Tiskane izdaje
Ob izboru del Andreja Predina Na zeleno vejo in Oči Andreja Makuca kot obveznega čtiva za Cankarjevo priznanje je izbruhnila ostra javna polemika o primernosti omenjenih del za mlade bralce. Strokovnjakinja za mladinsko književnost z ljubljanske pedagoške fakultete Milena Mileva Blažić ponuja svoj pogled na problematiko.
Ali sta knjigi, ki sta na seznamu branja za Cankarjevo priznanje za 8. in 9. razred, sporni v moralnem smislu?
Menim, da predlog knjig za Cankarjevo tekmovanje ni primeren bralnemu razvoju učencev v 8. in
9. razredu. Knjigi nista sporni, sporno je, da se tovrstne knjige ponuja mladim bralcem. Zavedati se moramo, da je horizont pričakovanja mladih bralcev drugačen od horizonta pričakovanja odraslih bralcev. Književno besedilo Oči vsebuje veliko nedoločljivih in praznih mest, ki jih premladi bralci izpolnijo s svojimi bralnimi in življenjskimi izkušnjami. Pri Predinovem delu se lahko vprašamo, kako naj mlad bralec, star štirinajst ali petnajst let, razume vulgarizme v besedilu, pa tudi druge zahtevne plasti besedila, kot so stereotipi, odnos oče – mati, večkulturnost in podobno.
Je to kakovostna literatura?
Ne eno ne drugo delo ni literarni presežek. Predinova knjiga je literarni prvenec in je že zato ni modro predlagati za državno 'tekmovanje'. Makučevo delo pa je tipičen primer naslovniško odprte književnosti, crossover literature. Obravnava problemsko tematiko, način njene obravnave pa je sporen, ker perspektiva prvoosebnega pripovedovalca ne vsebuje empatije, ne čustvene ne socialne, do mučenih živali. Uvrstitev te knjige na področje otroške oziroma mladinske književnosti je zelo sporna, še bolj je sporno, da je komisija za Cankarjevo priznanje to delo uvrstila na seznam obvezne literature.
Tisti, ki kritizirajo izbor, so v javnosti ožigosani kot konservativci in moralna policija, s čimer se odvrača pozornost od dejanskega problema pri izboru. Kaj menite o tem?
Dejanski problem je aroganca avtorjev in komisije za Cankarjevo priznanje, ki diskvalificirajo vse bralce, ki ne razumejo besedil tako, kot je načrtovano
v navodilih za tekmovanje. To je tudi v nasprotju s teorijo in didaktiko mladinske književnosti, ki narekujeta, naj književni pouk temelji na pluralizmu in ne monizmu interpretacij. Nekorektno je napako izbora prikazovati kot napako bralcev.
Zakaj sta ti dve deli v izboru za Cankarjevo priznanje?
Menim, da komisija ni naredila pilotne raziskave in ni vnaprej preverila izbora, ki je izbor s stališča odraslih, ne mladih. Izbor ni osredotočen na mladega bralca, je avtoritativen in nedemokratičen. Poleg tega literarne kritike in ocene knjig, na katere se komisija sklicuje, niso bile objavljene v znanstvenih revijah, torej so večinoma poljudne.
Se vam zdi tekmovanje za Cankarjevo priznanje tudi sicer sporno?
Njegov glavni problem je, da se pod pretvezo bralnih interesov uresničujejo založniški interesi. Na spletni strani Zavoda za šolstvo je pri navodilih za Cankarjevo priznanje tudi seznam trgovskih potnikov, pri katerih lahko učenci naročijo knjige. Cankarjevo tekmovanje in šolsko založništvo – bralna značka, domače branje – je velik biznis.
Kolikor vem, imate do Zavoda za šolstvo še en velik očitek – povezan je z avtorjem, ki v svoji literaturi opisuje pedofilijo.
Zavod za šolstvo je v učni načrt uvrstil avtorja, ki je izjavil, da piše zato, da bi razveselil pedofile, in ki je bil obstojen zaradi pedofilije. Kako lahko takemu avtorju omogočijo in mu celo financirajo 'literarne' delavnice z učenci od drugega razreda osnovne šole dalje, tudi samo z dečki? To je edini primer na svetu, ko povsem neprimerno osebo in besedila priporočajo mladoletnikom. Problem Zavoda za šolstvo je širši in globlji, kot se zdi na prvi pogled in kot bi lahko sklepali iz čustvene razprave pro et contra v primeru knjig, ki so
v izboru za Cankarjevo priznanje. V resnici gre za ignoriranje 56. člena ustave in kazenskega zakonika. Če je bistvo očem nevidno, je razumu dostopno.
