Tiskane izdaje
Javna agencija za knjigo RS (JAK) te dni praznuje tretjo in, kot kaže, zadnjo obletnico. Minister za izobraževanje, znanost, kulturo in šport Žiga Turk je namreč napovedal njeno priključitev matičnemu ministrstvu. Enako naj bi se zgodilo s Slovenskim filmskim centrom.
To napoved je Žiga Turk izrekel na dveh javnih mestih: v oddaji Pogledi Slovenije na Televiziji Slovenija prejšnji teden in v zadnji izdaji revije Reporter, ko je dejal, da ni razloga, da bi posamezno zvrst umetnosti spremljala agencija, saj bi morali po tej logiki imeti tudi agencije za scenske umetnosti, glasbo in likovno umetnost.
Napoved ukinitve JAK je (delno) presenečenje, saj je še na debati, ki je potekala novembra lani v okviru Slovenskega knjižnega sejma, Žiga Turk zatrjeval, da so skrbi o morebitni ukinitvi javne agencije za knjigo odveč. Je pa Gregor Virant iz Državljanske liste GV to napoved izrekel že pred decembrskimi volitvami.
Na omenjeni debati v okviru knjižnega sejma je direktor Slavko Pregl delovanje agencije ocenil takole: »Cilje agencija uresničuje dobro, zdaj država za manj denarja dobi več kot prej: za okrog osem milijonov proračunskega denarja agencija sofinancira izid okrog desetine knjig, ki izidejo vsako leto, namesto devet zaposluje šest ljudi, za njihove plače gre poldrugi odstotek proračuna agencije oziroma štirikrat manj, kot v enem letu dobi direktor jeklarne, ki jo je pred potopom reševala država.«
Ob lanski drugi obletnici JAK se je njeno vodstvo pohvalilo z naslednjimi dosežki: vzpostavitev dialoga s strokovno javnostjo, dvig minimalno zahtevanih honorarjev pri subvencioniranih knjigah, povečanje števila štipendij, uvedba novih pristopov pri mednarodni promociji slovenske literature, sofinanciranje programov, namenjenih preoblikovanju knjigarn v kulturna središča, uvajanje novih oblik širjenja bralne kulture, povečevanje podpore izobraževanju založniških in mentorskih delavcev, uvedba novosti v razpisih za sofinanciranje programov na področju knjižne in revijalne produkcije...
Javno pismo ministru Turku
Skupina posameznikov s področja založništva in literature je na Žigo Turka te dni naslovila poziv oziroma javno pismo. V njem so zapisali, da ustvarjalci na področju knjige zaskrbljeno spremljajo neargumentirane izjave o morebitnem ukinjanju javne agencije za knjigo oziroma o njenem pripajanju ministrstvu. Ugotavljajo tudi, da je verjetno prav ta trenutno nedorečeni status JAK razlog za nenavadno zamujanje pri izvajanju letošnjih programskih in projektnih razpisov JAK, kar utegne izrazito vplivati na izdajanje knjig, revij, projekte bralne kulture, literarne prireditve, mednarodno promocijo slovenskih avtorjev v tujini, štipendije in statusne rešitve za slovenske pisatelje, pa tudi na nekatere druge infrastrukturne rešitve. Številne postopke je JAK po mnenju podpisnikov v zadnjih treh letih izvajala učinkovito in z javno preverljivimi rezultati dokazala smotrnost ustanovitve.
Iz javno dostopnih podatkov se da tudi razbrati, da JAK finančno ne pomeni večjega bremena za državo kot takrat, ko sta področje knjige urejali dve ministrstvi, beremo v javnem pismu, ki ga je sestavil direktor založbe Litera Orlando Uršič, nanj pa so se podpisali še Društvo slovenskih pisateljev, Društvo slovenskih književnih prevajalcev, Društvo bralna značka, Lud Literatura, založba Sophia, založba Edina, založbe Apokalipsa, Didakta in Miš, revija Bukla, Festival Pranger ter posamezni ustvarjalci na področju knjige: Boris A. Novak, Tone Peršak, Miran Košuta, Veno Taufer, Uroš Zupan, Robert Titan Feliks, Tatjana Pregl Kobe, Mohor Hudej, Veronika Simoniti, Andrej E. Skubic, Breda Smolnikar, Rudi Mlinar, Ivo Ferbežar, Suzana Koncut, Cvetka Bevc, Tomaž Šalamun, Maruša Krese in Janja Vidmar.
V uredništvu smo za izjavo prosili tudi ministra Žigo Turka, vendar do konca redakcije njegovega odgovora nismo prejeli.
O JAK so povedali
Slavko Pregl , direktor JAK: Ministru Turku sem ob imenovanju pisno čestital in ga povabil na javno agencijo za knjigo, da bi ga seznanili z njenim delom in načrti. Odpisal mi je 17. februarja, in sicer da bodo njegovi sodelavci uskladili termin srečanja. Do obiska za zdaj še ni prišlo. O delu in načrtih ministra Turka premalo vem, da bi lahko komentiral njegovo televizijsko izjavo, še posebej, ker se zelo razlikuje od njegove izjave v času Slovenskega knjižnega sejma pred tremi meseci.
Navajam odlomek iz tiska: »Barbara Koželj Podlogar z ministrstva za kulturo in Turk sta se strinjala, da so bojazni, da bi JAK s prihodom nove vlade ukinili, odveč. Turk je spomnil, da je bila agencija ustanovljena že v času vlade Janeza Janše, Koželj Podlogarjeva pa, da je bil tedaj predlog za ustanovitev agencije podprt brez glasu proti.« Zato sem predsednici sveta javne agencije za knjigo, ki je najvišji organ agencije, predlagal, naj skliče izredno sejo sveta, na kateri bi se o tem pogovorili.
Miha Kovač, glavni urednik pri založbi Mladinska knjiga: Javna agencija za knjigo sodi med javne agencije, ki so razmeroma dobro opravljale svoje poslanstvo, ne glede na to, da je zaspala na področju digitalnega založništva. Njena prednost je bila, da je o tem, kaj bo subvencionirano in kaj ne, odločala stroka, ne pa dnevna politika. To je bilo lažje doseči tudi zato, ker agencija ni bila del ministrstva, hkrati pa so bili postopki za dodeljevanje sredstev in nadzor nad njimi dovolj formalizirani in prepuščeni strokovni presoji, da so – kolikor je to mogoče v tako majhni skupnosti, kot je Slovenija – izključevali arbitrarnost in familiarnost. Ti postopki so morda včasih bili preveč zapleteni in bi se jih dalo racionalizirati. Močno pa dvomim, da bo v prihodnje delo strokovnih komisij na vsebinski ravni enako neodvisno od dnevne politike, kot je bilo to v JAK, če se bo subvencioniranje knjig vrnilo na ministrstvo, in nisem prepričan, da bo enako formaliziranost in transparentnost postopkov, kot jo je doslej imela agencija, mogoče doseči z dvema zaposlenima. S tega zornega kota se mi zdi za kakovost knjižne produkcije ukinitev agencije za knjigo tvegana. Seveda bo dokončna presoja mogoča šele, ko bo javnosti znano, kako bo področje reorganizirano.
Luka Novak, pisatelj in založnik: V nasprotju s trenutnim prepričanjem ni največji problem število zaposlenih na agenciji, pač pa količina razdeljenih subvencij, pa tudi organizacija dela agencije. Pripojitev JAK ministrstvu ne bo prinesla večje racionalizacije, če ne bodo zmanjšali porabe na razpisih in pozivih. Tam se letno razdeli med pet in šest milijonov evrov in razdeljena sredstva je mogoče zmanjšati za deset do dvajset odstotkov, saj vse subvencije gotovo nimajo pravega smisla ali učinka, nekatere so preprosto prenapihnjene. Tako bi lahko letno porabo zmanjšali za približno milijon evrov, medtem ko bi samo zmanjšanje števila zaposlenih prineslo prihranek največ v višini sto tisoč evrov, pri čemer je treba vedeti, da bo kljub zmanjšani porabi na razpisih treba ohraniti najmanj tri sekretarje, ki so za skromno plačo že zdaj preobremenjeni in bodo obravnavali vloge, katerih število se zagotovo ne bo zmanjšalo in za katere zakonodaja zahteva ogromno administracije. Dejstvo je, da so ti sekretarji strokovno dovolj podkovani in informirani, da bi o razdelitvi sredstev na razpisih in pozivih odločali samostojno, ne prek strokovnih komisij, ki postopek še podaljšajo in dodatno obremenijo proračun, čeprav s simbolnimi sejninami. Rešitev je torej preprosta: zmanjšanje subvencij, ohranitev delovnih mest in ukinitev strokovnih komisij.
Vlado Žabot, pisatelj: Minister z napovedovanjem ukinitve JAK zanemarja dejstvo, da je JAK ustanovljena s posebnim zakonom in da mora o njegovi razveljavitvi sklepati državni zbor. Če minister že ve, kakšen bo ta sklep, to meče čudno luč na našo demokracijo. Vsekakor je s tako izjavo prejudiciral odločitev zakonodajne veje oblasti, ki je v letu 2007 zakon o JAK podprla soglasno. Minister tudi zavaja javnost glede števila pristojnih uradnikov pred in po ustanovitvi JAK – zdaj je tam zaposlenih manj uradnikov, kot jih je v prejšnjih dveh ministrstvih delalo na področju knjige in znanstvene publicistike. Torej ne gre za varčevanje. Vedeti je treba, da je področje knjige in znanstvene publicistike z JAK pridobilo politično neodvisnost in sistemsko urejeno financiranje. To verjetno ministru in vladi ni več po volji. Čeprav so se potrebe po politični neodvisnosti in transparentnem financiranju tako v jugoslovanski kot v samostojni Sloveniji zavedali mnogi, še posebej nekdanja ministra Rudi Šeligo in dr. Vasko Simoniti, ki je prav tako dosegel uveljavitev zakona o JAK. Ob tem se zastavlja resno vprašanje, ali področje knjige in znanstvene publicistike s svojo agencijo vred ni le talec vladne politike in, morda, sodnega spora med neko založbo in JAK. Ta založba, ki ji je minister menda naklonjen, naj bi nenamensko porabila večjo količino javnih sredstev. In JAK jo je tožila. Če se JAK ukine, neposredno zainteresiranega tožnika ne bo več. Slovenska knjiga pa bo zopet pod političnim nadzorom.
Orlando Uršič, direktor založbe Litera: Najbrž nisem edini, ki zaskrbljeno spremlja zadnje dogajanje okrog področja knjige. Že ob napovedani ukinitvi JAK v predvolilnem času sem javno opozarjal, kaj lahko pride na dan, in zdaj je to prišlo: čeravno so na JAK za lani prijavljene projekte in programe, ki bi se izvajali letos, že pripravili odločbe in pogodbe, od ministrstva ne dobijo potrebnih povratnih informacij glede finančnih sredstev za že sprejete odločitve. Založbe imamo ne nazadnje že sklenjene avtorske pogodbe s pisatelji in ne predstavljam si, kaj bi zanje pomenilo nadaljnje čakanje, kot tudi ne, kaj bi zanje pomenilo drastično zmanjševanje sprejetih in splošno uveljavljenih standardov o višini avtorskih honorarjev. Razumem, da živimo v času zategovanja pasu in določena zmanjšanja so na JAK napovedali že lani, dejstvo pa je, da se področje knjige z vsako novo vlado lahko marginalizira in na novo postavlja, razlog pa tiči v tem, da področje knjige že od osamosvojitve jemljemo kot enega izmed temeljev slovenske kulture, hkrati pa ga nismo sistemsko uredili, kot to velja za ostala kulturna področja. Področje knjige je torej odvisno od vsakokratnih novih idej tistih, ki vladajo. Prav ustanovitev JAK sem videl kot bistven korak naprej k reševanju tega problema, bojim pa se, da bo z ukinitvijo narejen bistven korak nazaj za avtorje in založbe.
Veno Taufer, pisatelj: Ukinitev zakonsko ustanovljene javne agencije za knjigo Turk utemeljuje z neresničnimi trditvami o številu novih uradnikov v tej javni ustanovi, ob številu osmih prej na ministrstvu za kulturo zaposlenih je nova le ena oseba. Le za to moč in za fikus drži njegovo prirejeno utemeljevanje o nujnem »šparanju«. Kaj bo dejansko »prišparano«?
Izbrisano bo javno služenje slovenski literarni in publicistični ustvarjalnosti, ki se je po zamisli pisatelja in nekaj časa kulturnega ministra Rudija Šelige izmaknila neposredni roki politike (ministra) in realizirala v predlogu zakona ministra za kulturo v prvi vladi Janeza Janše dr. Vaska Simonitija slovenskemu parlamentu 2007. Zakon sta tako rekoč ustavno izglasovali dve tretjini tedanjih poslank in poslancev; proti ni bil nihče. JAK je v treh letih z obsežnim delovanjem za slovensko knjigo, literarno in publicistično pisanje, uspešnim plasiranjem slovenske književnosti v tujini, s podporo mednarodnim festivalom, knjižnim sejmom, ne nazadnje z denarno podporo slovenskim književnim nagradam in s promocijo prevodov v številne tuje jezike uspel na Slovenskem edinstven podvig, ki nase ni priklical obsodb.
Le še vprašanje poslankam in poslancem sedanjega sklica: boste ob predlogu sedanjega ministra glasovali proti kulturi in pritrdili njegovi zahtevi za preklic zakona o JAK po svoji bitni nacionalni zavesti in vesti slovenskega poslanca/poslanke (in proti »ustavni odločitvi« prejšnjih parlamentarcev za slovensko kulturo) ali iz škvadristične, falangistične disciplinske partijske poslušnosti?
Boste dopustili, da se bo minister Turk v slovensko zgodovino zapisal ob škofu Tomažu Hrenu, ki je izbrisal protestantski temelj slovenske kulture (z izjemo Dalmatinove Biblije), da je potem za sto let do Pohlinovih Pisanic in Vodnikove zbirke Pesmi za pokušino v slovenski kulturi zazevala prazna puščava – kot netilec drugega požiga, tokrat administrativnega, ki ne bo nič manj pogubno škodljiv za vse doseženo daleč nazaj in obetavno daleč naprej?
