550 let ljubljanske škofije

Pred natanko 550 leti je bila ustanovljena ljubljanska škofija, a tega zaradi pravnih in premoženjskih razlogov ni storil papež, temveč rimski cesar Friderik III. Papež Pij II. je šele devet mesecev pozneje to ustanovitev potrdil.

Ta prva škofija v osrednjeslovenskem prostoru ni zajemala ozemlja okrog škofijskega središča, temveč je bilo vanjo vključenih šest nepovezanih predelov na Kranjskem, Štajerskem in Koroškem. Papež je s potrditvijo škofije odlašal zaradi nedorečenega pravnega položaja novoustanovljene ljubljanske škofije v odnosu do oglejskega patriarha ter salzburškega nadškofa pa tudi zaradi benediktinske opatije v Gornjem Gradu, katere zemljiška posest je bila dodeljena novi škofiji. Ustanovitev ljubljanske škofije je bila pomembna za slovenski narod, ne le v verskem pogledu, ampak tudi kulturnem, izobraževalnem, socialnem in političnem. Ob jubilejnem letu ljubljanska nadškofija pripravlja vrsto dogodkov, izšla pa je tudi zelo obsežna monografija 21 avtorjev, ki jo je uredil vodja ljubljanskega nadškofijskega arhiva France M. Dolinar.

Prehojena pot

Meje škofije, ustanovljene 6. decembra 1461 in z večinskim slovenskim prebivalstvom, se nekaj stoletij niso spremenile, vse do jožefinskih reform v 18. stoletju, ko so se prilagodile okrožnim mejam in je bilo v ljubljansko škofijo zajeto ozemlje okrog škofijskega središča na Kranjskem. V ljubljanski škofiji sta bila od takrat ljubljansko in novomeško okrožje in nič več predeli na Štajerskem in Koroškem. Škofija je bila konec 18. stoletja za kratek čas povzdignjena v nadškofijo, kar se je ponovno zgodilo leta 1961 pod papežem Janezom XXIII., leta 1968 pa je pod papežem Pavlom VI. postala sedež metropolije, v katero sta bili vključeni še mariborska in koprska škofija. Papež Benedikt XVI. je leta 2006 enotno slovensko cerkveno pokrajino razdelil na mariborsko in ljubljansko metropolijo, v katero sta vključeni škofiji v Kopru in na novo ustanovljena v Novem mestu.

Politično je bila prvotna ljubljanska škofija prek notranjeavstrijskih dežel vključena v Sveto rimsko cesarstvo nemške narodnosti, potem v Habsburško oziroma Avstroogrsko monarhijo, Kraljevino SHS oziroma Jugoslavijo, Socialistično federativno republiko Jugoslavijo in na koncu v samostojno Slovenijo.

Cesar imenoval škofe

Cesar si je ob ustanovitvi ljubljanske škofije pridržal pravico do imenovanja vsakokratnega ljubljanskega škofa. Ko je papež čez čas potrdil njeno ustanovitev, je Ljubljano povzdignil v odličnejše mesto in ljubljansko škofijo izvzel izpod jurisdikcije oglejskega patriarha in salzburškega škofa.

Prvi ljubljanski škof Žiga Lamberg je bil iz ugledne kranjske plemiške družine in papežev ter cesarjev prijatelj. Po Lambergovi smrti je cesar za ljubljanskega škofa imenoval komaj dvanajstletnega Krištofa Ravbarja, zaradi česar je prišlo do diplomatskega spora med cesarjem Friderikom III. in papežem Aleksandrom VI. Ta je naposled imenovanje potrdil, a je zahteval, da Ravbar ne sme biti posvečen v duhovnika pred 22. in za škofa pred dopolnjenim 27. letom starosti. Ravbar je bil vmes kot škof upravičen do dohodkov, s katerimi se je tudi šolal. Bil je izobražen humanist in tipični cerkveni knez.

Prvi škofje so bili večinoma plemiškega stanu in so bili humanistično izobraženi ter ljubitelji umetnosti. Nekateri so bili blizu papežem in cesarjem in so opravljali diplomatske službe. Knezoškofi so veliko dali tudi na svoje rezidence. Tako je dal Krištof Ravbar leta 1512 sezidati škofijski dvorec, ki so ga pozneje predelali in povečali, za tem so knezoškofi za umik iz mestnega vrveža sezidali podeželski dvorec v Goričanah in Gornjem Gradu, kjer so zgradili tudi mogočno cerkev. Nastala je prva javna znanstvena knjižnica v Ljubljani, ki se danes imenuje Semeniška knjižnica, zgradili so nekaj najlepših baročnih cerkva, podrli so staro gotsko stolnico in na njenem mestu leta 1706 zgradili novo baročno.

Literatura in jezik

Ljubljanski škofje se kljub veliki izobraženosti niso dosti ukvarjali z literaturo, izjema je bil Tomaž Hren. Precej aktivni pa so bili škofijski duhovniki iz vrst nižjega plemstva in meščanstva. Svojo ustvarjalnost so praviloma razvili med študijem v evropskih prestolnicah in so po vrnitvi v domovino vpeljali ali utrdili evropske literarne in polliterarne zvrsti kot tragedijo, komedijo, pesnitev..., s čimer so vplivali na poznejši razvoj teh žanrov v slovenščini. Duhovniki ljubljanske škofije so bili vse od njenega nastanka do moderne dobe nosilci razvoja slovenske literature, tudi še v razsvetljenstvu in nekoliko manj v 19. in 20. stoletju.

V petih stoletjih in pol se je na ljubljanskem škofijskem sedežu zvrstilo 35 mož in dr. Anton Stres je šesti nadškof. Med njimi je bilo veliko domačih, nekateri so prišli od drugod.

Obsežna monografija

Monografija, ki o vsem tem pripoveduje, je razdeljena na tri dele. Prvi del opisuje 550-letno dogajanje v ljubljanski škofiji v okviru cerkveno-političnih ter družbenih razmer in vlogo ljubljanskih škofov pri tem. Drugi del monografije govori o dejavnosti škofije, od vzgoje in izobraževanja duhovnikov ter vloge redovnikov v škofiji do karitativne dejavnosti in uveljavljanja slovenskega jezika, pripoveduje pa tudi o likovni umetnosti, arhitekturi, glasbi. V tretjem delu so v slovenskem prevodu prvič zbrane – šest je prvič prevedenih – vse listine, ki so zaznamovale prelomne dogodke v zgodovini škofije, med njimi cesarska in papeška listina o ustanovitvi ter listina, s katero je kralj Ferdinand I. leta 1533 podelil škofu Krištofu Ravbarju in njegovim naslednikom knežji naslov. Knjiga na 700 straneh, ki jo je izdala ljubljanska nadškofija, ima bogato slikovno gradivo in 11 kart s spremembami škofijskih meja v posameznih obdobjih.

Nadškofijski arhiv v Ljubljani je v kletnih prostorih Družine v Ljubljani hkrati z monografijo pripravil tudi razstavo (odprta bo do 7. januarja 2012), ki na tematsko zasnovanih panojih s slikami in besedili predstavlja zgodovino ljubljanske nadškofije, na ogled pa je tudi nekaj bogoslužnih predmetov in knezoškofovskih insignij.