Tiskane izdaje
Dvanajst pesniških zbirk in štiri knjige za mladino, predvsem pa izjemno uredniško delo. Andrej Brvar, član nekdanje legendarne mariborske peterice, je letošnji dobitnik Glazerjeve nagrade za življenjsko delo, najvišjega mariborskega priznanja na področju kulture.
V slovenskem prostoru se je uveljavil kot markanten pesnik z izrazito individualno poetiko, prodoren premišljevalec literarnih in kulturnih pojavov, zahteven urednik z jasno profilirano in prepoznavno uredniško politiko ter pobudnik odmevnih literarnih dogodkov, je zapisano v obrazložitvi nagrade.
Ob tem pa je s spremno besedo v Mariborski knjigi podal tudi eno najbolj pronicljivih socioloških študij mesta, ki vedno znova išče svojo identiteto.
V gimnaziji ste nihali med literaturo in likovno umetnostjo?
In glasbo. Moj oče je bil profesor glasbe, prav tako moj stari oče, in sicer na dunajski akademiji za glasbo in upodabljajočo umetnost. Stari oče me je poučeval klavir, vendar nisva prišla daleč, ker nisem imel potrpljenja z etudami, in sem prehitro začel komponirati.
Emil Baronik, kasnejši prvak mariborske opere, je bil moj sosed na Lentu in sva se potikala naokrog s platni in barvami, da sva imela za kino in sladoled, pa nama je slike presenetljivo uspešno celo uspelo prodati. Beseda je prišla kasneje, zelo obotavljivo, in moje viziranje sveta je pravzaprav likovno, predmetno, ne nazadnje še zdaj včasih naredim kakšen pastel.
Snovna, materialna, izrazito vizualna se zdi tudi vaša poezija, ki se ne boji ubesediti navidezne prozaičnosti aktualnega časa?
Slikar Zmago Jeraj mi je večkrat dejal, da si želi moje pesmi kar naslikati. Prva misel je izredno pomembna, kot mi je nekoč na čolnu sredi Ohridskega jezera dejal Allen Ginsberg, ta ti je dana, prva impresija zunanjega sveta je nato seveda subjektivno formulirana, prežarčena z mojimi barvami. Kar zadeva prozaičnost, pa je ta res le navidezna, sodobna poezija se prozaizira, ker se v določeni meri prozaizira tudi svet.
Za katerega je najprimernejša pesem v prozi, ki ste jo vi z antologijo Brez verzov, brez rim tudi umestili v slovensko literarno pokrajino?
Pesem v prozi je v svetu prisotna vsaj že od Baudelaira, pri nas od historične avantgarde dvajsetih let s Kosovelom in mladim Kocbekom. Gre za tako imenovano zamenjavo estetske funkcije, življenje in svet se poetizirata, sama umetnost pa se prozaizira, pesem, platno, glasbena kompozicija niso več ekskluzivna privilegirana točka umetnosti. Res pa razvoj ni linearen, ciklično prihajata v ospredje tovrstni temeljni razmislek o naravi umetnosti in umik v intimo, vendar se dosežkov preteklih avatgard ne da ignorirati, te so neizbrisljivo kodirane v sami biti sodobne umetnosti.
Kosovel je danes postal prav moden?
Zdaj doživlja zvezdni trenutek. Kosovel je opozoril, da verz ne prepriča več, zato je iz njega izstopil, prednost je dal prosti formi, ki reflektira pulziranje njegove osebne biti in pulziranje sveta, ob tem pa je pesem v prozi zanj tudi politični manifest, saj nagovarja široke množice in se ujema z njegovo družbeno angažiranostjo.
Se pa v trenutkih, ko se zdi naša narodna identiteta ogrožena, pesniki praviloma potegnejo nazaj v tako imenovano prešernovsko strukturo; najbolj to pride do izraza med drugo svetovno vojno, ko tako na partizanski kot na protirevolucionarni strani z Balantičem prevladuje klasična poezija. Danes te »nevarnosti« ni več, imamo svojo državo, ki je nase prevzela tovrstno odgovornost in poslanstvo, tukaj je tudi formalizirana vpetost v Evropo.
Vendar se zdi tako nacionalni kot evropski identifikacijski moment pri Slovencih izrazito šibak, še najraje se zatekamo v nekakšno abstraktno svetovljanstvo, pri čemer pozabljamo, da imajo tudi kulture veliko številnejših narodov izrazito nacionalne karakteristike.
Tu se kaže velik primanjkljaj nacionalne samozavesti, ki se ni nikoli prav formirala. Za majhne nacije je značilno, da se zatekajo v kvazi svetovljanstvo, ne da bi se zavedale, da je ravno takšna pozicija znamenje največjega zaplotništva.
Pred kratkim sem bil na Poljskem in sem ugotovil, da železni repertoar tamkajšnjih gledališč sestavljajo dela poljskih dramatikov iz najrazličnejših zgodovinskih obdobij; pri nas so razen Cankarja in Gruma na programu le redki, imamo cele opuse piscev, ki ostajajo nepreigrani, verjetno pa je to predvsem posledica skoraj popolne dominacije režiserjev v slovenskih gledališčih, dramatik ostaja v drugem planu.
Netipičen pesnik ste tudi zaradi svoje pojavnosti in izredne vitalnosti, tukaj se spomnim na presenečenje neke oboževalke Mauricea Maeterlincka, ki je na podlagi njegovih del pričakovala poduhovljeno, ezoterično bitje, spoznala pa športnika in avtomobilskega dirkača.
Včasih mi je nerodno, da sem pesnik, morda bi moral biti zaradi svoje narave in vsestranskih zanimanj kaj drugega. Res pa gre za stereotip o umetnikih, ki so ga že v 19. stoletju izoblikovali občinstvo in tudi avtorji sami, romantiki in simbolisti so to potencirali in ta kliše se je močno ohranil do danes. Je pa veliko piscev, ki so se takšni podobi izogibali, od Joycea do Hemingwaya, pri nas je bil takšen Anton Novačan.
Ali Vitomil Zupan ...
Zagotovo, on je nekakšna slovenska različica Hemingwaya.
Pred tremi leti ste optimistično dejali, da bo Evropska prestolnica kulture v Mariboru v temelju spremenila nekdaj lumpenproletarski značaj mesta. Očitno ste se v tej napovedi zmotili?
Nedvomno, vse se je sesulo v prah. Gojil sem iluzije, misleč, da bo EPK odločilna spodbuda pri oblikovanju nove identitete, še danes verjamem, da v podzavesti številnih impulzivno dogajanje ni ostalo povsem jalovo, vendar so naše pritlehne, poniglave razmere večino naporov izničile. Nekateri so mislili, da bomo s tako imenovanim vstajništvom izvedli novo revolucijo, a to je bila še ena iluzija, ki pa je preprečila, da bi dediščina leta 2012 odločilno vplivala na razvojne smernice Maribora.
Če nič drugega, je bilo pričakovati, da bi Maribor po EPK zadržal umetniške in intelektualne potenciale, vendar ambicioznejši še vedno izkoristijo prvo priložnost za odhod. Spomnim se vašega citiranja Branka Rudolfa, ki vam je dejal, da »ga je za Ljubljano nekoliko premalo, v Mariboru pa bi se lahko uveljavil«.
Da, Rudolf je bil zelo iskren. Poglejte, kdo vse se je rodil v Mariboru, od Menarta in Snoja do Makarovičeve in Jančarja, če se omejim zgolj na literaturo, vendar so mesto vsi zapustili. Tukaj ni pravih razmer za umetniško ustvarjanje, problem je tudi centralistična strukturna zasnova Slovenije, saj velja prepričanje, da umetniški opus dobi pravo priznanje šele, če nastane in se potrdi v glavnem mestu.
Polemike na relaciji Maribor–Ljubljana so postale že utrujajoče in brezplodne, a s stališča celotne Slovenije se zdi, da je Ljubljana povsem odpovedala kot center, in to tako na političnem in gospodarskem kot tudi na kulturnem področju?
Pokazalo se je, da nikakor ni kos nalogi biti prestolnica nacije. O fenomenu Ljubljane kot vodene glave se je govorilo že pred osamosvojitvijo, po njej se je to še potenciralo. Kratko malo ji v zaverovanosti vase ni uspelo preseči ozkih centralističnih teženj, nikoli ni poskušala aktivirati potencialov vseh slovenskih regij in verjetno je tudi to eden od vzrokov, da smo se zdaj znašli v tako nezavidljivem položaju.
Spremembe ni pričakovati, še vedno ne vidim v slovenski politiki nikogar, ki bi imel poleg političnih tudi državniške atribute, da bi torej imel pred očmi celotno Slovenijo, in ne zgolj birokratskega administriranja države iz centra. Morda edini takšen je bil pri nas Pučnik, a ni imel priložnosti, da bi svoje zamisli uresničil.
Še šibkejša od kulturne se zdi v Mariboru intelektualna scena. Edina artikulirana ali vsaj najglasnejša skupina je zbrana okoli Zofijinih ljubimcev, a ta je zazrta v preživele retro ideološke vzorce.
Zofijini ljubimci bi lahko igrali zelo pozitivno vlogo, saj so pametne glave, vendar ne odpirajo nobenih bistvenih vprašanj. Operirajo z nekim kabinetnim marksizmom, ki nima nobenega dometa, in ne nakazujejo nobenih rešitev.
V Mariboru je vse od osamosvojitve v ozadju tlela nekakšna zsms-jevska ideologija, ki je z nastopom vstajnikov začutila svojo priložnost, se prilepila na dogajanje na ulici in prevzela pobudo. Sredi združene Evrope je to zastarela reakcija, ki pa res gre v korak z mariborskim provincializmom, čeprav bi si mesto zaslužilo drugačen premislek o svoji usodi.
Tudi vi ste pred kratkim postali družbenik oziroma ustanovitelj založbe Beletrina, ki se je osamosvojila izpod pokroviteljstva ljubljanske študentske organizacije, ki ni več zmogla financiranja, in se niste odločili za povsem identično mariborsko Litero, ki se je znašla v podobnih težavah?
V Beletrino sem bil povabljen, moja vloga tukaj je bolj formalna. Beletrina ima velik zagon, v pripravi so številni novi programi in evropske povezave, kar zadeva Litero, kjer sem bil tudi urednik, pa po mojem mnenju založniška strategija ni zastavljena optimalno.
Premore pa Maribor letargični hedonizem, kot ste ga vi poimenovali, specifični neženirani humor, ki v drugih okoljih doživlja tudi posmeh, vendar se zdi osvežujoč v primerjavi z izumetničenostjo in pozerstvom v prestolnici?
O tem piše že Ruda Jurčec v svojih spominih, ki je že v dvajsetih letih preteklega stoletja detektiral tovrstno popolno nasprotje med Mariborom in Ljubljano. Ali pa Anton Trstenjak, ki mi je pripovedoval, da je bil v Mariboru navajen, da se je v debato v kavarni vključilo tudi sosednje omizje, da si v trgovini tudi poklepetal s trgovko, ko je začel takšen pogovor z ljubljansko trgovko, pa mu je zagrozila, da bo poklicala policijo, če je ne bo nehal nadlegovati. Vendar mislim, da je treba te antagonizme pač vzeti za svoje, prav tako bomo verjetno še dolgo razklani na tako imenovano levico in desnico. Pozabimo na spravo, sprijaznimo se z razlikami in z njimi živimo.
