Znani nominiranci za Veronikino nagrado

Žirija za Veronikino nagrado, najboljšo pesniško zbirko leta, je imela letos pred seboj kar 250 zbirk, med njimi je izbrala pet nominirancev.

Objavljeno
01. avgust 2016 13.36
Ž. L.
Ž. L.

Letošnjo strokovno žirijo za Veronikino nagrado, ki jo najboljši pesniški zbirki podeljuje Mestna občina Celje, so sestavljali pesnica Barbara Korun kot predsednica, Tjaša Razdevšek, novinarka kulturne redakcije TV Slovenija, in Darka Tancer Kajnih iz Mariborske knjižnice. Obravnavala je več kot 250 zbirk, ki so izšle od lanskega junija do vključno letošnjega maja, med pet najboljših pa je uvrstila zbirke Dolgo smo čakali na dež Alje Adam, Ljubica Rolanda Barthesa Ane Makuc, Tišima Uroša Praha, Druga obala Petera Semoliča in Delta Kaje Teržan.

Žirija je v svoji utemeljitvi sicer zapisala, da je na prvem mestu odločala kakovost, vendar pa je pri svojem izboru dala prednost mlajši pesniški generaciji. Nagrajenec bo znan 30. avgusta na jubilejni, že dvajseti podelitvi nagrade. Nagrajencu prinaša 4000 evrov bruto, posebno listino celjske mestne občine, letos pa tudi unikatno pisalo, ki so ga posebej za to priložnost izdelali v celjskem podjetju Viva pen.

Pobudnik nagrade je bilo podjetje Fit media, ki je tudi organizator nagrade, letos pa je ob veliki veroniki podjetje prvič razpisalo tudi literarni natečaj za zmagovalca male veronike, namenjene slovenskim srednješolcem. Po mnenju strokovne žirije je zmagovalec Urban Janjič s kranjske gimnazije, na spletnem glasovanju pa so mladi izbrali za lavreata Gašperja Perca s Srednje zdravstvene šole v Celju. 

Pred kratkim je Fit media razglasila tudi letošnjega prejemnika Zlatnika poezije, dvanajstega po vrsti. Prejel ga je tržaški pesnik Marko Kravos.

Iz utemeljitev žirije:

Dolgo smo čakali na dež (Center za slovensko književnost)
Pesniška zbirka Alje Adam »odpira zanimiv in ploden preplet telesnega, osebnega in simbolnega, družbenega, še posebej zato, ker se nasloni na žensko, matrilinijsko izročilo, posredovano po materah oziroma po babicah, prijateljicah in drugih ženskah. Do tega izročila in do podob svojih prednic ima zelo kompleksen, racionalno izmuzljiv, ambivalenten odnos, kot je odnos do starih boginj, ki v sebi združuje tako grozo pred njihovo presežnostjo kot zaupanje vanje. Govorka je družbeno osveščena, v napetem odnosu do sveta in same sebe.«

Ljubica Rolanda Bartesa (KUD Apokalipsa)
Prvenec Ane Makuc »je zbir ženskih glasov, bodisi izmišljenih (npr. gospa Kolumb, ljubica Rolanda Barthesa), bodisi resničnih, zgodovinsko izpričanih (npr. Frida Kahlo, Anaïs Nin, Virginia Woolf, Anne Boleyn), bodisi mitoloških ženskih likov (Saloma, Kasandra, Sapho, Rdeča kapica). Prvoosebne izpovedovalke so pogosto pesnice, intelektualke, ustvarjalke, močne in družbeno vplivne ženske; njihov odnos do moških predstavnikov patriarhalnega sveta je subverziven. Čeprav doživljajo kolonialistični in imperialistični patriarhat kot svet nasilja, plenjenja in grabeža, podjarmljanja vsega drugega, drugačnega, šibkejšega, ne pristajajo nanj in ponujajo svojo inačico osvobojenega, emancipiranega sveta.«

Tišima (Center za slovensko književnost)
»'Vsi smo en pogled vstran od zloma', se glasi ena od gostih, enigmatičnih, sugestivnih zvočno-ritmičnih pesmi druge pesniške zbirke Uroša Praha Tišima. Kaos sodobnega sveta, negotovost družbenega preživetja, nezaposlenost in nezaposljivost, prekarno delo, očitno nepravična urejenost sveta, pohlep, nasilje ter grabež, ki vlada v njem, so našli simbolično jezikovno pričevanje in uprizarjanje v pesmih, ki poimenujejo in priklicujejo to, kar v svetu potrošništva velja za grdo in nezaželeno: telesno, animalično, potisnjeno v nezavedno kot družbeno nesprejemljivo. Pesmi so polne telesnih izločkov, telesnih delov, udov ter 'prepovedanih' erotičnih fantazij; zdi se, kot da se v njih odraža prav družbena realnost, ki utišuje in zasužnjuje mlado generacijo Slovenije, Evrope in sveta, generacijo brez prihodnosti.«

Druga obala (Center za slovensko književnost)
V zbirki Petra Semoliča »se je zgodil opazen odmik od avtorjevega dosedanjega opusa, ki od njegovih pesniških začetkov v devetdesetih letih gradi izrazito individualno poetiko, temelječo predvsem na osebni, intimni izkušnji. V tej zbirki se bralec namreč sreča z množico likov iz različnih zgodovinskih obdobij in geografskih pokrajin, vse od obče znanih oseb (zgodovinskih, mitoloških in literarnih) do morilcev, izobčencev in anonimnežev. V Drugi obali avtor dosledno tematizira smrt in minevanje. Izrisuje ju kot posameznikovo in kot kolektivno izkušnjo. Pričujočo zbirko se zato da brati kot nekakšno portretno knjigo mrtvih oziroma knjigo o različnih načinih izražanja smrti.«

Delta (Center za slovensko književnost)
Prvenec Kaje Teržan je »«presenetljiv v več pogledih: gre za presenetljivo kompleksno izkušnjo človeka, ki je kljub mladosti marsikaj preživel in ob tem ohranil svojo integriteto, z natančnim zavedanjem, da se proces vzpostavljanja integritete v sodobnem svetu nikoli ne zaključi, da si je treba 'svobodni dih' izboriti tako rekoč vsak trenutek znova, vendar ne z nasiljem, ne s ponotranjenim neoliberalističnim plenjenjem in izkoriščanjem vsega in vsakogar. V pesmih se vzpostavlja drugačen vzor sobivanja, temelječ na sočutju, na zavedanju, kako pozitivno majhni smo v totalnosti sveta in kako nepomembna so naša naprezanja po uspehu, družbeni moči, osebni uveljavitvi, bogastvu, ne da bi zmanjševali empatijo razumevanja teh naporov.«