Tiskane izdaje
Stritarjeva nagrada, ki jo društvo pisateljev vsako leto podeli mlademu literarnemu kritiku (do 35 let), je letos dosegla Aljoša Harlamova, po izobrazbi slovenista, po radovednosti in dejavnostih pa še marsikaj. Čeprav so ga, tako pravi, »proletarske korenine pustile brez kulturnega in meščanskega pedigreja«.
Ste si že opomogli od branja romanov v kresnikovi žiriji?
Komaj. Ne, saj gledano v celoti ni bilo tako zelo tragično. Slabo sem si razporedil knjige in v kakih dveh tednih prebral najslabše od najslabšega, kar me je res vrglo v rahlo depresijo in samopomilovanje. Med večkratnim prebiranjem petih nominirancev pa sem že zelo užival, posebno ker smo lani dobili, po mojem mnenju, tri ali štiri res odlične romane – in med njimi kar dva genialna prvenca. Pa tudi debata s sožiranti je bila zelo poživljajoča, posebno kadar se glede katere knjige nismo strinjali. Rad debatiram.
Napisali ste roman, urednikujete pri reviji Mentor, pišete za Airbeletrino, za povrhu pripravljate doktorsko nalogo. Koliko časa lahko namenite kritiškemu branju in pisanju? Kaj vas spodbudi, da se lotite določene knjige?
Bojim se, da pisanju kritik namenjam vedno manj časa. Malo zaradi vseh naštetih nalog, ki bi jim mirne duše lahko dodal še kakšno, malo pa tudi zato, ker me tako v literaturi kot tudi zunaj nje zanima ogromno reči in ker je v kritikah, se opravičujem za svojo prozaičnost, vedno manj denarja.
Če dobim za kolumno, ki mi vzame približno pol dneva – sem počasen pisec –, približno enak znesek kot za kritiko, kjer ti že branje knjige vzame dva ali tri dni … Najbrž razumete, kaj hočem povedati ... Kar zadeva izbiro, se navadno prepuščam urednikom, ki opravijo neki predizbor, kaj se jim zdi zanimivo za njihov medij; iz tega nabora pa si poskušam poiskati čim bolj raznovrstne stvari.
Zelo rad se ukvarjam s knjigami, ki običajno ne dobijo velike pozornosti medijev – tega sem vajen iz dela za Mentorja, nujno pa od časa do časa potrebujem kakšno prevodno knjigo, da obdržim minimalni stik z dogajanjem zunaj naših plotov in da si tudi malo oddahnem.
Kakšen tip kritiškega pisanja vam je bliže: »intuitivni« ali »objektivni«?
Objektivni, čeprav tega sam ne bi imenoval čisto tako. Ampak da, verjamem, da obstajajo neki razmeroma objektivni kriteriji za presojanje literarne kakovosti. V to ne nazadnje moram verjeti, kajne, če naj ima moje delo sploh smisel? Če kriterijev namreč ni, potem je vse enako dobro oziroma enako slabo – in potem smo res na najbolj bedastem principu interaktivnosti s svetom oziroma družbo: »všeč mi je« ali »ni mi všeč«.
Intuitivnost mi je preprosto že na prvi pogled sumljiva, saj si pod tem pojmom predstavljam odsotnost razmisleka. Da kritik razlogov in mehanizmov, zakaj mu je neko delo všeč, zakaj se mu zdi kakovostno, kako to počne itd., sploh ne osvetljuje, ne uzavesti, ampak se prepušča »občutku drobovja«, kot temu radi rečejo ameriški republikanci in ki je lahko podložen ali kar rezultat nekih zunanjih sil in vplivov.
V kakšni kondiciji je slovenska literarna kritika? Če jo primerjate z drugimi področji?
Iskreno povedano, glede stanja slovenske literarne kritike zelo osciliram v mnenju. Včasih se mi zdi, da se je v zadnjih letih pojavilo kar nekaj kritikov, ki pišejo dobro in se znajdejo v gozdu literature, potem pa vsake toliko naletim na kakšen zapis mladega kritika, ki moj optimizem hitro požaga.
Če morda nekateri starejši kritiki pretiravajo s trepljanjem po hrbtu, zlasti avtorjev lastne generacije, pa je pri mlajših zadnja leta popularno sesuvanje brez argumentacije. Ne razumite me narobe, nič nimam proti ostrini, proti malo zajedljivosti – včasih kakšno delo prav kliče po njej; toda kritika mora bralca prepričati, da je ostra upravičeno, razložiti mora, zakaj neko delo ni kakovostno. Brez tega ni kritike. Pika.
V kakšno smer gre vaše delovanje pri Mentorju? Kaj naj mentor pove učencu?
Pri reviji Mentor pokrivamo predvsem mlade, še neuveljavljene pisce pa tudi ljubiteljske pisce vseh starosti. Prvi nasvet, ki ga zadnja leta polagajo na srce naši mentorji, ki sodelujejo z revijo oziroma z JSKD, je, naj se ne hiti z objavo knjige.
Ob današnji lahkotnosti objavljanja je še toliko pomembneje, da izdamo samo tisto, za čimer res stojimo in kar je preživelo neke mehanizme zunanjega preverjanja, bodisi resno uredniško delo bodisi zunanje testne bralce. Drugi nasvet, ki je tudi zelo stalen, je: berite, berite, berite. Pri nas je, po vseh številkah in statistikah sodeč, namreč več pisateljev kot bralcev. In to se pozna v kakovosti naše literature.
Kje ali kako se vidite v prihodnosti kot slovenistični doktorant?
No, najprej moram doktorirati, šele potem se lahko začnem obremenjevati s svojo akademsko prihodnostjo. Seveda bi rad delal na univerzi, rad bi se z literaturo ukvarjal znanstveno, zato sem se lotil doktorata, ampak vsi vemo, kako je danes s tem. S to razliko, da kot slovenist, specializiran na področju literature, še toliko težje najdem delo v tujini kot kak moj humanistični kolega. Kar ne pomeni, da tega ne bom poskušal, če se tu nič ne zgodi.
Nekje sem prebral, da imate proletarske korenine pa tudi to, da veljate za cinika. Oboje se zdi za človeka, ki se ukvarja z literaturo, spodbudno. Kaj pravite?
Tudi meni se tako zdi, čeprav so me proletarske korenine pustile brez kulturnega in meščanskega pedigreja in je bila opomba o mojem cinizmu izrečena v negativnem smislu – danes pač tako cenimo »koristnost« in »akcijo«, da je cinizem postal greh.
Greh, ki se mu sam rad vdajam, ker velikokrat človek res nima druge izbire, posebno kadar se mora toliko ukvarjati z bedaki kot dandanes in pri nas. Sicer pa sem bil med drugim oklican tudi za »prijateljico buržujev« in arogantneža. In vse to je res.
