Slavko Pezdir, kultura
Nacionalni svet za kulturo (NSK) je včerajšnjo izredno sejo, ki jo je vodil predsednik Miran Zupanič, v celoti posvetil splošni obravnavi Analize stanja na področju kulture s predlogi ciljev za Nacionalni program za kulturo 2012–2015
(marec 2011; uredniški odbor: Sonja Kralj Bervar, Nataša Bucik in Blanka Tivadar), s katero je ministrstvo za kulturo (MzK) pripravilo analitično osnovo za oblikovanje nacionalnega programa za kulturo (NPK) v naslednjem srednjeročnem obdobju.
Kot je v uvodu poudarila ministrica Majda Širca, zajetni dokument z množico podatkovnih prilog na več kot 650 straneh ne ponuja le analize vseh področij kulture, ki jih spremljajo na MzK, ampak vsebuje tudi predloge razvojnih ciljev in potrebnih ukrepov. Ti izvirajo iz temeljnih ciljev MzK: ohranjati doseženo in ga obenem posodabljati; zmanjševati razlike pri financiranju institucionalnih ter neinstitucionalnih programov in projektov; pospeševati mreženje kulturne politike ter utrjevati pogled na kulturo kot dodano vrednost. Ministrica se je v nadaljevanju razprave posebej zavzela za načrtovano reformo javnega sektorja ter za večanje pristojnosti in obveznosti vse bolj iniciativnih lokalnih skupnosti.
Predsedujoči Miran Zupanič je opozoril na zožen horizont sicer izčrpne in tehtne analize, ki ne vsebuje uresničevanja kulturnih politik izven dosega MzK, zaradi česar lahko pričakujemo tudi podobno zoženo polje razvojne resolucije o NPK 2012–2015. Pogrešal je analitično obravnavo medijev, še posebej javnega zavoda RTV Slovenija. Množica dragocenih podatkov po eni strani zamegljuje pogled na celoto, obenem pa ne spodbuja naporov za učinkovitejše medresorsko sodelovanje ob kulturnih nalogah.
Miran Mohar je pogrešal razmišljanje o Sloveniji kot prostoru intermediacije med vzhodom in zahodom, pa tudi o učinkovitejšem spodbujanju vrhunske umetnosti in teorije ter izvenproračunskega financiranja. Z ukrepi kulturne politike se trenutno po njegovem predvsem vzdržuje socialni mir. Po Zupaniču je prav razpiranje pogojev za izvenproračunsko financiranje kulture, ki bi prispevalo
k avtonomiji in samoiniciativnosti osebkov kulturne ponudbe, eno najbolj vitalnih vprašanj razvojne kulturne politike. Z novimi osebki, ki jih MzK »obeša« na vse bolj omejene proračunske vire, se namreč zmanjšuje vrednost posameznih deležev in s tem učinkovitost kulturi namenjenih sredstev.
Bela knjiga
ne obeta nič dobrega
Meta Hočevar se je najprej zavzela za razpravo po strokovnih združenjih in šele za tem za splošnejše povzetke stanja po navpičnici (od ljubiteljstva do vrhunske umetnosti) ter po vzdolžnici (smiselnih povezav med izobraževanjem, znanostjo, gospodarstvom in kulturo). Po njenem prepričanju je ključnega pomena ustrezno utemeljevanje in zavarovanje posebnosti kulture
v državi, pa tudi znotraj družine EU, kjer zastopamo žlahtno dediščino maloštevilnega naroda z veliko kulture.
Dr. Barbara Jaki je pogrešala uravnoteženost pri analitični obravnavi različnih področij umetnosti in kulture ter se zavzela za širjenje izobraževalnih in vzgojnih vsebin. Izobraževanje in vzgoja za polnokrvno doživljanje umetnosti in kulturnih dobrin sta se doslej sploh izkazali kot eni najšibkejših točk pri vzgoji potencialnega občinstva. Kot je slikovito povzela Meta Hočevar, se v naših šolah še vedno učimo le brati (literaturo), ne pa gledati (likovnih in večmedijskih stvaritev), zaradi česar ostaja sodobna umetnost prevečkrat hermetična in tuja, njeni ustvarjalci pa brez ustreznega odziva in navsezadnje tudi materialne podpore javnosti.
Nataša Bucik je poudarila, da je za vzgojo občinstva ključnega pomena vloga kulture v celotnem sistemu vzgoje in izobraževanja, pri čemer tako imenovana bela knjiga ministrstva za šolstvo kulturi ne obeta nič dobrega. Po Hočevarjevi je za dosežene razmere značilno, da so kulturne vsebine v večji meri dostopne le v vrtcih in na nižji stopnji osnovne šole, šele potem upokojencem na univerzah za tretje življenjsko obdobje.