Zmagovalka, ki se ne počuti zmagovalno

Prvoosebna pripovedovalka­ romana Zmagovalka se je ­rodila v Aleksandriji, v porodnišnici z imenom Grška bolnica, ki je stala čisto blizu pristanišča. Morda so se s tem pristanišča, ladje, morje, potovanja­ in avanture zapisali v njeno usodo.

Prvoosebna pripovedovalka romana Zmagovalka je v marsičem podobna avtorici, francoski založnici in urednici Teresi Cremisi. Nekateri kritiki so označili knjigo kar za romansirano avtobiografijo, vendar Teresa Cremisi ob tem vprašanju v intervjujih odgovarja, da junakinja romana ni ona, je pa knjiga njen »duhovni avtoportret«. V mnogo pogledih sta si z junakinjo torej podobni, ni pa zgodba v romanu v vseh pogledih enaka živ­ljenjski zgodbi Terese ­Cremisi.

Roman, ki je v prevodu Mimi Podkrižnik Tukarić nedavno izšel pri založbi Totaliteta, je napisala avtorica, ki je velja za prvo damo francoskega založništva. V Sloveniji smo jo spoznali leta 2014, ko je na obisku pri nas spremljala francosko literarno zvezdo Michela Houellebecqa. Zdaj je sicer upokojena, a uredniško še vedno skrbi za nekatere zvezdniške francoske literate, poleg Houellebecqa denimo tudi za Yasmino Reza.

Sicer pa je za njo bogata novinarska in založniška kariera. Bila je glavna urednica pri Gallimardu, direktorica pri Flammarionu, še prej je v Italiji delala pri založbi Garzanti, za RAI, dnevnik La Stampa in tednik L'Espresso. Pisanja leposlovja se je lotila šele v zrelih letih bolj kot ne po naključju, roman Zmagovalka je njen prvenec.

Tako kot glavna junakinja romana je bila tudi sama rojena v Aleksandriji v Egiptu staršem ne povsem lahko določljivega porekla. Zaradi sueške krize se je s starši najprej umaknila v Italijo in kasneje naselila v Franciji. Tudi sama je, tako kot pripovedovalka v romanu, posvetila življenje knjigam, postala je »admiralka« najmogočnejših ­založniških ladij.

Melanholija izseljenca

Roman Zmagovalka povezujejo vprašanja identitete, pripadnosti in jezika, skratka klasične izseljenske teme. Izseljenci ponavadi občutijo bolečo izgubo stare domovine ter izkoreninjenost in brezdomovinskost. V tej knjigi ni zagrenjenosti, protagonistka je navsezadnje vse otroštvo hrepenela, da bi se znašla v Franciji. Vseeno pa se, potem ko nazadnje živi v Franciji, vanjo »naseli melanholija izseljenca, ki se nenehno sprašuje, ali je na pravem mestu«.

Francoščina, ki jo je vse življenje imela za materinščino, je v praksi vseeno polna plasti, ki jih ne obvlada povsem – najprej ugotovi, da ima v primerjavi s Francozi nenavaden naglas, potem še, da ne razume zapletenejših fraz.

Francija, »prva domovina njene domišljije«, jo zavrača tudi po birokratski plati, saj ji noče dati državljanstva. Problem je v tem, da nima rojstnega lista, ta je ostal v Egiptu. Knjiga Zmagovalka, napisana v francoščini, je za Tereso Cremisi, kolikor jo seveda lahko enačimo z osrednjim likom v knjigi, vseeno nekakšna zmaga, čeprav fikcijski lik iz romana pove, da se ne počuti kot zmagovalka.

Vprašanje pripadnosti je še toliko bolj pereče, ker je pripovedovalka pravi otrok aleksandrijske večkulturnosti. Oče ima italijanski potni list, mama britanskega, toda to ne pove nič o njuni nacionalnosti, saj so potni listi v Egiptu na prodaj. Mama ima špansko-indijske korenine, oče pa judovske, kar se pokaže šele kasneje. Njena družina je del privilegirane evropske elite. V njihovi okolici žubori od različnih jezikov, dekle govori grško, arabsko, angleško, francosko, italijansko ...

Edina v družini je katoliške vere, starša pa sta brez vere. Aleksandrija je v času njenega otroštva svetovljansko mesto z ostrimi socialnimi razlikami, a je s pisanostjo in eklektičnostjo tudi očarljiva in inspirativna. Vsekakor ji buri domišljijo. Deklica sanja o bitki pri Abukirju, mitizira Napoleona in Nelsona, občuduje Lawrencea Arabskega, s chevroletom jo vozijo po puščavah ... Nekoliko nenavadna deklica je, ker loči različne tipe pušk in ker se zanima za pomorske bitke.

Tudi kasneje v življenju se ji rado zgodi, da jo obsedejo ladje, denimo korveta z imenom Zmagovalka, po kateri je dobil roman ime. Toda srečnega otroštva je konec, ko izbruhne sueška kriza. Naserjev nacionalizem ne kaže razumevanja do tujcev v Egiptu, ki so si tu ustvarili bogastvo, in družina mora zbežati. Z ladjo prečkajo Sredozemsko morje in pristanejo v Italiji.

Kot bi potegnil z radirko

Dekle se hitro privadi na novo ­okolje. »Vzhod moje mladosti (njegove nestvarne vrednote, njegovo začarano razpadanje) se je zlagoma zabrisal, kakor da je nekdo dvakrat potegnil z radirko,« pravi. To pa ne velja za njene starše, mama in oče se kar nekako skrčita, otrpneta, prej tako radoživa in kreativna mama pade v depresijo. Teresa Cremisi je v intervjujih poudarila, da je knjige vesela predvsem zato, ker je v njej dala glas staršem, saj niso nikjer pustili sledi. Pravi tudi, da je del romana, ki govori o mami in očetu, še najbolj resničen.

V Italiji postane dekle strastna bralka, študira Shakespearja, Iliado, Stendhala, Prousta, na svet včasih gleda skozi oči Kavafisa in Conrada. Hitro si najde delo kot novinarka in kasneje jo službena pot odnese v Pariz, na koncu pa se preseli v vasico na Amalfijski obali. Pravi, da živi brez nostalgije, jo pa denimo še vedno privlačijo stare razglednice Kanala, ki jih najde na bolšjaku. Nekako je ponosna, da je človek, ki je sposoben pustiti vse.

Knjiga je elegantno izpisan portret ženske, ki jo je zaznamovala viharna zgodovina 20. stoletja, vendar je kot prava pomorščakinja kljub vsemu varno nadaljevala plovbo. Malce je podobna Odiseju, ki tava naokrog in poskuša priti domov, le da pri njej ostaja odprto vprašanje, kaj je dom.

Roman presevajo mediteranska svetloba, obmorska slikovitost in domišljija avtorice, ki vpleta v pripoved zgodovinske zgodbe in literarne reference. Teresa Cremisi nam sporoča tudi, da življenje hitro mine, vse skupaj se zdi kot en sam dan, kar ponazori s posameznimi poglavji v knjigi, ki nosijo naslove po delih dneva.