali mimoidoče ladje.

Veliki vodja je vsak dan nagovarjal ljudstvo z balkona in mestni časopis, ki je izhajal vsak dan, je objavljal njegove govore. Ne da bi vedel, je postal snovalec fašistične ikonografije. Prav d'Annunzio se je namreč domislil pozdravljanja z dvignjeno desno roko, ki so ga posvojili fašisti in nacisti, črnih elegantnih uniform, vojaških spektaklov ter čaščenja moškosti. Mussolini in Hitler sta se pri poetu učila, kako začarati množice. Reka je bila za d'Annunzia, kot piše v biografiji, hkrati oder in knjižna stran, platforma, na kateri je nastopal, in površina, v katero je lahko vpisoval čudovito zgodbo o sebi.

Vojaki so oboževali njegov slogan Me ne frego! (Ni mi mar!), nad katerim se je kasneje navdušil tudi Mussolini in oznanil, da je to moto za idealno življenje. Brezbrižnost ljudstva je bila najboljši humus za fašizem. Reka je seveda kmalu kapitulirala, sladke politične zgodbe je bilo konec.

Dannunzijevski Gardaland

Tudi po njegovi zaslugi se je fašizem začel vzpenjati, a Mussolini se je vedno bal nepredvidljivega pesnika. Rad ga je držal stran od javnosti. Izpolnil mu je vsako željo, da bi ga le čim bolj potisnil v ozadje. Zadnja leta je d'Annunzio preživel na kičastem posestvu Vittoriale nad letoviščem Gardone Riviera ob Gardskem jezeru. Lani, ko sem bila tam, smo morali, zaradi velike gneče, med neznosno nevihto s strelami in grmenjem čakati na vstop več kot uro. V Vittorialu najdete vse, tudi letalo, s katerim je med prvo svetovno vojno letal naokoli in ki ni večje od kartonske škatle. Dve bombi je moral med poletom stiskati kar med nogami in vsak polet je bil ruska ruleta, a d'Annunzia je res ves čas spremljala neznanska sreča. Mussolini je dal zaljubljencu v vojno pripeljati v Vittoriale celo bojni čoln, s katerim je napadel Baker, v hrib je parkirana velika vojna ladja Puglia.

Pesnikovo hišo v Vittorialu obkroža čudovit vrt, v mavzoleju, zgrajenem po vseh pravilih fašistične arhitekture, je pesnik tudi pokopan. Po hribu padajo slapovi, gredice so polne živo rdečih vrtnic, med katerimi so, kot falični simboli,­ razstavljene stare granate. Ob hiši je velik amfiteater s čudovitim pogledom na jezero.

Mussolini je v d'Annunzievo domovanje pošiljal ovaduhe, ki so mu morali poročati, kdo obiskuje slavnega narodnega heroja. Pesnika je vedno bolj zanimal miroljubni Gandhi. Skromnost in gladovne stavke indijskega upornika so ga navduševale, a še bolj so ga zanimale ženske. Še vedno. Obsesivno se je vdajal nasladi. Ljubice so si menjavale kljuko, a vsako jutro so morale zapustiti hišo, da je lahko v miru pojedel zajtrk. Pršut, fige in kolačke z marmelado, ki jih je zalival z Mummovo penino, in vse ga je spominjalo na ženske spolne organe.

Leta 1935 je izšla njegova avtobio­grafija z dolgim naslovom: Sto in sto in sto in sto strani skrivne knjige Gabrieleja d'Annunzia v skušnjavi po smrti.

V Nemčiji se je Hitler začel spogledovati z Mussolinijem, čeprav so arijci imeli Italijane za Sredozemce, za šele tretjo najboljšo evropsko rasno skupino. Hitler je prekopiral politični program italijanskih fašistov. D'Annunzio je ves čas svaril Mussolinija pred Hitlerjem, »tem plebejskim obrazom, oškropljenim z belilom in lepilom«. Mussolini se je sicer bal Hitlerja. Ko ga je prvič srečal, se mu je zdel kot »vodovodar v dežnem plašču«.

D'Annunzio je umrl 1. marca 1938, star 74 let. V Mussolinijevem štabu so si končno oddahnili. Obstajajo teorije, da ga je s prevelikim odmerkom kokaina umorila nacistična agentka, ki je bila njegova ljubica in je takoj, ko so ga našli mrtvega, izginila v neznano.

Čeprav d'Annunzio ni bil fašist, napiše Lucy Hughes-Hallett, je bil fašizem vsekakor dannunzijevski.