Alojz Rebula: Moja vera je precej bojevita in tudi verovati ni lahko

Preden sva se začela pogovarjati, mi je pisatelj pokazal svojo novo knjigo, za zdaj v obliki prvega odtisa, torej tik pred izidom. Na naslovnici je ime dveh romanov, Kominform v Zabrinju in Divji golob . Zanimiv je seveda prvi, gre za novo izvirno Rebulovo delo. Napisal ga je tako rekoč pri devetdesetih letih. Praznoval bo prihodnji teden, 21. julija.

Kominform v Zabrinju, vaš novi roman, naslov se sliši precej nenavadno.

Saj tudi je, gre za snov, ki se je še nihče ni lotil: za kominform, ki je pustil svoje posledice tudi na Tržaškem, v tedanji coni A. Neverjetno močno je pretresel Trst, za nas Slovence je bil sploh katastrofa. Izpraznil je slovenske šole, starši so namreč otroke po Titovem sporu s Stalinom raje pošiljali v italijanske šole. Levica se je razklala.

Kako pa so reagirali italijanski komunisti?

Celotna partija je šla za Stalinom. Razkol je bil torej tudi med slovenskimi in italijanskimi komunisti.

Zabrinje je najbrž izmišljen kraj.

Vendar prepoznaven. Iz njega pelje tramvaj v Trst.

Opčine torej?

Ampak ne docela. V Zabrinju so namreč terase z vinogradi nad morjem, kakršne so na Kontovelu in v Križu. Ali veste, kako sem prišel do te zgodbe? Ideja ni moja. Dal mi jo je prijatelj, ki sem mu roman iz hvaležnosti tudi posvetil. To je pesnik Miroslav Košuta, on je Križan. Pripovedoval mi je o človeku, zdaj že pokojnem, komunistu po prepričanju, ki je ob koncu vojne skrival nekega ranjenega Nemca, iz usmiljenja seveda. Ko se je to razvedelo, se je njegov ugled zrušil. In ko sem jaz to slišal, mi je fantazija začela delovati. Vznemiril me je lik človeka, ki gre v določenem trenutku prek vseh ideologij in reši trpečega človeka. Košuta mi ni povedal, kdo je ta rešitelj bil, samo to, da je že pokojen.

Zelo očitno je, da še vedno pišete.

Pišem, kolikor mi dopušča preostalo oko, kajti eno me je izdalo že pred desetletjem. A tudi to drugo vedno bolj peša, vprašanje je, koliko časa bom še zmogel. Potem mi preostane samo še diktafon.

Vidim, da redno pišete tudi svoj tedenski Credo v Družino, rubriko, ki je v tem verskem časopisu zagotovo med najbolj branimi.

Že večkrat sem hotel nehati, tudi bralci me morajo biti po dvajsetih letih že siti, a mi vedno znova govorijo, naj nadaljujem, dokler morem. Po drugi strani se tudi sam težko ločim od tega kratkega, a poantiranega pisanja, idej mi namreč nikoli ne zmanjka.

V vašem zadnjem Credu, ki ima naslov In če po smrti ni nič? , sem prebral misel, da človek nagonsko teži k nesmrtnosti. Ali ni to napol poganska izjava?

Veste kaj, ne bojim se poganstva, če je humanistično. Grško-rimska civilizacija, s katero se ukvarjam vse življenje, je poganska. Poleg tega je krščanstvo prevzelo marsikaj od antike. Sicer pa je tako, da je v vsakem živem bitju absolutni nagon po obstoju, tega ni mogoče zanikati.

In ta nagon je pustil veliko sled tudi v umetnosti.

Horacij ima tisti znani izrek Non omnis moriar (Ne bom ves umrl). Mnogi pesniki in sploh umetniki nosijo v sebi zavest o posmrtni slavi. Meni to ne pomeni nič, kajti če po smrti ni zavesti, potem je vse vseeno. Nagona po obstoju pa ni mogoče zanikati. Marx ga žal ni videl, prav tako ga ne vidi sodobna umetnost, ki je polna nihilizma.

Vi seveda verjamete v nesmrtnost.

Absolutno verjamem, a se mi hkrati postavlja problem, velik problem. Svoji veri postavljam ugovore, na primer: s kakšno pravico naj bo med vsemi živimi bitji, sem sodijo tudi živali in rastline, samo človek obdarovan z darom nesmrtnosti. Drugo vprašanje, na katero mi niti teologi ne znajo zadovoljivo odgovoriti, je: Kako razumeti obstoj v posmrtni večnosti, če je ta brez prostora in brez časa?

Kaj pa argument, ki ga v takšnem primeru uporabi teologija, da je to vprašanje, ki presega človeški razum? Ali ta argument zavračate?

Nikakor, sprejemam ga. Čeprav sem po naravi racionalist in prisegam na moč razuma, vidim tudi njegove meje. Najprej pri sebi. Naš razum je veličasten, vendar omejen. Večnost je nekaj, kar lahko samo slutimo, umetnost jo zagotovo sluti. In zagotovo bolj glasba kot literatura. Glasba je tista, ki seže najgloblje v svet misterija. Tako kot segata na drugačen način tudi fizika in kemija. Poglejte, kakšne svetove odpirata, ne verjamem, da je to naključje. Veste, jaz verjamem tudi v previdnost, ki prav tako presega našo pamet.

Ampak eno temeljnih vprašanj vaše literature je obstoj zla.

Da, to vprašanje zadeva človeško trpljenje in je eden največjih ugovorov zoper obstoj Boga. In pravzaprav tudi edini resnični ugovor. Obstoj zla v vseh oblikah.

In kako odgovarjate na to vprašanje?

Če je tisti, ki vse ureja, torej Bog, karkoli to že je, niti to namreč ni enostavno vprašanje, dopustil, da se je z njegovim lastnim sinom v zgodovini zgodilo, kar se je, s Kalvarijo na koncu, potem lahko dopusti tudi ne eno, ampak sto atomskih vojn. In to se dogaja: Bog dopušča vse. Seveda se takoj postavi vprašanje, kako je to mogoče, postavil sem ga že v romanu V Sibilinem vetru. Ali Bog sploh razume človeško srce? Namreč, ali v nas utripa njegovo srce ali pa je njegovo srce nekaj povsem drugega? To vprašanje sem postavil tudi znanemu teologu, ki mi je odgovoril, kakor sem pričakoval – da je nekaj povsem drugega. Je ljubezen, ki prekaša naše kategorije.

Govorili ste o atomski vojni. Ali bi torej tudi ta lahko bila božje delo?

Božje delo ne, dejstvo pa je, da jo Bog dopušča. Francoski katoliški filozof Jacques Maritain, ki je zame svetniški človek in genij, absolutno zavrača misel, da bi Bog lahko povzročil kakršnokoli zlo. A vendarle ga dopušča. Vnaprej je vedel, da bo človeška zgodovina krvava, ena sama tragika, in jo je dopustil. Dopustil je tudi padec angela. Veste, sprašujem se, ali sem sploh pravi kristjan. In biti kristjan je dosti teže kot biti komunist. Moja vera je precej bojevita in tudi verovati ni lahko.

Vaš odgovor na vprašanje o božjem dopuščanju zla se torej izreka za misterij?

Za misterij, ob katerem mora človek ponižno priznati, da si ga ne zmore pojasniti.

Vaša literatura pozna še eno veliko vprašanje, to je slovenstvo. Manjšinsko in matično.

O tem sem pisal tudi v zadnjem času, ko sem slišal ljudski glas, ki pravi, sram me je, da sem Slovenec. Sicer pa sem takšno misel slišal tudi od dveh uglednih Slovencev. Imen ne bom povedal. Eden od njiju je dejal, da je Prešeren zablodil, ko se je odločil za slovenstvo. Zame tega problema nikoli ni bilo. Zasluge za to ima deloma moj oče, po poklicu železničar, ki ni hotel obleči črne srajce. Naj vam povem zgodbo, ki me je zelo zaznamovala. Nekoč mi je mama naročila, naj pišem očetu zaradi denarja, ki ga je pošiljal domov, a se je nekje zataknil. Napisal sem pismo, pač v pisavi, ki sem jo edino znal iz italijanske šole. Pismo se je vrnilo, ne meni, ampak mami, bilo je vse rdeče podčrtano, zraven pa očetov pripis mami: »Strela, a takole učiš fanta slovensko!« In moj oče je imel samo osnovno šolo.

Zanimiva je vaša odločitev leta 1954, da se boste vpisali na ljubljansko univerzo. Ljubljana tistega časa za mladega človeka najbrž ni bila najbolj privlačno mesto na svetu.

Zame je bila takrat na svetu samo ljubljanska univerza. Če bi mi kdo ponudil Sorbono, povabila ne bi sprejel. Ljubljana je bila prestolnica mojega naroda.

Ste bili potem razočarani?

Nisem. Prišel sem študirat klasično filologijo, se pravi antično kulturo. Že v Trstu sem se zanimal, če takšen študij ljubljanska univerza sploh premore. In kako sem bil vesel, ko so mi s tržaškega dnevnika Il Piccolo, kamor sem poslal vprašanje, odgovorili pritrdilno. Od takrat je zame obstajala samo Ljubljana, slovenski Jeruzalem.

Na univerzi ste si našli tudi prijatelje?

Sem, predvsem Staneta Gabrovca, znanega arheologa, ki je postal moj veliki vseživljenjski prijatelj, on me je vodil v hribe, z njim sva romala po Gorenjski in Dolenjski. Odkrival mi je geografsko in duhovno Slovenijo. Vedeti morate, da kot mlad Tržačan tedaj o njej nisem vedel skoraj nič. Danes je dr. Gabrovec hudo bolan, žal ga ne morem obiskovati toliko, kot bi rad, a mu pogosto telefoniram.

Za Kocbeka ste takrat najbrž vedeli.

Ne, tedaj še ne, sem pa odkril Otona Župančiča, predvsem zaradi njegovih prevodov Shakespeara.

So vas prevodi bolj navdušili kot njegova poezija?

Tudi poezija seveda, zlasti tista, ki jo je pisal v zrelih letih, a njegovi prevodi Shakespeara, če sem jih primerjal z italijanskimi, so mi dali vedeti, da je slovenščina velik jezik. Spominjam se, kako sem bil srečen, ko sem videl Župančiča živega, hodil je po drugi strani ceste.

In kot klasični filolog ste gotovo kdaj zavili na slavistiko.

Sem, iz radovednosti. Z veseljem sem poslušal profesorja Ramovša, zame je bil knez slovenske besede.

In na slavistiki ste spoznali tudi gospo Zoro Tavčar?

Prvič sva se videla na nekem literarnem večeru na slavističnem seminarju, od daleč sva opazila drug drugega. Zbližala pa sva se nekoliko kasneje. Mene so postavili za referenta za štipendije in ona jo je prišla k meni iskat. Usedla sva se in štiri ure debatirala.

In kdaj je vaša noga prvič stopila na Štajersko, se pravi v Loko pri Zidanem Mostu?

Takrat, ko me je bodoča žena prvič povabila na svoj dom.



(»Imela sem veliko tremo,« je kasneje dodala gospa Zora Tavčar, »kajti pri nas na Štajerskem so bili Primorci, zato pač, ker se je govorilo, da so kot emigranti pobrali najbolje plačana mesta, slabo zapisani. Zato si sprva sploh nisem upala povedati, od kod je.«)



In na tem lepem štajerskem vrtu, ki se razteza za hišo, ste večinoma napisali svoj veliki roman V Sibilinem vetru , za katerega ste leta 1969 prejeli nagrado Prešernovega sklada?

Tudi ideja za ta roman se je rodila prav na tem mestu. Ko sem nekega jutra stopil na tale balkon, sem začutil potrebo po zgodbi, ki bi opisala moje doživetje antike. In potem je trajalo sedem let, da sem jo napisal.

Spominjam se, da je bil roman zame, bral sem ga kot študent, veliko doživetje. To je bil zelo ambiciozen zastavek, tudi zato, ker je bila slovenska literatura konec šestdesetih let po tematski orientaciji daleč od antike. Ali ste junaka Nemeziana, preganjanega rimskega kristjana, že od začetka koncipirali tako, da bo končal svojo pot v naši krajih?

Tega ne bi mogel reči. Razvoj junaka mi je nastajal sproti. Takrat sem si tudi oblikoval svoj krščanski nazor, ki sem ga, kakor tudi ugovore zanj, sproti polagal v usta svojih junakov.

Ste pisanje končali z občutkom, da ste ustvarili veliko delo?

Z občutki, koliko moja dela veljajo, se nisem ukvarjal ne takrat in ne kasneje.

Da, vem, še vedno pomnim vašo izjavo iz najinega prejšnjega pogovora. Rekli ste: »Imam milost od narave, da ne iščem slave.« Ko vas poslušam, imam občutek, da imate še veliko povedati.

Ah, vse bistveno je bilo povedano že pred dva tisoč leti. Evropska civilizacija se danes na vse to požvižga. Kaj bi torej lahko jaz bistvenega dodal? Morda kaj malega iz svojega lastnega, ponižnega, samotnega sveta.

Že radovednost, ki jo gojite do absolutnega, je veliko vredna.

To sem pogrešal v marksizmu, to pomanjkanje občutka za večnost v človeku. Če ne vidim v človeku ali umetniku smisla za to dimenzijo, je zame nezanimiv. Poglejte Kafko: v njegovi literaturi ni govora o kakšni transcendenci, je pa zelo očitna slutnja skrivnosti bivanja. Brez takšne slutnje ne more biti pomembne umetnosti.

Povejte, kako boste praznovali devetdesetletnico?

Najraje bi se nekam skril. Moja želja je, da bi šel ta dan mimo mene.

Razkošje je biti Slovenec in to razkošje nam je samo enkrat dano, ste nekje zapisali.

Da, to razkošje si hočem privoščiti. Danes v svoji veri vem, da ni naključje, da sem rojen kot Slovenec. Kajti naključij ni. Obstaja režija, ki prekaša našo možgansko škatlo in pilotira zgodovino.