Alojz Ihan: Šibkost telesa nas dela človeške

V knjigi vsem, ki bi radi večno živeli z mladostnim zanosom, razloži, da je po 35. letu človek biološko star.

pon, 19.09.2011, 12:00

Zdrav moški, star 38 let, a ga izčrpa že dvajset stopnic. Vse ga boli. Pride v ambulanto. In začne se nov roman ­Hvalnica rešnjemu telesu. Njegovemu avtorju dr. Alojzu Ihanu se je najprej porodil kot esej o telesu, krhkem in ranljivem, a ta nas ravno s tem rešuje pred manipulacijo, kajti »meje, ki je le las od smrti, si zaradi šibkosti ne moremo dovoliti prestopiti. Neskončno močan človek bi bil tudi neskončno manipulabilen, ker bi bil brez zavor pripravljen storiti kar koli. Ranljivost pa nam postavlja meje in nas varuje pred tem, da bi nas duh premetaval iz ene manipulacije v drugo, zato je ravno šibkost telesa tisto, kar nas dela zveste samemu sebi in človeške,« pravi ­pisatelj.

Eseju se je sklenil odpovedati, ko mu je urednik sporočil, da potrebuje hvalnico. Posvetil jo je telesu in napisal privlačen roman, v kateri se prepletajo zgodbe fizično sesutih bolnikov iz prakse zdravnika, ki tudi sam, podobno kot njegovi bolniki, trpi zaradi osebnih težav. Okoli zgodb se pletejo opažanja. O prestrašenih in v svoje potomce zaljubljenih ženskah, ki se jim z rojstvom središče sveta nenaravno prestavi z moškega na dojenčka »in zato v slogu sodobne cankarjanske matere manično in nelogično razvajajo in malikujejo svoje potomce, da bi imeli do minutke izpolnjen dan z desetinami tečajev in aktivnosti, to pa na koncu privede do istih cankarjanskih, plašnih, hlapčevskih, vase zaprtih otrok, ki na begu pred pričakovanji svoje mame pristanejo kot kronični­ bolniki v zdravniški ambulanti«, razmišlja Alojz Ihan.

Roman govori tudi o zmotni veri, da »smo individualisti, čeprav smo kolonijska bitja kakor čebele ali mravlje« in se odzivamo podobno kot one, kar v knjigi ponazarja z jato ptic, ki uspešno leti le, če vsak posameznik pazi na primerne razdalje do soseda, če pa začnejo ptice kljuvati druga drugo, jata razpade in sledi kolektivna smrt. S tem veliko pozornosti posveča zanimivemu kolektivnemu hormonu – testosteronu, ki ga imamo napačno predvsem za spolni hormon.

»V resnici je namenjen vzdrževanju urejenosti in hierarhije v socialnih skupnostih, od živalskih do človeških. Ko namreč samci, od psov do levov ali ljudi, pridejo skupaj, se najprej zravsajo in si odmerijo moči, potem pa testisi vsakemu izbrizgajo v kri toliko hormona, kot ustreza rezultatu boja. Zato se od takrat naprej več ne bojujejo med seboj, ampak delujejo kot ekipa v skupnem boju za preživetje, kjer ima vsak svojo vlogo.

Slovenska hlapčevska družba zaradi zgodovinskih razlogov ni testosteronska, zato se urejena in stabilna hierarhija ne vzpostavi in notranji boji se vlečejo kljub temu, da bi se organizirane ekipe namesto znotraj sebe morale krvavo boriti za preživetje v vse bolj krutem svetu. Ampak tuji gospodarji so v zgodovini dosegli, da si z lastnimi kulturnimi navadami Slovenci uničujemo testosteron, poleg tega pa smo namesto v delovanje svojih delovnih ekip, ki so osnova za naše preživetje, nenormalno usmerjeni v medsosedske in družinske in kulturne in zgodovinske konflikte. Zato se namesto z organiziranjem ekip, ki pomenijo kruh in bodočnost in preživetje, neodgovorno in razvajeno ukvarjamo z medsebojnimi odnosi, ki nam ne prinesejo nič razen katastrofalnega funkcioniranja.«

Napor, vreden truda

Vse to in še več se napleta okoli zgodbe glavnega junaka, ki je povsem netipičen zdravnik. Se je med pisanjem poistovetil s svojim junakom? »Z vsako osebo se moraš med pisanjem poistovetiti, sicer ni nič. Pisanje romana je kakor profesionalno igranje košarke ali nogometa. Igralec mora za nekaj časa dati vse svoje bitje na razpolago igri. Ko da koš ali gol, sploh ne ve, kako ga je dal, razlage pridejo šele pozneje, ko vidi posnetek. Ker igra na polno, avtomatično. In enako je pisanje, ki podobno kot šport nikakor ni čisti užitek od prve minute naprej. Tudi pri pisanju je ogrevanje in stopnjevanje kondicije neprijetno. Prve tri četrtine teksta so vedno muka in upiranje, ker organizem preprosto ni v kondiciji. Veliko preprosteje bi bilo iti tekati ali na kavo. Ampak tisti, ki vemo, da potem pride zadnja četrtina tekme, ko se vse sestavi in gre na polno, da skoraj boli glava od čudovitih viharjev v njej, tisti pač gremo v to zoprnijo. Ker vemo, da bo ta zadnja četrtina prišla. Ker imamo izkušnjo cilja in tega, kako se iz njega porajajo novi cilji in novo življenje.«

Tri mesece je posvetil knjigi, enega je presedel za računalnikom. Ali je prestopil meje vzdržljivosti svojega telesa kakor junaki njegove knjige? »Ne. To seveda je napor, ampak je nujen, da se človek v celoti osredotoči na eno samo zadevo in postane nekakšen medij samega sebe. To so redka doživetja, dana malokomu. Večino življenja preživljamo po koščkih; vsak zase ima neko funkcijo, ampak občutek polnosti iz tega ne pride. Tiste polnosti, ki jo, na primer, opazujemo na stadionih, kjer je nekaj talentiranim ljudem dano izkoristiti ves svoj čas in energijo, da lahko v svoji igri na polno živijo, in smo opazovalci vzhičeni, da lahko to vsaj od daleč gledamo.«

Sam nikoli ni prestopil svojih telesnih in zdravstvenih meja, čeprav je pri 24. letih napisal prvo pesniško zbirko in potem zvrstil več kot dvajset knjig, pisal znanstvene članke, predaval, zdravil v ambulanti in vodil Imunološki oddelek na Inštitutu za mikrobiologijo in imunologijo, vse to pa počne tudi danes. »Zaupam svojemu organizmu. Zdi se mi, da sem kar trdno narejen, hvala genom, in me je kar sram priznati, da sploh še nisem izbral osebnega zdravnika, ampak do zdaj ni bilo treba. Mogoče tudi zato, ker zelo temeljim v športu in mi je žal za vse, ki te izkušnje nimajo.« Z mišicami, ki ne zmorejo več, z utrujenostjo, ki vodi do depresije, in s tem, kako sesuto telo spet postaviti na noge, nima osebnih izkušenj. Pozna jih le iz zgodb pacientov in se s tem ukvarja v knjigi. V njej vsem tistim, ki bi radi večno živeli z mladostnim zanosom, razloži, da je po 35. letu človek biološko star.

Ideologija produkcije

»To je pač program, vendar se spreminja z načinom življenja. Včasih je 35 let pomenilo toliko in toliko okužb in poškodb, posledic slabe hrane in mraza. Danes tega več ni, res pa je, da začnejo telesne sposobnosti kompletno padati in je nanje treba paziti z disciplino, čeprav ne z gonjo.« Eden od junakov njegove knjige tega ni storil. Posel je postal njegova glavna vrednota, podlegel je »ideologiji produkcije. Ta od nas zahteva, kar so včasih vojne zahtevale od dvajsetletnikov, glorificira živalski nagon, ki ga imajo oni.

Če človek nase projicira zahtevo, da se mora s silo dvajsetletnika boriti za uspeh in za vse, kar sugerirajo družbene vrednote, pride v veliko nasprotje s samim seboj. Nastane ena velika luknja, ki vodi do onemoglosti, brezvoljnosti in izgube ciljev. Ob tem so tukaj še čisto fiziološke zadeve.« Hormoni, cel zemljevid hormonov, ampak zanje bo treba prebrati novi podlistek ali vzeti v roke knjigo, v kateri je pojasnjeno tudi, da s staranjem aktivnosti ni konec, le drugačna je. »Če človek misli, da se mora v vsako stvar zagnati kot pri dvajsetih, to pomeni, da je nekaj zamudil v svojih izkušnjah. Mladi človek pred sabo ne vidi ciljev, ker nima izkušenj, vidi le smer in kot buldožer rine vanjo, medtem ko zrel človek ve, kaj v tej smeri je tisto, kar išče. Zato lahko z večjo natančnostjo vzame točno to, kar hoče, namesto da bi pred sabo rinil vso zemljo in drevesa. Vendar, če hoče doseči cilj, mora vedeti, kaj potrebuje, družbene ideologije pa nakazujejo le smer. In če se temu prepusti, potem je veliko utrujenih ljudi.«

Koliko jih je, na podlagi ambulantnega vzorca ni mogoče sklepati, uradnih podatkov pa ni. »Družboslovne študije se fanatično ukvarjajo z mladimi, presenetljivo malo pa z ljudmi po 30. letu, čeprav je izjemno pomembno, zakaj nekdo zaradi infarkta umre pri 50. letih in zakaj drugi pri 80. Razlika predstavlja skoraj polovico življenja, vendar se s tem ne ukvarja nihče. Najbrž zato, ker bi bilo kljub naši domnevni liberalnosti raziskavo težko izvesti, in zato, ker bi bila, po mojem, politično zelo nekorektna. Pokazale bi se namreč razlike v načinu življenja, pedigrejih in podobne razlike, ki na koncu odločajo celo o desetletjih življenja.«

Tudi zato, ker je »naša družba na žalost izrazito netestosteronska, kar pomeni, da je brez mirne urejenosti in stabilnosti«. Kako? Odgovor je v knjigi, kakor tudi na vprašanja, kako »moteča je v graditvi učinkovitih ekip familiarnost«, kako smo Slovenci nacionalno razvajeni otroci, hlapci »brez zavesti, kako prekleto resno je preživetje«, in kako »izrojen je naš odnos do lastnine, ker so bili v zgodovini naši gospodarji drugi in smo se samoprevarantsko navadili zanikovati pomen lastnine – še danes se delamo na ulici slepe, kdo je lastnik vseh stolpnic in tovarn, kjer delamo – in se namesto tega ukvarjamo z odnosi in prepiri in jezikovnimi pravili. Slepimo se, da je vse drugo pomembnejše od bogastva, čeprav je prav materialnost osnova za preživetje.«

Tudi o tem Alojz Ihan piše v knjigi, ki na prvo žogo lahko deluje grobo, čeprav je duhovita. Ampak to je bil njen namen. »Namenoma sem s pisanjem hodil po robu provokativnosti, na eni strani po robu realnosti in na drugi po robu fikcije. Zato ker nekateri bralci znajo vzeti branje kot možnost lastnega poistovetenja, drugi pa morajo imeti zavest, da berejo zgodbo, ki ni njihova, drugače bi jim bilo pretežko in neprijetno. Moje pisanje na robu realnosti in fikcije streže obojim, vsak lahko izbere svojo pozicijo. Čeprav je dejstvo, da je avtor vse tisto, kar napiše, je tudi bralec vse tisto, kar mu v tekstu uspe prebrati, če izvzamem golo črkovanje besed,« pravi Alojz Ihan.

 Dr. Alojz Ihan v novem romanu s pisanjem namerno hodi po robu provokativnosti Foto  Ker je zdravnik, mu veliko časa za sanjarjenje ne ostane
 DELO_5X_

Prijavi sovražni govor