Tiskane izdaje
Aleš Čar je sogovornik, ki si kljub številnim drugim obveznostim vzame čas za »nepotrebne opravke« z mediji. Kako tudi ne bi, saj je sam del njih, pa naj pod tem razumemo časopisno pisanje in urejanje ali pisanje zgodb, ki so lahko »čista fikcija« ali »nabrane od vsepovsod«. Pogovor je nastajal »nekje vmes«.
Ste pri nominaciji Pasjega tanga za nagrado kresnik leta 2000 ali knjige kratke proze V okvari leta 2003 za nagrado Prešernovega sklada opazili večje zanimanje za knjigi in se je morda to poznalo tudi v žepu?
Bolj slab spomin imam za te stvari. Do neke mere se pri zanimanju verjetno pozna in verjetno gre knjiga skozi nekaj več rok, ampak več od tega vam ne znam povedati. Mogoče je to bolj vprašanje za založbo. Glede žepa je odgovor lažji. Vsekakor celotna vsota, ki sem jo dobil iz naslova literature, od začetka do tega trenutka kot finančna postavka ni vredna omembe. Za preživetje že desetletje počnem druge stvari, moj primarni fokus je služba in temu primerna je razporeditev časa. Vse bom naredil, da bo tako tudi ostalo, kajti odveza eksistenčnih vprašanj od literature je pri meni delovala, kolikor imam stvari racionalizirane, sproščujoče v vsakem smislu. Daje mi občutek svobode, odprla mi je literaturo kot igro, ustvarjanje pa kot užitek – in te stvari preprosto nimajo cene. Bom povedal direktno, skrajno preprosto, že kar malo trapasto, ampak resnično: ob tipkanju tega romana sem bil srečen človek. Brez ene same misli na kogar koli ali na kateri koli kontekst zunaj romanesknega sveta. Pika. Te pozicije ne bi zamenjal za nič na svetu.
Pasji tango se dogaja vaši generaciji, O znosnosti se še bolj konkretno dogaja 'vam osebno'. Bi zunaj svojega bivalnega, živega okolja bili prisiljeni pisati drugače ali pa sploh ne?
Mogoče do neke mere, nimam pa občutka, da bi šlo za radikalno druge stvari. Ob urednikovanju Perspektiv in refleksij (programska enota Življenja na dotik), ki prinašajo razmišljanja iz različnih koncev Evrope o času in prostoru, v katerem živimo, s poudarkom na sodobnih individualnih in kolektivnih strahovih, sem dobil občutek, da se po Evropi ukvarjamo z zelo podobnimi zadevami in da jih tudi vidimo in reflektiramo zelo podobno. Predvsem pa človek ne more izbrisati sebe. Svet okoli sebe bi v osnovi gledal z istimi očmi in razmišljal z isto glavo, edino, ki jo imam na voljo, imel bi iste 'bolezni' in se spoprijemal z istimi 'omejitvami' v svojem svetu. Če stvar ovijem v humorno tonaliteto, mislim, da mi levitev v skinheada ne bi uspela, ne glede na to, v kateri konec Evrope oziroma sveta bi me prestavili.
Novinarji se pri pisanju o literaturi radi opremo na zapisane besede 'uradne' kritike. Na zavihku romana O znosnosti lahko preberemo, da je to 'kronika treh generacij, ujetih med viharje zgodovine 20. stoletja in lastne deviacije', branje pa pokaže, da je, vsaj posredno, družinskih zgodb še več. Ali pa je ena tako univerzalna?
Samih zgodb ni več, so samo posebne, specifične, drugačne in individualne kot vse človeške zgodbe. Univerzalnost oziroma neka občost sta, če sta, vtkani v teme in motive znotraj teh zgodb in v pripovedno perspektivo. Recimo analiza nekaterih vzorcev in načinov delovanja človeka, ne samo tradicionalnih družin, kot so namerno spregledovanje dejstev oziroma selektivno sprejemanje in dojemanje sveta, prikrivanje v funkciji ohranjanja nedotaknjene javne podobe, pometanje pod preprogo, prenašanje vzorcev, lastnih bolečin, ran in drugih oblik nemoči prek racionaliziranega delovanja ali nezavednih vzorcev na naslednje generacije … nemalokrat tudi pod krinko oziroma znamko ljubezni.
Bi tudi kraj dogajanja lahko bilo katero koli Mesto? Morda celo neslovensko?
Verjetno je odgovor odvisen od tega, o katerem delu teksta se govori. Prvi del se bistveno vrti okoli specifik in absurdov samoupravnega sistema, zato bi se verjetno res lahko dogajal v marsikaterem slovenskem mestu, težko pa bi ga zaradi konkretnih opisov kontrabantskih poti (Italija, Avstrija itd.) prestavili, recimo, na Štajersko ali v Prekmurje, še težje izven Slovenije. Del, ki gre najdlje v zgodovino, v leto 1918, se veže na italijansko okupacijo, na rapalsko mejo, na kup konkretnih zgodovinskih dejstev in dogodkov, ki so vezani tudi geografsko, zato je tukaj manevrskega prostora za prestavljanje po zemljevidu še manj. So pa deli romana, za katere samo mesto dejansko ni bistveno in tam je odgovor verjetno pritrdilen.
Zdi se, da so družine bolj kot zgodovinski dogodki usmerjale 'lastne deviacije'. Kaj je po vašem razmišljanju gnalo Fotra (poleg Zadnjega poslednjega sina štirih otrok njegove Prve hčere, s katero in za katero je tudi čustveno in seksualno živel), osebo, ki kroniko najbolj zaznamuje, svojevrstnega avanturista tudi v 'viharjih zgodovine', saj je igral državno himno v vojskah štirih držav, v za Mesto dokaj nenavadno življenje?
Oprijel se bom stare modrosti, da je karakter slej ko prej usoda. Verjetno tu nekje leži ključni razlog, da so za nazaj stvari običajno videti nekako 'logične' oziroma da se za vsakim od nas izrisuje neka bolj ali manj konsistentna dramaturgija, ki jo, če se vrnem na začetek, iz perspektive zgodbe nemalokrat metaforično poimenujemo usoda, v smislu prisotnosti vseh izkušenj v danem trenutku pa jo doživljamo kot identiteto. Tukaj se mi zdi smiselno iskati tudi razloge glede konkretnih motivacij, konkretne razloge za konkretne življenjske odločitve junakov v romanu ali nas v življenju. In hkrati tudi odgovor na vaše vprašanje. Temu bi bilo treba sicer dodati kup stvari, ki soodločajo o človekovi poti in ga s tem soustvarjajo, od 'objektivnih' dejstev, na katera človek dejansko nima vpliva, recimo vojna ali naravna katastrofa, do povsem človeških in hkrati precej iracionalnih zadev, kot so recimo emocije, tudi ljubezen. In nemoč. Oziroma paket, kar običajno je.
V seštevku verjetno tiči tudi odgovor na vaše vprašanje o nenavadni življenjski poti omenjenega romanesknega lika v mojem romanu.
Verjetno je na tem mestu pravi trenutek, da pojasnite, zakaj vašim junakom niste dali imen, kot so Pepi, Micka ali kaj drugega, marveč jih večinoma poimenujete po vrstnem redu rojstev v družini. Vaša mati in oče sta, recimo, Tretja in Stari. Od bralca sprva to zahteva večjo koncentracijo. Je bil to vaš namen?
Želja, da se poudari omenjene univerzalne vzorce človekovega delovanja v odnosu do sebe in do okolice, je nedvomno bil eden od razlogov za tako odločitev. Torej kljub individualnim in posebnim zgodbam poudariti neka univerzalna polja v odnosih, komunikaciji itd., kar ima za posledico 'kolateralno škodo' v smislu občutka kaotičnosti na začetku knjige, ki ga omenjate. Ampak gre za zavestno odločitev, za avtorski podpis, za koncept, če hočete. V knjigi ne boste dobili opisov ali impresij, ni 'oprijemkov' v steni, ni odstavkov za mehkejše prehode in v bistvu je vse skupaj, se zavedam, v tem smislu precej neprijazno do bralca. Mogoče je smiselno dodati, da je bila želja po zgoščenosti nasploh eno pomembnejših vodil pri nastajanju tega teksta. Zadnja faza je bila v glavnem zgoščevanje materiala, želja, da bi vso to maso 'zazipal' v 'znosno' število strani, torej da knjiga ne straši že s svojo pojavnostjo oziroma s tako banalno zadevo, kot je teža. Ali je bilo vse skupaj smiselno oziroma ali mi je uspelo, je popolnoma drugo vprašanje in predpostavljam, da so tudi odgovori zelo različni, kar je popolnoma razumljivo.
Metafora 'brskanje po smetišču zgodovine' ima zelo konkreten pomen, saj si starša prvoosebnega pripovedovalca (lahko rečemo vas?) uredita vrtno uto prav na lokalnem smetišču, ki ga je podedoval Stari kot nezakonski otrok v premožni družini, kjer je po drugi svetovni vojni končal njegov pravi oče (kako in zakaj, je spet zgodba zase). Je v epilogu koncentrat vašega pisanja?
Ne vem, ali znam natančno odgovoriti. Epilog s prologom uokvirja osrednji del romana in osrednjo zgodbo. Je zgodba zase, hkrati pa zgodba o konkretnem mestu, 'družinskem smetišču', ki je konkretno in metaforično pomembno za roman. Je zaključek zgodbe o 'družinski investiciji', ki nekje v ozadju, vendar ves čas, raste skozi osrednji del teksta. Epilog je tretja ponovitev mehanizma, ko neki naključno navržen oziroma pobran podatek zdrsne v 'ključavnico' in nam odpre vrata (zgodbe), ki smo jo pred tem sicer imeli pred nosom, vendar je prav zaradi prevelike bližine, ali pa ker je bila pregloboko v polju samoumevnosti, nismo videli. Epilog predstavlja drugi krak 'družinskega križa', na katerega je tako ali drugače pribit vsak od nas. Njegova tonaliteta je veliko bolj pomirjujoča, svetlejša, bolj durovska, kot konec osrednjega dela teksta, ki se konča z dotikom dna. Svetlejši barvni odtenki epiloga so zaokrožili generalni 'akord' romana, da mi je zazvenel prav. Ne znam povedati drugače. Knjige kot celote si brez okvirja prolog – epilog ta trenutek preprosto ne znam predstavljati. Mogoče tudi, ali pa predvsem zato, ker je zgodba epiloga meni osebno preprosto lepa. Slika, kako na grobovih svojih očetov nezavedno sejemo lepoto in žanjemo nemoč, je premočna, da bi ostala neizrečena.
Brskanje po zaprašeni družinski preteklosti, v kateri je zaželeno, da bi se marsikaj čim prej pozabilo, ne pa objavilo, pa čeprav kot literatura, lahko nekateri nastopajoči vzamejo preveč dobesedno in zares. Menda se je tudi vam dogajala takšna 'zgodba'?
To so seveda izjemno občutljive stvari. Mogoče najprej nekaj dejstev. Prvič, roman je v veliki večini čista fikcija, položena na zgodovinska dejstva oziroma prepletena z resničnimi dogodki in resničnimi karakterji. Drugič, zgodbe so pobrane iz najrazličnejših koncev, naslovov in vetrov. Rezultat je prepletenost faktov in fikcije do te mere, da ni mogoče jasno pokazati na mejo med enim in drugim in da o tem na smiseln način pravzaprav ne znam govoriti. Mogoče lahko na tem mestu priznam hvaležnost in celo majhno olajšanje ob stavku Hanifa Kureishija, ki ga je izrekel v intervjuju za Sobotno prilogo Dela, ko je govoril o svojem romanu Buda iz predmestja: 'Rekel bom to, kar sem rekel že svojim študentom: Če pisanje ne onesreči vaše družine, ne more biti kaj prida.'
Nekoliko širšo, slovensko 'družino' pa doživljate poklicno kot novinar in kolumnist, v zadnjem poldrugem letu še posebej intenzivno kot vodja programskega sklopa Življenje na dotik , ki naj bi bil nekakšna 'avtorefleksija' programa EPK Maribor 2012. Kakšna (samo)podoba se vam izrisuje po nekaj manj kot pol leta delovanja?
Intenzivna. V najrazličnejših smislih. Generalno sem zadovoljen, da so obljube, ki sem jih izrekel pred letom in pol, realizirane praktično v celoti. Spletna stran in tiskana edicija ŽnD, ki izhaja enkrat mesečno skupaj s sobotnim Delom (peto številko postavljam skupaj z ekipo med tipkanjem teh odgovorov), sta živa, dinamična mehanizma, ki sta sposobna črpati velike količine najrazličnejših vsebin Evropske prestolnice kulture Maribor 2012 ter jih hkrati reflektirati, analizirati, interpretirati in arhivirati. Z vzpostavljanjem mednarodne mreže dovajamo refleksijo iz različnih delov Evrope, na dogajanje se lahko odzivamo hitro in poglobljeno hkrati, vsebino lahko procesiramo skozi gibljive slike, avdio zapise, statične slike in seveda skozi vse žanre tekstov.
Edino vodilo je optimalen prenos oziroma refleksija vsebin. Sistem je podprt z vsemi najnovejšimi tehnologijami in socialnimi omrežji in dostopen na različnih elektronskih napravah. Predvsem pa vse skupaj sloni na mladi, res izjemni ekipi, ki sem ji hvaležen in ki je opravila ogromno delo v razmerah, ki niso bile vedno optimalne. Predvsem zaradi njih projekt podpisujem s ponosom in hvaležnostjo.
