Tiskane izdaje
Ihan je specialist klinične mikrobiologije, na Medicinski fakulteti je redni profesor mikrobiologije in imunologije, je pa tudi kot skalpel oster in slogovno prepričjiv patolog, vsaj takrat, ko se ukvarja z neumnostmi podalpske posttranzicijske družbe. To počne v svojih esejih.
Zdravnik. In pesnik. Natančneje – pesnik s številno in hvaležno publiko. Tako je že od Srebrnika iz leta 1986, ki mu je prinesel nagrado Prešernovega sklada, Južnega dekleta, zbirke, ki mu je prinesla ugledno stanovsko Jenkovo nagrado in drugih, tudi s Salso na primer ni bilo drugače, hitro je bila razprodana. Tako pač kot njegove druge knjige, romani Hiša, Romanje za dva … in psa, Hvalnica rešnjemu telesu, in tako, kot tudi njegovi poljudnoznanstveni naslovi, kakršna sta Imunski sistem in odpornost – kako se ubranimo bolezni in Do odpornosti z glavo – čustva, stres, imunost. Njegove knjige esejev – Platon pri zobozdravniku, Deset božjih zapovedi in zadnja, Državljanski eseji (Študentska založba, zbirka Koda, 2012), za katero so mu v soboto podelili Rožančevo nagrado za esejistiko – so seveda tudi uspešnice.
Vaša kolumnistika oziroma esejistika v nagrajeni knjigi ponuja zelo jasna, pogosto ostra mnenja o javnih zadevah, od zdravstva do literature, in hkrati tudi neprikrito čudenje nad neartikuliranostjo vseh tistih, ki bi pravzaprav morali razmišljati glasno in s tem intonirati javno mnenje. Kaj vas motivira k takemu izpostavljanju, k nekakšni metodični tečnobnosti?
Prvi namen esejistike je zvabiti bralca v diskusijo. Najprej s tekstom, nato s samim sabo. Moč dobrega eseja je razpon. Od konkretnega in očitnega, ki bralcu asociira njegove vsakdanje miselne in čutne življenske izkušnje. Pa do simbolnega, ki bralca poveže z njegovo notranjo potrebo po smislu in skladnosti z lastnim mitom. To je duhovno pozicijo, ko je človek sam sebi domač. Dober esej zato nagovori s prozaičnostjo časopisa in konča z unikatnostjo poezije.
Ampak za učinkovitost mora esej najprej iti v tekmo s časopisnimi naslovnicami. Imeti provokacijo, ki aktivira bralčevo pozornost in željo po diskutiranju s tekstom. Primarno je sprožiti diskusijo, in sploh me ne moti, če kdo zavrača moje teze. Kot pisatelj nimam učiteljskih ambicij, sploh ne.
Zavračanje je za mnoge ljudi edini način, da začnejo diskutirati, ker drugače ne znajo. Šele, ko jih pritisneš v točko nestrinjanja, se oglasijo. Na predavanjih sem spoznal že veliko izvrstnih študentov, ki zaradi slovenskega kulturnega ozadja pač nimajo obrazca vodenja pozitivne diskusije, kjer diskutant navdušuje drugega in obratno. Ampak premorejo samo obrazec diskusije kot zavračanja. In zato takim študentom včasih celo namerno izpostavim tezo, s katero se tudi sam ne bi povsem strinjal, recimo temu provokacija. S tem posamezniku omogočim, da se oglasi in začne razpravljati v stilu zavračanja. Kar je prav tako dobro, kot pozitivna idiskusija, značilna za anglosaški svet. Važno je le , da se diskusija razvije, stil ni važen, važno je, da več glav v interakciji več ugotovi in naredi.
Tudi v pogovoru pred razglasitvijo Rožančeve nagrade ste navrgli, da vam gre najprej za provokacijo, ki naj zbudi za slovensko tradicijo značilno posameznikovo letargično pristajanje na stereotipe in večinsko mnenje. Kakšna je vaša razlaga izvora te zavrtosti? Zakaj se bojimo misliti in svoje ugotovitve ponuditi javnosti, sodržavljanom?
Vsaka skupnost ima svoje kulturne izkušnje, ki se odtiskujejo na potomce. Na žalost je to še najmanj preko besed, ki jih lahko kontroliramo. Večina prenosa je nezavednega preko naših navad in veščin, ki se jih potomstvo navzame. Ali se jih ne, če jih nimamo. V pretekli in zlasti v polpretekli zgodovini smo se travmatično naučili, da ni varno povedati svoje mnenje in se izpostaviti. Zato so ljudje začeli molčati, čeprav jim ni bilo prav. A če se je molk prvi generaciji zdel mučen, se njihovi potomci zaradi prakse molčanja sploh niso naučili veščine diskusije, da je svoje nestrinjanje potrebno povedati in se za dosego cilja tudi izpostaviti. Še huje je, ker potomci zaradi svoje slepe pege sploh nimajo več mučnega občutka kot njihovi starši. Njihov molk je postal zgolj neboleča tišina. Če nekaj nimaš, ne boli. Čutijo se le posledice nefunkcionalnosti, ker življenje ne gre, kot bi moralo. A si ljudje ne znajo pomagati, ker nimajo niti občutka, kaj bi morali imeti, da bi jim bilo lažje. Zato jih mora naučiti nekdo, ki zna, čeprav je vsako učenje najprej naporno in celo naprijetno.
Utemeljitev nagrade opozarja na vaš premislek o moralnosti, solidarnosti, odgovornosti, torej o kategorijah, ki se jim sodobno slovenstvo ne posveča kaj pretirano. Vam zadostujele detektirati in interpretirati to stanje, ali imate s svojim pisanjem tudi drugačne, bolj izzivalne ambicije?
Mislim da je naloga intelektualca pripravljati material, s katerim lahko ljudje sprožijo plazove, ko je čas in potreba in prilika. Moj način družbenega in kulturnega razmišljanja je zelo fizikalen, v kategorijah mase, energije, pritiska, kopičenja potencialnih energij. Ne verjamem v duhovne premike zaradi duha, pač pa lahko duh izjemno pripomore k artikulaciji in kultivaciji nujnih družbenih premikov. Ki bi brez ustreznega duha potekali na mnogo bolj naporen način, z veliko nepotrebnih žrtev, skrenitev in človeških morij.
Kakšna je po vašem mnenju zdaj, v času vsakršne krize, moč besede, vpliv intelektualnih vizur? Obstaja rešitev za slovensko provincialno mentaliteto? In rešitev za slovensko dolga desetletja negovano duhovno razklanost na dva pola, ki ji ni videti konca?
V svojem novem romanu Slike z razstave, ki izide letos, imam nek monolog, ki utopično izpove, kaj bi bilo za Jugoslavijo ob začetku političnega cirkusa z razpadanjem najboljša rešitev: da bi nekdo pripeljal največji buldožer na svetu in zravnal Jugoslavijo od Triglava do Vardarja. Da se potem ljudje ne bi imeli več za kaj prepirati in ropati in goljufati in pobijati. Tisti buldožer bi jim prihranil desetletja grizenja za preteklost, za prazen nič. Zato bi lahko vsak zase zaživel svojo sedanjost in prihodnost. Izživel bi tisto, kar potem dve desetletji ni mogel živeti, ves ta nepovraten in edinstveni človeški čas. Seveda je to utopija, a vendar je v tem smislu današnja kriza morda tak nebeški buldožer. Na čistini, ki se nam vsak čas obeta, bo morda vsak zasejal kaj svojega in zaresnega. Potem bodo fantazme preteklosti v hipu pozabljene kot lanski sneg.
Na začetku vašega literarnega opusa je odmevna pesniška zbirka Srebrnik, po več kasnejših zbirkah so prišli na vrsto romani in esejistika. Naključje ali se odmikate od beletristike?
Ne, roman, ki je nastal letos, je vsaj z eno nogo krepko v mitologiji, o kateri sem nekaj povedal na začetku pogovora. Od proznega opisovanja mita do prepuščanja njegovi čarovniji, kar je poezija, pa morda ni tako daleč, kaj vem.
